Jedro

Pravno pravilno je stališče obeh sodb, da nobena od strank ni izpodbila zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena). Tožnikovemu večjemu materialnemu in neposrednemu delovnemu prispevku stoji nasproti toženkino popolno angažiranje za družino ter sodelovanje pri pridobivanju premoženja s krediti. Pri ugotavljanju deležev ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov obeh zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da predstavlja skupno premoženje obeh strank 70 odstotkov parcele št. 2223/2 hiša 99 m2 in travnik 855 m2 s stanovanjsko hišo in delavnico vl. št. 3035 k.o... ter številne premičnine, naštete v drugi alinei točke 1. izreka sodbe in da sta deleža strank na tem premoženju enaka. Zavrnilo je del nasprotnega zahtevka glede nekaterih premičnin, prav tako je zavrnilo v presežku oba zahtevka glede višjih solastninskih deležev. Ugotovilo je, da znaša vrednost parcele, ki je bila že pred sklenitvijo zakonske zveze last tožeče stranke, 30 odstotkov vrednosti celotne nepremičnine v sedanjem stanju in je to upoštevalo v korist tožeče stranke. Sicer pa je ugotovilo, da sta bila deleža strank pri pridobivanju premoženja enaka. Tožnik je več zaslužil, poleg tega je vodil in organiziral gradnjo, toženka pa je skrbela za otroka in vodila gospodinjstvo, v zvezi z gradnjo pa je najemala kredite. Ni pa štelo za dokazano, da je toženka imela ob sklenitvi zakonske zveze pomembnejše prihranke.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je delno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje tudi zamrzovalna skrinja. Spremenilo je tudi izrek o stroških tako, da je polovico stroškov za izvedenca naložilo toženi stranki. Sicer pa je potrdilo dejanske ugotovitve in pravna stališča sodbe prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni očitek tožene stranke glede zavrnitve predloga za zaslišanja priče L. Š., ker tožena stranka ni navedla dejstev, o katerih naj bi priča izpovedovala.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predvsem osporava ugotovitev, da ni imela prihrankov ob sklenitvi zakonske zveze, da sodišče ni upoštevalo njene izključne skrbi za družino v času tožnikovega 15 letnega alkoholizma, da ni upoštevalo njenih posojil, napačno pa je upoštevalo tožnikove honorarne dohodke. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati izvedene dokaze, ki so potrdili, da je imela prihranke. Tožnikovo stališče o tem ni pomembno. Navaja, da je dokazni predlog za zaslišanje priče L. Š. obrazložila. Poudarja, da je kredite najela in jih odplačala sama. Meni, da tožnik kot obrtnik honorarnih dohodkov sploh ni mogel imeti. Izpodbija ugotovitev, da po letu 1986 ni bilo več investicij. Poudarja, da je v času tožnikovega alkoholizma sama prevzela vse breme za družino in gospodinjstvo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka z revizijo v večjem delu izpodbija dejanske ugotovitve. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da ocena dokazov ni pravilna. Na tak način želi doseči zlasti ugotovitev, da je imela ob sklenitvi zakonske zveze znatne prihranke. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotavljali resničnost te trditve, vendar nista našli dovolj podlage, da bi jo šteli za dokazano. Pravilnosti ocene dokazov pa revizijsko sodišče ne presoja, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka izpodbija tudi drugostopenjsko ugotovitev, da k predlogu za zaslišanje priče L. Š. ni podala ustreznih navedb. Svoje revizijske trditve, da je dokazni predlog obrazložila, pa ni podkrepila z določno navedbo o tem, kako je to storila in kje je to zabeleženo. Vsebinsko gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ni konkretiziran. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP), po uradni dolžnosti pa samo ne preverja, ali so podane zatrjevane, vendar nekonkretizirane kršitve.

Tudi ugotovitev o tožnikovih honorarnih dohodkih je dejanske narave in zato ni predmet revizijskega preizkusa. Revizija ima prav v tem, da izraz honorarni za samostojnega obrtnika morda ni primeren. Toda gre za dohodke, ki jih je imel poleg tistih iz opravljanja obrti. Vsekakor pa je to treba razumeti bolj kot tožnikov pozitiven odnos do dela, kot pa kot pridobivanje sredstev takega obsega, da bi lahko vplivalo na delež na skupnem premoženju. Po drugi strani pa sta sodišči upoštevali tožnikov alkoholizem, ko sta toženki priznali izključno skrb za gospodinjstvo in za oba sinova, kar je z upoštevanjem njenega dela v službi vsekakor odločilno, da je njen delež na skupnem premoženju kljub tožnikovim višjim dohodkom ter vodenju del pri gradnji enak tožnikovemu. Manjši pomen kot želi prikazati toženka, pa ima dejstvo, da je najemala in odplačevala kredite. Odplačevanje kreditov v času zakonske in s tem tudi ekonomske skupnosti ne prinaša večjega deleža, saj je toženka kredite odplačevala z dohodki od dela, torej s premoženjem, ki je zakoncema skupno. Pravilno pa sta sodišči upoštevali to dejstvo kot okoliščino, ki potrjuje toženkino angažiranje pri izgradnji skupne hiše in delavnice, in ki je tudi pripomogla k hitrejšemu napredovanju del. Revizijska navedba o investicijah po letu 1986 je dejanske narave in zanjo velja, kar je bilo o takšnih revizijskih navedbah že povedano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravno pravilno stališče obeh sodb, da nobena od strank ni izpodbila zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR).

Tožnikovemu večjemu materialnemu in neposrednemu delovnemu prispevku stoji nasproti toženkino popolno angažiranje za družino ter sodelovanje pri pridobivanju premoženja s krediti. Pri ugotavljanju deležev ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov obeh zakoncev. Ugotovljeno je, da sta obe pravdni stranki intenzivno sodelovali pri gradnji in pri vsem, kar je gradnjo sploh omogočilo. Prispevek nobene od strank ne odstopa v taki meri, da bi to vplivalo na odmik od predpostavke o enakih deležih po 59. členu ZZZDR. Zato je odločitev o enakih solastninskih deležih na skupnem premoženju pravilna. Uveljavljani revizijski razlog ni podan (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).