Jedro

Upravnik je aktivno legitimiran za izterjavo stroškov upravljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27.2.1996, opr. št. VII I 410/96, v 1. točki izreka za znesek glavnice 528,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek 1.130,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1996 dalje do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 9.254,00 SIT. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Opozarja na razloge izpodbijane sodbe, temelječe na listinskih dokazih, iz katerih izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki preplačala znesek 594,00 SIT in 5.000,00 SIT. Tožeča stranka je pošiljala za plačilo vseh obveznosti, tudi za stroške upravljanja, enotno položnico. Kaj in komu je plačala, je stvar tožeče stranke. Tožeča stranka je toženi stranki dne 13.7.1994 izrecno priznala, da je tožena stranka iz naslova investicijskega vzdrževanja plačala 5.000,00 SIT več, kot je bila dolžna plačati, zato naj to nakazilo odšteje na položnici in razliko poravna. Na položnici so bili obračunani vsi stroški, ključno s stroški upravljanja, glede tega dejstva, ki izhaja iz samih listin tožene stranke, sodišče v obrazložitvi ni zavzelo stališča. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da je preplačilo upoštevala, zaključki sodbe so v nasprotju s to ugotovitvijo. S svojo odločitvijo, ker ni obveznosti tožene stranke do tožeče stranke kompenziralo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi odločitev o stroških je napačna, saj je sodišče naložilo tožeči stranki, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 9.254,00, pri tem pa ni odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje o odmeri stroškov. Pritožba ni utemeljena. Iz nesporne ugotovitve prvega sodišča, ki ji tudi pritožba ne oporeka, izhaja, da se prisojeni znesek 528,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 dalje nanaša na neplačane stroške upravljanja tožeče stranke za mesec avgust 1995. Materialnopravno pravilno je naziranje prvega sodišča, da je tožeča stranka aktivno legitimirana le za zahtevono plačilo stroškov upravljanja, ne pa tudi obratovalnih stroškov, zavarovanja, hladne vode in odvoza smeti. Pravilnim in popolnim razlogom prvega sodišča, oprtih na 29. čl. Stanovanjskega zakona, 1. odst. 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ter 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ni ničesar dodati. Čim pa je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana le za izterjavo stroškov upravljanja, glede katerih nesporno plačila ni bilo, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na pobotanje, ki ga utemeljuje z obvestilom z dne 13.7.1994 (priloga B 4) in ki se nanaša na stroške investicijskega vzdrževanja, ki bremenijo samo lastnika. Če eden izmed (so)lastnikov teh stroškov ne plača, so aktivno legitimirani za njihovo izterjavo ostali (so)lastniki, ne pa upravnik (tožeča stranka), ki je le zakoniti zastopnik. Da bi tožeča stranka slednje stroške zalagala za lastnike, tudi tožena stranka v pritožbi ne trdi. Ker tedaj tožeča stranka kot zakoniti zastopnik ostale stroške, razen stroške upravljanja, le izterjuje kot zakoniti zastopnik, glede njih nima v razmerju do tožene stranke položaja upnika. Terjatvi namreč nista vzajemni (primerjaj 336. čl. ZOR) in se zato terjatev toženke do ostalih solastnikov ne more pobotati s terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova stroškov upravljanja. Tudi stroškovna odločitev prvega sodišča, oprta na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP, je pravilna, saj pritožnica zmotno meni, da je zahtevala povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi (glej list. št. 23 spisa). Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu po določbi 368. čl. ZPP. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154, 1. odst. 166. čl. ZPP).