Jedro

Ker je tožnik v rednem postopku opustil dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem prič (ki bi izpovedale o načinu izplačila dobička pri toženi stranki), ni izpolnjen pogoj nekrivde, da bi bil predlog za obnovo postopka utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 784,34 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Tožnik se pravočasno pritožuje zoper navedeni sklep v celoti. V pritožbi navaja, da je trditev, da tožena stranka izplačuje lastne delnice vodilnim delavcem kot udeležbo na dobičku, uveljavljal že v pravnomočno končanem postopku. Iz razlogov prvostopenjskega sklepa izhaja, da navedene trditve v prejšnjem postopku ni uveljavil, pri čemer je krivda izključno na njegovi strani in je to razlog, da sodišče prve stopnje ne dopusti obnove postopka. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je popolnoma napačna. V tožbi je tožnik postavil zahtevo, da se udeležba na dobičku izplača 1/3 v denarju in 2/3 v delnicah tožene stranke. Zatrjeval je, da tožena stranka izplačuje vodilnim delavcem udeležbo na dobičku tako, da del do 2/3 dobička izplača v svojih delnicah, 1/3 dobička pa v denarju, kar sledi iz odstavka 9. člena in drugega odstavka točke 6 Kriterijev. Navedel je tudi ceno, po kateri je tožena stranka obračunavala vrednost svoje delnice ob zapadlosti obveznosti. Če je tožena stranka menila, da je način izplačila udeležbe na dobičku (del v denarju, del pa v delnicah) sporen, bi ga morala prerekati. Tega pa ni storila. Pri tem se sklicuje na določbi 214. in 286. člena ZPP. Za zatrjevani način izplačila udeležbe na dobičku se je odločil, ker mu je bil poznan, saj se je nanašal na že izplačano udeležbo v dobičku v preteklem obdobju – za leti 2001 in 2002. V pritožbi navaja, da je bil udeležen pri dobičku banke v letih 1999 do 2001 za poslovna leta od 1998 do 2000. Pripominja, da bi resničnost trditve o načinu izplačevanja priznane udeležbe na dobičku z delnicami potrdilo dokazovanje z izvedencem finančne stroke, kar je predlagal že v tožbi. Za verodostojnost zahteve po izplačilu dela dobička v delnicah bi bila najboljša predložitev dokazov (izjave vodilnih delavcev) o takem načinu izplačila. Takšne izjave pa je bilo v času vložitve tožbe nemogoče dobiti, ker se nobeden od zaposlenih pri toženi stranki ni želel izpostavljati zaradi lojalnosti do tožene stranke in posledic, ki bi sledile takšnim izjavam. Tožena stranka je šele v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča prerekala izplačilo 2/3 udeležbe na dobičku v obliki delnic. Takrat je navedla neresnična dejstva in zlorabila en dokaz ter tako zavedla sodišče druge stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, in sicer je napačno uporabilo določbo 240. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), napačno razlagalo skupščinski sklep o udeležbi na dobičku, sprejelo napačne zaključke o vprašanju izplačila udeležbe in neizvršljivosti tožbenega zahtevka. Tožena stranka do vložitve tožbe leta 2003 ni nikoli trdila, da je pridobivanje delnic za izplačilo dvotretjinske udeležbe na dobičku v nasprotju z ZGD, pa tudi zunanja revizija ni ugotovila nobenih pomanjkljivosti in nezakonitosti. V IV. točki in v prvih dveh odstavkih VI. točke pritožba citira (prepiše) navedbe iz predloga za obnovo postopka. V V. točki pritožbe pa zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanašajo na kršitev pravice do izjave oziroma enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS in sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v pravnomočno končanem postopku pred pritožbenim sodiščem in nato pred revizijskim sodiščem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za obnovo postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava, kot to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

V predlogu za obnovo in v pritožbi zoper zoper sklep o njegovi zavrnitvi tožnik ne more uveljavljati kršitev postopka, ki ne spadajo med taksativno naštete obnovitvene razloge, in še med temi ne tistih, ki so bile brez uspeha uveljavljane v prejšnjem (rednem) postopku (npr. 2. točka 394. čl. ZPP). Tožnik se zato sedaj ne more (več) sklicevati, da je bila v rednem postopku kršena njegova pravica do izjavljanja ter določbi 214. in 286. člena ZPP. Prav tako ne na zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista obnovitvenega razloga. V postopku obnove so neupoštevne tudi navedbe, da naj bi resničnost trditve o načinu izplačevanja priznane udeležbe na dobičku z delnicami potrdilo dokazovanje z izvedencem finančne stroke, v kolikor bi sodišče tak dokaz izvedlo. V zvezi s tem velja omeniti, da je takšna pritožbena navedba tudi sicer neutemeljena, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjeval, da dokazni predlog z izvedencem finančne stroke predlaga tudi za ugotavljanje dejstva dejanskega izplačila dobička v obliki delnic. Tožnik je ta dokaz sicer predlagal, vendar za ugotavljanje drugih spornih dejstev (o ključu, po katerem se je v zaključnem računu delil letni dobiček med delavce s posebnimi pooblastili). V kolikor je tožnik želel, da sodišče s postavitvijo izvedenca ali s katerim koli drugim dokazom ugotavlja tudi načina izplačila dobička delavcem s posebnimi pooblastili (v denarju in v delnicah), kar v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno kot nesporno med strankama, bi moral to izrecno predlagati. Ker tega ni storil, sodišče ni bilo dolžno izvajati tega dokaza.

Predlagatelj izrecno uveljavlja le obnovitveni razlog iz 10. točke drugega odstavka 394. člena ZPP. Na podlagi navedene določbe se lahko pravnomočno končani postopek obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka navedel, da je po prejemu sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 655/2006 z dne 13. 9. 2007 povprašal nekatere sodelavce pri toženi stranki, če bi bili pripravljeni pričati, da so kot delavci s posebnimi pooblastili dejansko prejemali dobiček do 2/3 v delnicah. Nanje se je s prošnjo obrnil večkrat in šele v letu 2011 so se strinjali s tem, da pred sodiščem potrdijo način izplačila v delnicah tožene stranke. Predložil je notarsko overjene izjave tožnikovih sodelavcev M.T. z dne 24. 1. 2011, M.U. z dne 26. 1. 2011 in D.G. z dne 2. 2. 2011 ter predlagal njihovo zaslišanje. Pri izjavah delavcev gre za dokaze, ki so nastali po izdaji v postopku obnove napadene odločbe sodišča druge stopnje.

Na tožniku kot predlagatelju obnove postopka je dokazno breme, da izkaže, da brez svoje krivde novih dokazov ni mogel uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka (drugi odstavek 395. člena ZPP). Tožnik je v tožbi med drugim zatrjeval, da je upravičen do vtoževane udeležbe na dobičku, ker tožena stranka vodilnim delavcem izplačuje dobiček tako, da del do 2/3 dobička izplača v toženkinih delnicah, 1/3 pa v denarju, kar sledi iz odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi in drugega odstavka kriterijev. Navedeno ne drži, saj je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 416/2008 z dne 7. 9. 2009 pojasnilo, da niti pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 24. 6. 1998 niti kriteriji za sklepanje pogodbe o zaposlitvi delavcev s posebnimi pooblastili pri toženi stranki sama na sebi ne določata iztožljive pravice delavca do udeležbe na dobičku v obliki delnic. Izplačilo dobička iz naslova udeležba v obliki delnic tožene stranke je opredeljena kot možnost in taka izrecna zaveza tožene stranke iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja.

Dokazi, ki jih je tožnik priložil predlogu za obnovo, se sicer nanašajo na njegovo trditev v tožbi o dejanskem izplačevanju 2/3 dobička v delnicah, vendar pa je potrebno upoštevati, da je bil tožnik v prvotnem postopku seznanjen z dejstvom izplačila dobička drugim vodilnim delavcem pri toženi stranki. Tako iz predloga za obnovo postopka kot iz izpovedi tožnika na naroku za obravnavanje tega predloga izhaja, da je tožnik bil že v prvotnem postopku seznanjen z načinom izplačila dobička (v delnicah tožene stranke) tudi drugim vodilnim delavcem. Tožnik je tako imel objektivno možnost že v rednem postopku predlagati zaslišanje oseb, katerih izjave je priložil šele v postopku obnove. Zgolj zaradi tega, ker te osebe niso bile pripravljene pričati že prej, ni mogoče dovoliti obnove na podlagi 10. točke 394. člena ZPP s predložitvijo izjav teh oseb, ki sicer datumsko izvirajo iz obdobja po pravnomočnosti sodbe opr. št. III Pd 1243/2003 z dne 25. 10. 2005 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 655/2006 z dne 13. 9. 2007. Po določbi prvega odstavka 229. člena ZPP se mora vsak, kdor je povabljen za pričo, povabilu odzvati, in če ni z zakonom drugače določeno, tudi pričati. Ker je tožnik opustil dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem sodelavcev oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, ni izpolnjen pogoj nekrivde iz drugega odstavka 395. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba, da je bil tožnik udeležen v dobičku oziroma v delnicah tožene stranke v letih 1999 do 2001 za poslovna leta od 1998 do 2000, kar naj bi izhajalo iz predloženih dokazov. Pravica do izvedbe novih dokazov je v postopku obnove omejena, pri čemer na podlagi tretjega odstavka 400. člena ZPP stranke le na prvem naroku nove glavne obravnave lahko navajajo nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Dokaze (obračunski listi za 1999, 2000 in 2001, email o ceni delnice v letu 2004, seznam delavcev s posebnimi pooblastili) je tožnik prvič predložil v pritožbi zoper sklep, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako so neupoštevna in neutemeljena pritožbena zatrjevanja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer pravice do izjave oziroma enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena in sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v pravnomočno končanem postopku pred pritožbenim sodiščem in nato pred revizijskim sodiščem. V tem delu pritožba uveljavlja kršitev ustavnih pravic v prvotnem postopku, ne pa v postopku obnove pred sodiščem prve stopnje. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom pritožbeno sodišče očitanih kršitev ne ugotavlja, v zvezi z očitki, ki se nanašajo na prvotni postopek, pa je iz spisa razvidno, da je Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. Up - 1341/09-6 z dne 18. 11. 2010 sklenilo, da ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 416/2008 z dne 7. 9. 2009 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 655/2006 z dne 13. 9. 2007 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. III Pd 1243/2003 z dne 25. 10. 2005 ne sprejme, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane.

Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče se je v razlogih tega sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP), vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. členom ZPP.