Jedro

Glede sprememb višine odvetniške točke po 13. členu OT ni avtomatizma in da je treba upoštevati interese poklicnega združenja odvetnikov, ustavni položaj odvetništva, ki vpliva tudi na pravice strank postopkov pred sodišči, kar je pomemben vidik javnega interesa, in s tem javni interes. Povedano drugače in poenostavljeno, višina odvetniške točke ni nekaj, kar bi se lahko reševalo le v okviru nekaterih okoliščin, ki jih tožnice v pritožbi selektivno povzemajo, ampak je treba pri dvigu točke upoštevati širši kontekst. Kvalificirano protipravnost ravnanja države oziroma v konkretnem primeru ministra morajo zatrjevati in izkazati tožnice in za predmetno ne zadošča, da izpostavljalo le nekatere okoliščine, ki so jim lahko v korist, zanemarjajo in izogibajo pa se dejstvom, ki kažejo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana (kvalificirana) protipravnost ravnanja države. Minister je 11.1.2016 ocenil, da ni podanih pogojev za podajo soglasja k predlaganemu dvigu točke, in iz spisa ne izhaja, da pri tem ni upošteval javnega interesa in da je ravnal arbitrarno, samovoljno, politično, ipd.. Predmetnega ne spremeni pritožbeno obširno zavzemanje, da je bila odločitev ministra procesno pomanjkljiva (op. ni spoštoval standarda obrazloženosti, ki je bil izpostavljen v upravnem postopku) in morebiti materialnopravno napačna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijani III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Prva tožnica mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.554,84 EUR, druga tožnica mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 731,69 EUR in tretja tožnica mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.068,77 EUR, vse v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Prva tožnica mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 380,74 EUR, druga tožnica mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 179,17 EUR in tretja tožnica mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 506,59 EUR, vse v 15 dneh od vročitve te odločbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo2 (I.) sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe druge in tretje tožnice z dne 20.5.2021, in razsodilo, (II.) da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke (prve, druge in tretje tožnice oziroma tožnic) za plačilo v roku 15 dni 56.889.25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2018 dalje do plačila in 11.485,37 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2021 dalje do plačila prvi tožnici, 26.246,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2018 dalje do plačila in 5.988,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2021 dalje do plačila drugi tožnici ter za plačilo 83.390,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2018 dalje do plačila in 7.661,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2021 dalje do plačila tretji tožnici, ter (III.) odločilo, da so tožnice dolžne nerazdelno v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki (toženki) 5.597,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo so tožnice vložile pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavljajo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prekoračitev toženkine trditvene podlage (procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. členom ZPP), nasprotje razlogov z izpovedbo priče A. A. in vsebino listine ministrice B. B. z dne 7.3.2019 (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Menijo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo akta ministra z dne 11.1.2016 presojati v okviru širšega konteksta aktivnosti pri reševanju problematike in ureditve statusa odvetništva, da priča C. C. ni izpovedovala prepričljivo in da sta prepričljivo izpovedovala D. D. in E. E., da izpovedb prič F. F. in B. B. sodišče prve stopnje ne bi smelo povezati z izpovedbo priče C. C., da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokazov o gospodarskem položaju Slovenije, da listina ministrice B. B. ni akt, da je napačna presoja o pomanjkanju vzročne zveze in da bi bilo treba v ozir vzeti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) – načelo zakonitosti, načelo materialne resnice in pravila za odločanje po prostem preudarku. V pritožbi izpodbijajo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Toženka je v vsebinskem odgovoru na pritožbo tožnic predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo s pripadki. Med odgovarjanjem na pritožbene očitke je izpostavila izrazit javni interes pri urejanju odvetništva (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-9/98 z dne 22.1.1998) in stališče sodne prakse, da morebitna protipravnost (nezakonitost) posamičnega akta še ne predstavlja protipravnosti delovanja države (odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 108/2016).

4. Pritožba tožnic je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče na tem mestu okoliščin konkretnega primera ne bo podrobneje povzemalo, saj je relevantno dejansko stanje razvidno že iz izpodbijane sodbe. Se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do pritožbenih očitkov, s katerimi se ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo.

6. Pritožbeno zavzemanje tožnic, da sodišče prve stopnje sporne zavrnitve predloga za dvig vrednosti odvetniške točke z aktom ministra C. C. z dne 11.1.2016 ne bi smelo presojati upoštevaje širši kontekst aktivnosti pri reševanju problematike in ureditvi statusa odvetništva in konkretno dviga točke, ni utemeljeno. Odvetniška točka in njena vrednost sta namreč del Odvetniške tarife (OT), sprejete na podlagi Zakona o odvetništvu (ZOdv), medtem ko je odvetništvo ustavna kategorija (glej 137. člen Ustave Republike Slovenije (URS)). Tožnicam je že sodišče prve stopnje obširno in na večih mestih v izpodbijani sodbi pojasnilo, da glede sprememb višine odvetniške točke po 13. členu OT ni avtomatizma in da je treba upoštevati interese poklicnega združenja odvetnikov, ustavni položaj odvetništva, ki vpliva tudi na pravice strank postopkov pred sodišči, kar je pomemben vidik javnega interesa, in s tem javni interes. Povedano drugače in poenostavljeno, višina odvetniške točke ni nekaj, kar bi se lahko reševalo le v okviru nekaterih okoliščin, ki jih tožnice v pritožbi selektivno povzemajo, ampak je treba pri dvigu točke upoštevati širši kontekst. Kvalificirano protipravnost ravnanja države oziroma v konkretnem primeru ministra C. C. morajo zatrjevati in izkazati tožnice in za predmetno ne zadošča, da izpostavljalo le nekatere okoliščine, ki so jim lahko v korist, zanemarjajo in izogibajo pa se dejstvom, ki kažejo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana (kvalificirana) protipravnost ravnanja države.

7. Predmetnega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo mimo trditvene podlage toženke, saj se je slednja že v odgovoru na tožbo kot na del trditvene podlage sklicevala na vsebino vseh svojih vlog v upravnem sporu ter izrecno izpostavljala normativni razvoj dogodkov, postopek usklajevanja, javni interes in ustavnopravni položaj odvetništva, družbenoekonomske razmere, ipd.. Med drugim je poudarila tudi dejstvo, da je bilo odvetništvo s sprejemom OT v letu 2015 deležno zvišanja števila točk za nekatere posamične storitve (tudi 100% zvišanja), čemur so tožnice smiselno pritrdile in prerekale le, da to ni povezano v višino vrednosti točke in da to ni bil razlog za zavrnitev predlaganega dviga vrednosti točke. Trditve, ki kažejo na »širši družbeni kontekst« je toženka navajala tudi v (vsebinsko) prvi pripravljalni vlogi, v dopuščeni vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo pa je dodala še, da ni bilo nerazumnega odstopa od običajne metode dela, da mora biti varovan javni interes in da morajo biti odvetniške storitve dostopne, učinkovite in kakovostne. Na delo ministrstva v zvezi s spremembo odvetniške točke se je sklicevala še v vlogi, ki jo je vložila po naroku za glavno obravnavo z dne 13.9.2021. Sodišče prve stopnje konteksta presoje spornega akta zato ni ugotavljajo mimo trditvene podlage toženke in ni kršilo prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 8.členom ZPP ter tožnicam odvzelo pravico do izjave (storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nenazadnje je imelo sodišče prve stopnje podlago za ugotavljanje »širšega družbenega konteksta« tudi v trditvah samih tožnic. Komunikacija med Odvetniško zbornico Slovenije (OZS) in ministrstvom v obdobju ministra G. G. (pred ministrom C. C.) ter v obdobju ministrice B. B. je pravno relevantna z vidika metod dela in v okviru presoje kvalificirane stopnje napačnosti. Drži, da je bistveno obdobje ministrovanja ministra C. C., a so za pravilnost presoje ravnanj ministra C. C. vsekakor pomembne tudi okoliščine pred in po tem obdobju. 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe vsebuje kratke in konkretne razloge o vsebini komunikacije med deležniki in jo je mogoče preizkusiti, pri čemer tožnice izpustijo ugotovitve, da sta bili s strani OZS obljubljeni priprava predloga sprememb odvetniške zakonodaje in ekonomska analiza odvetništva v Sloveniji, ki je bila izdelana in posredovana v letu 2017 (op. sporni akt o zavrnitvi soglasja k dvigu vrednosti odvetniške točke je bil sprejet 11.1.2016).

8. Nemogoče je slediti pritožbenim navedbam, da predlog za zvišanje točke nikoli ni bil v nobeni korelaciji s »sprejemanjem« odvetniške tarife, siceršnjo ureditvijo statusa odvetništva, ipd., in da gre za popolnoma neodvisen predlog od drugih področij. Pojem javnega interesa je širši in vsekakor so tudi druge okoliščine pomembne pri odločanju o vrednosti točke (npr. zvišanje števila točk za nekatere posamične storitve v OT iz leta 2015; dostopnost do sodišča; vzdržnost javnih financ; ipd.). Če se OZS pri kar dveh predlogih za zvišanje ni ozirala na druga področja, to lahko kaže le na neustrezno ravnanje OZS, ki bi morala tudi sama v procesu spreminjanja OT upoštevati javni interes (glej odločbo VS RS I Up 223/2017 z dne 12.9.2018), medtem ko je lastno in neizkazano mnenje tožnic, da ministrstvo predmetnega ni upoštevalo pri dveh zavrnitvah predloga (op. za to pravdo je bistvena druga zavrnitev). Pri prvi zavrnitvi se je ministrstvo izrecno sklicevalo, da znaki okrevanja gospodarstva še niso na ravni za predlagano zvišanje vrednosti točke, pri drugi zavrnitvi z dne 11.1.2016 pa, da je OZS v začetku leta napovedala prenovo ZOdv in da bo to priložnost za preučitev ustreznosti višine točke. Upravno sodišče je v zadevi I U 2008/2018 akt odpravilo, ker ni bil zadovoljivo obrazložen, in iz odločbe ne izhaja, da pri sprejemanju vrednosti odvetniške točke ni treba upoštevati drugih področij. Lastno in neutemeljeno je zavzemanje tožnic, da nihče na zadevo ni gledal v širšem kontekstu. Pavšalna in neutemeljena je pritožbena trditev, da je presoja sodišča prve stopnje v nasprotju z dejanskim stanjem in vsebino listinske dokumentacije. Da za zvišanje vrednosti odvetniške točke ni avtomatizma in da zvišanje točke ni vezano le na pogoja iz 13. točke OT, je tožnicam obširno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ki je pravne zaključke smiselno povzelo iz stališč VS RS v zgoraj omenjeni odločbi.

9. Neutemeljena je lastna pritožbena dokazna ocena izpovedb C. C., D. D. in E. E. in sodišče prve stopnje pri omenjeni dokazni oceni ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče prve stopnje pričama E. E. in D. D. ni v ničemer verjelo in da je njuna pričanja ocenilo za povsem neverodostojna, temveč le, da kljub njunemu pričanju ni izkazano samovoljno, škodljivo in protipravno ravnanje ministra v smislu kvalificirane protipravnosti. Dokazna ocena njunega pričanja je v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazložena. Lastni pritožbeni dokazni oceni obeh pričanj, da ni šlo le za zaključke in subjektivne občutke obeh, ni mogoče slediti. Dovolj zgovoren je zapis sodišča prve stopnje iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z nekaterimi ravnanji zakonitega zastopnika prve tožnice. Priča H. H. ni potrdila izpovedbe E. E. in D. D. in drži zapis sodišča prve stopnje iz opombe na strani 15. strani izpodbijane sodbe. Minister C. C. je 11.1.2016 zavrnil predlog za zvišanje točke in toženki se očita protipravnost v zvezi s predmetno zavrnitvijo. V nadaljevanju pritožbe tožnice izpostavljajo pričanje D. D., ki naj bi po njihovi lastni in neutemeljeni dokazni oceni kazalo na popolno ignoranco ministra oziroma na samovoljno arbitrarno politično obarvano neobrazloženo zavrnitev dviga točke. Predmetnemu ni mogoče slediti, saj je priča C. C. podrobno pojasnila, zakaj je bil predlog zavrnjen. Da so dogovarjanja bila izhaja tudi iz pričanja E. E., ki je potrdil dejstva glede obljub o predlogu prenove odvetniške zakonodaje, do katere ni prišlo, in predložitve ekonomske analize stanja odvetništva v Sloveniji. Slednja je bila izdelana in predložena šele v letu 2017, medtem ko je minister predlog zavrnil 11.1.2016, glede zavrnitve je bil v teku upravni spor in OZS novega predloga ni predložila. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kljub neustrezno obrazloženi zavrnitvi predloga, ni izkazane kvalificirane protipravnosti ravnanja. Nasprotovanje dvigu točke je dejstvo, ki ni sporno, vendar temu nasprotovanju ni mogoče dati vsebine za katero se zavzemajo pritožnice. Tudi iz pritožbeno izpostavljenega pričanja E. E. ni mogoče sklepati o kvalificirani protipravnosti ravnanja ministra. Sodišče prve stopnje v sodbi ni zaključilo, da sta pričanji D. D. in E. E. v nasprotju z (nekonkretizirano) listinsko dokumentacijo (glej začetek 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ampak je primerjalo obe izpovedbi z nasprotnim pričanjem C. C. in upoštevalo tudi vso predloženo listinsko dokumentacijo. Katera je ta listinska dokumentacija je razvidno iz sodbe in je omogočen njen preizkus ter ne gre za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Lastna in neutemeljena je dokazna ocena, da je priča H. H. smiselno potrdila izpovedbi D. D. in E. E. Ni sporno, da je bil akt ministra nezadovoljivo obrazložen, vendar iz tega ne izhajata samovoljnost in arbitrarnost. Nenazadnje je bil tudi predlog OZS izredno pavšalen v smislu varstva interesov na katere je opozorilo VS RS. Ob tem sta OZS in ministrstvo v zvezi z višanjem vrednosti točke prirejeni stranki. V razlogovanju sodišča prve stopnje, da ima od vseh omenjenih D. D. vsekakor interes za pozitivni izid postopka (op. zaslišan je bil kot stranka), da je bila njegova izpoved subjektivno obarvana (op. predmetno je obrazloženo) in da jo je zato sodišče kritično presojalo, ni mogoče najti nobenih nedoslednosti, ki bi lahko vplivale na pravilnost dokazne ocene. Da priča E. E. (takratni predsednik OZS), ki naj bi potrdil izpovedbo D. D., nima čisto nobenega interesa za izid postopka, in da ima zagotovo tak interes C. C. (takratni minister), ker gre za očitke zoper njega, je lastna dokazna ocena, ki ji ni mogoče slediti. V tem delu velja zopet poudariti, da sodišče prve stopnje izpovedb D. D. in E. E. ni v celoti zavrnilo kot neverodostojnih in neresničnih. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi ministra C. C. in tega ni obrazložilo. Njegovo izpovedbo je namreč v bistvenem povzelo in iz nje je razvidno, da je podrobno (prepričljivo) opisal vse okoliščine, ki so botrovale njegovemu ravnanju. Iz spisa ni razvidnega takšnega nasprotja z drugimi izvedenimi dokazi, da bi bilo treba v zvezi z njegovim pričanjem sprejeti drugačno dokazno oceno. Izpovedba je npr. deloma podprta tudi z izpovedbo priče E. E. o obljubah glede prenove odvetniške zakonodaje in predložitve celovite ocene stanja odvetništva. Slednja se nahaja v spisu in ministrstvu v času odločanja o predlogu ni bila predložena. Iz pritožbenega polemiziranja ali je bilo (le) na temo zvišanja odvetniške točke veliko sestankov ali ne, ni mogoče delati zaključkov, da kakršnihkoli pogovorov o tem ni bilo. Enako predmetno ne izhaja iz tega, da se priča H. H. ni spomnila sestankov z OZS izrecno na temo točke in da ni listinskih dokazov o sestankih na temo zvišanja točke. Iz predloženih dveh predlogov in odgovorov ministra ne izhaja, da pogovorov o tem ni bilo. Sporni akt ministra celo omenja prenovo odvetniške zakonodaje, o kateri sta pričala E. E. in minister. Da ministrov akt ne vsebuje zadostnih razlogov za zavrnitev predloga za zvišanje točke, je bilo ugotovljeno že v upravnem sporu, vendar to ne izkazuje, da minister pri odločanju ni upošteval javnega interesa in da je deloval samovoljno, politično, arbitrarno, ipd.. Neutemeljeno je minuciozno, iz konteksta in selektivno povzemanje pričanja ministra C. C. Njegovo izpovedbo je treba dokazno ocenjevati kot celoto. Iz nje izhaja (glej l. št. 171), da je bila skupščina, na kateri naj bi minister nasprotoval sprejetju OT s strani OZS, posledica pravnega zapleta s podanim in umaknjenim, ker naj ne bi bili izpolnjeni notranji postopki vlade, soglasjem k spremembi OT s strani prejšnjega ministra. S straniC. C. ni bilo dano ne posebno soglasje ne odpoved soglasja in niso šli v upravni spor po omenjeni skupščini. V predmetnem ni nobenega nasprotja s pričanji o burni razpravi na skupščini OZS. Izpovedbi E. E. in D. D. o negativnem odnosu ministra do odvetništva sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo na način, da je ravnal kvalificirano protipravno. Obljubo o predložitvi ekonomske analize odvetništva je potrdila priča E. E. Minister je izpovedal tudi glede okoliščin v zvezi s prejemom omenjene analize in v zvezi z dejstvom, da OZS ni vložila novega predloga, prejšnji pa je bil zavrnjen in je o njem tekel upravni spor. Predloga, razen zavrnjenega, ni bilo. Drži, da predložitev omenjene analize ni pogoj za zvišanje točke, vendar takšna analiza lahko pomembno pripomore k tehtanju med zgoraj omenjenimi interesi, ki jih je dolžna zasledovati tudi OZS. Na arbitrarnost ravnanja ne kaže pričanje ministra, da je čakal tudi na predlog prenove odvetniške zakonodaje in da je pri ministrici B. B. prišlo do spremembe vrednosti točke, čeprav takšen zakon še ni bil sprejet. Gre le za različne okoliščine, s katerimi je minister utemeljeval zavrnitev predloga z dne 11.1.2016, in ki tudi v primeru, če so materialnopravno napačne, ne kažejo na kvalificirano protipravnost njegovega ravnanja. Navedeno je tožnicam v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje. Predmetno ne izpodbije verodostojnosti ministrovega pričanja, saj je o ekonomski analizi in o prenovi zakonodaje pričal še E. E. Zavzemanju tožnic za zaključek o neverodostojnosti izpovedbe priče C. C. ni mogoče slediti. O podobnem načinu dela sta izpovedali priči B. B. in F. F. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na njuni izpovedbi ni skušalo dali legalitete pričanju C. C., ampak je ravnalo prav, da je ugotavljalo običajno ravnanje ministrstva še v času nove ministrice. Drži, da delovanje ministrstva v času ministrice B. B. nima neposredne povezave z delovanjem ministrstva v času ministra C. C., a je iz vseh treh pričanj razvidno, da je bil način dela podoben. Ni sporno, da omenjena ravnanj ministra nista neposredno zaznala, a ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti prezreti vsebino njunega pričanja. Podoben opis delovanja ministrstva tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na prepričljivost izpovedbe ministra C. C. Pritožbeno zavzemanje v smeri napačne dokazne ocene izvedenih dokazov ni utemeljeno.

10. Takoimenovani akt ministrice B. B. z dne 7.3.2019 ima vsekakor relevantno povezavo z vprašanjem, kako je ravnal minister C. C., saj je ministrstvo v času ministrice B. B., za katerega pritožnice očitno menijo, da je delovalo ustrezno in ob upoštevanju zgoraj omenjenih interesov, ocenilo, da ob sporni zavrnitvi predloga s strani ministra C. C. niso bili podani pogoji za zvišanje vrednosti točke. Da je ministrica B. B. izjavila, da težko reče, kaj se je dogajalo v letu 2015, je izjava, ki se ne nanaša na omenjeno oceno, ampak na dogajanje oziroma na ravnanja različnih udeležencev v letu 2015. Ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da minister C. C. v svojem zaslišanju ni izpostavil utemeljenih razlogov za zavrnitev soglasja, oziroma jim ni mogoče slediti na način, za katerega se zavzemajo pritožnice. Tožnice so tiste, ki bi morale v tej pravdi, ki je ni moč enačiti z zgoraj omenjenim upravnim sporom, izkazati kvalificirano stopnjo protipravnosti, in ni toženka oziroma priča C. C. tista, ki bi morala konkretneje pričati o povsem eksaktnih razlogih za zavrnitev soglasja oziroma izkazovati materialnopravno pravilnost takratne presoje vprašanja javnega interesa. Iz pričanja C. C. je razvidno le, da je ministrstvo pri odločanju upoštevalo različne interese in da, kljub neustrezno obrazloženi zavrnitvi soglasja, ni ravnalo kvalificirano protipravno. Minister C. C. tudi sicer ni izpovedal le o pavšalnem javnem interesu, ampak je nanizal dovolj konkretne okoliščine v zvezi z odločanjem o zavrnitvi soglasja, iz katerih je mogoče sklepati o nearbitrarnem, nesamovoljnem in nepolitičnem ravnanju. Morebitna napačna ocena pravne narave listine ministrice z dne 7.3.2019, da gre za akt, ne more biti v nasprotju s samo listino na način, da je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre namreč za (formalno) nasprotje med razlogi o vsebini dokaza in samo vsebino listine. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, obširno pojasnjena, logična in razumska, če se omenjena listina ali upošteva kot akt ali le kot dopis. Tožnice se zmotno zavzemajo, da iz omenjene listine izhaja, da je bil v času spornega akta ministra C. C. možen dvig točke na 0,60 EUR, da pa ni bil možen na 0,61 EUR, in da bi minister C. C. brez dvoma dal lahko soglasje k dvigu na 0,60 EUR (op. predlog, h kateremu ni podal soglasja, je bil k dvigu na 0,61 EUR). Iz nje izhaja tisto, kar izpostavlja sodišče prve stopnje. K navedenemu pritožbeno sodišče pripominja, da so deležniki po pogajanjih v letu 2019 uskladili vrednost točke na 0,60 EUR, kar je zagotovo nekakšen indic, ki kaže na to, da minister C. C. 11.1.2016 z zavrnitvijo soglasja k dvigu točke na 0,61 EUR ni ravnal kvalificirano protipravno. Nenazadnje, čeprav predmetno ni bistveno, tudi po stališču pritožbenega sodišča iz omenjene listine ministrice v ponovljenem postopku odločanja o spornem predlogu in naknadno doseženem soglasju o višini točke izhaja, da je bil sporni predlog zavrnjen tudi s strani ministrice B. B. 11. Zmotno je iz vsebine pritožbe razvidno pravno stališče tožnic, da so (s sklicevanjem na posamične konkretne okoliščine, ki so jim lahko v korist,) izkazale kvalificirano protipravnost ravnanja toženke oziroma da je toženka tista, ki nosi ugovorno trditveno in dokazno breme v tej smeri. Toženka je navajala o neodstopu od običajnih metod dela, o neustreznih oziroma nenaklonjenih gospodarskih okoliščinah v času sporne odločitve, o javnem interesu, o ustavnopravnem položaju odvetništva, o vprašanju dostopnosti do sodišča (o dostopnosti odvetniških storitev), o neobstoju pogojev za dvig točke, o dodatnih ugodnostih odvetništva pri zvišanju števila točka za posamične storitve, o neustreznosti predlaganega ključa v predlogu OZS (op. matematičnem upoštevanju inflacije), o družbenih in ekonomskih razmerah, o dejanski deflaciji med decembrom 2015 in januarjem 2016, ipd., ter v trditveno podlago povzela svoje navedbe v upravnem postopku. Njena ugovorna trditvena podlaga je bila zadostna. Med drugim je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem ministra. Sklicevanje, da vsega, kar je minister povedal, toženka ni navajala, je upoštevaje povedano zgrešeno. Vpliva na javne finance toženka res ni izrecno izpostavila, a gre za del zatrjevanega javnega interesa in dostopnosti do sodišča. Sodišče prve stopnje je le povzelo izpovedbo ministra in tudi sicer v svojih zaključkih ni prekoračilo toženkine trditvene podlage (kršilo 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Prav tako ni bila storjena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnice so se do vsega opredelile, le njihovo stališče, da niso one tiste, ki bi morale izkazati kvalificirano protipravnost je napačno. Nenazadnje sodišče pri svojem odločanju pravilno ni upoštevalo le trditvene podlage toženke, ampak tudi trditveno podlago samih tožnic, ki so polemizirale o vplivu na javne finance in ki so konkretno nasprotovale izpovedbi ministra. Navedeno je še dodaten razlog za neutemeljenost omenjene bistvene kršitve določb ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno toženka ni bila dolžna v tej pravdi konkretno pojasnjevati vpliva na javne finance, na javni interes, na dostopnost do sodišča, ipd., in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Vsekakor ni bila dolžna izkazovati, da dvig točke ne bi pomenil prekomernega, nesorazmernega posega v javni interes (op. tožnice očitno določen poseg priznavajo). Minister je 11.1.2016 ocenil, da ni podanih pogojev za podajo soglasja k predlaganemu dvigu točke, in iz spisa ne izhaja, da pri tem ni upošteval javnega interesa in da je ravnal arbitrarno, samovoljno, politično, ipd.. Predmetnega ne spremeni pritožbeno obširno zavzemanje, da je bila odločitev ministra procesno pomanjkljiva (op. ni spoštoval standarda obrazloženosti, ki je bil izpostavljen v upravnem postopku) in morebiti materialnopravno napačna. Evidentno je, da bi dvig točke iz 0,459 EUR na predlaganih 0,61 EUR (op. sedaj je v veljavi kompromisna višina 0,60 EUR, ki jo tožnice upoštevajo v zvezi z višino zahtevka), v pomembni meri otežil dostopnost do sodišča. Vrednost točke ni in ne more biti direktno povezana le s stopnjo inflacije. Odvetniška točka se ne usklajuje (le) z inflacijo. Ta je samo pogoj, da se pristopi k »usklajevanju«, in nemogoče je slediti pavšalnim pritožbenim navedbam, da so se plače in storitve ostalih (katerih?) redno dvigovale in inflacijsko usklajevale. Podobno velja za dokaj pavšalno zatrjevano splošno rast življenjskega standarda, bistveno zvišanje plač v pravosodju, v zasebnem in javnem sektorju, proračunskih sredstev države in občin ter gospodarske rasti. Tožnice so se res sklicevale na izboljševanje gospodarskega položaja od leta 2014 dalje, konkretno na nekatere statistične podatke iz listine RS MNZ o aktualnih gospodarskih gibanjih v RS in gospodarski klimi, ter izpostavljale lastna stališča, zakaj dvig točke ne bi vplival na gospodarsko stanje, javni interes in javne finance. Da toženka predmetnega ni prerekala drži le deloma. Toženka se do vloge tožnic, v kateri je bilo navedeno vse predmetno res ni opredelila, kar pa pomeni le to, da se lahko štejejo za priznana dejstva iz vloge, ne pa tudi vsi pravni in siceršnji lastni zaključki tožnic. Do statistično zatrjevanih dejstev se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo, a to ne pomeni, da je navedena dejstva spregledalo in da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo pravilen zaključek, da upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera tudi morebitna materialnopravna napačnost zavrnitve predloga ne izkazuje kvalificirane protipravnosti. K temu velja še dodati, da nenazadnje kazalniki bruto domačega proizvoda in inflacije ne kažejo, da zvišanje odvetniške točke ne bi imelo vpliva na dostopnost do sodišč. Da bi odvetniške storitve šele z zvišanjem točke postale ekvivalentne plačam in storitvam ostalih, da bi imeli finančno šibki na voljo brezplačno pravno pomoč (op. ta vpliva na javne finance) in da šele z ustreznim plačilom pride do učinkovitih in kakovostnih odvetniških storitev, je pavšalno in neutemeljeno zavzemanje tožnic, ki mu ni mogoče slediti. Podobno velja za izpostavljanje slabega finančnega položaja odvetništva. Dostopnost do sodišč se ne zagotavlja le z brezplačno pravno pomočjo, kjer so bile storitve znižane na 50%. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo v zadostni meri, da je lahko pravilno presodilo o tožbenem zahtevku. Tožnice so tiste, ki bi morale izkazati kvalificirano protipravnost toženkinega ravnanja, medtem ko je toženka lahko zatrjevanju tožnic le nasprotovala in ji ni mogoče naprtiti nekakšnega nerazumnega dokaznega bremena, da je bila odločitev ministra procesno in materialnopravno v celoti pravilna. Velja še enkrat opozoriti, da ne gre za upravni spor, ampak za odškodninsko pravdo in da vsakršna procesna in morebitna materialnopravna napaka ministra ne izkazuje kvalificirane protipravnosti ravnanja države med dvema prirejenima subjektoma v zvezi z zavrnitvijo soglasja k predlogu spremembe vrednosti odvetniške točke. Povedano drugače, iz spisa ne izhaja, da minister pri svojem odločanju ni opravil tehtanja med različnimi interesi oziroma ne izhaja da je ravnal kvalificirano protipravno v tako imenovanem sui generis postopku spreminjanja višine vrednosti odvetniške točke.

12. Skladno s povedanim pritožbeno sodišče ni posebej presojalo nadaljnjih pritožbenih očitkov v zvezi z dodatnim argumentom sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je v pomanjkanju vzročne zveze. Predmetna presoja namreč tudi v primeru, če je napačna in obremenjena z zatrjevanimi bistvenimi procesnimi kršitvami, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neustrezna obrazloženost zavrnitve predloga ne pomeni kvalificirane protipravnosti. Drži, da je VS RS (op. v letu 2018, medtem ko je bil sporni akt sprejet v letu 2016) dalo napotke o tem, kako bi moral biti omenjeni akt obrazložen, a odsotnost obrazložitve ne pomeni, da minister spornega tehtanja različnih interesov ni opravil oziroma da je v tolikšni meri odstopil od določb 6., 8., 207. in 214. člena ZUP, da je ravnal kvalificirano protipravno. Ne gre za tako bistveno odstopanje od določb očitnih in jasnih predpisov (tudi 13. člena OT), da bi bila podana takšna protipravnost, pa čeprav se ministru v pritožbi očita še, da je strokovnjak pravne stroke, karkoli naj bi že to pomenilo. Dovolj zgovorno v tej smeri je tudi dejstvo, da je bila najprej s strani upravnega sodišča tožba OZS zavržena in da je šele VS RS o upravni zadevi vsebinsko odločalo. Jasnosti, napak, očitnosti, odstopanja od običajnih metod dela, nerazumnosti, ipd. oziroma protipravnosti ravnanja ministra v letu 2016 ni mogoče presojati izhajajoč le iz vidikov, ki jih je šele v letu 2018 konkretiziralo VS RS. V letu 2016 tudi po presoji pritožbenega sodišča minister ni ravnal kvalificirano protipravno. Izpostavljanje delov njegove izpovedbe, kakšno je bilo in je ministrovo osebno mnenje glede višine vrednosti točke, ni utemeljeno oziroma je neustrezno izrezano iz konteksta celotnega pričanja. Predmetno vsekakor ne kaže na arbitrarnost,..., ampak na povsem ustrezno ravnanje ministra, ki je, kot izhaja iz njegove celotne izpovedbe, pri odločanju varoval javni interes.

14. Iz določila 13. točke OT izhaja le, da je ob izpolnitvi meril iz 2. odstavka 13. člena OT sprememba vrednosti točke možna in ni obvezna. Treba je upoštevati okoliščine v smislu javnega interesa in ne le dveh pogojev iz omenjene določbe, zato minister pri svojem odločanju v okviru javnega interesa ni presegel svojih pristojnosti. Navedeno je tožnicam pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in to izhaja tudi iz zgoraj omenjene odločbe VS RS. Vrednost odvetniške tarife ni in ne more biti vezana ali (le) na stopnjo inflacije ali (le) na rast sodniških plač. Navedeno izhaja že iz same logike stvari, saj bi takšno zavzemanje pomenilo, da bi v primeru izpolnjenosti obeh pogojev vrednost odvetniške točke morala zrasti po obeh pogojih (»dvojno«).

15. Skladno z zgoraj navedenim glede odločitve o glavni stvari je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za posledično spremembo odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov. Glede odločitve o stroških tudi ni mogoče slediti stališču, da toženka ni upravičena do povračila stroškov, saj zastopa sama sebe, ker je državno odvetništvo organ v sestavi ministrstva za pravosodje. Tožnice menijo, da vračilo stroškov ni skladno z določili ZPP, saj nihče ni upravičen do stroškov pri zastopanju samega sebe in je toženka privilegirana ter se kršijo načelo enakosti, sodno varstvo in dostop do sodišča. Očitajo še, da gre za neustavno financiranje države preko storitev zastopanja samega sebe, kar je v nasprotju s 146. členom URS o dovoljenih oblikah financiranja države. Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv) je po mnenju tožnic v 8. členu neustaven in ne more biti podlaga za odmero in povračilo stroškov. Državno odvetništvo je skladno z 2. členom ZDOdv samostojen in avtonomen državni organ, ki med drugim zastopa državo pred sodišči. Skladno z navedenim državno pravobranilstvo nastopa kot zastopnik toženke (države) in ne gre za situacijo zastopanja samega sebe, ki bi lahko bila neskladna z določili ZPP. Toženka (država), ki je zastopana po njenem zastopniku, je upravičena do povračila stroškov in po ZPP in po 8. členu ZDOdv.3 Skladno z navedenim gre po 8. členu ZDOdv le za način obračunavanja stroškov zastopanja oziroma za stroške zastopanja in ne za obliko financiranja države preko zastopanja samega sebe, ki naj bi bila neskladna s 146. členom URS. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrnilo že nekaj pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra), ki je določal enako kot določa 8. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv).4 Pritrditi pa velja očitku, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o nerazdelni odgovornosti tožnic za plačilo pravdnih stroškov toženke in da bi moralo vračilo teh stroškov razdeliti sorazmerno po posamični tožnici (drugi odstavek 162. člena ZPP). Tožnice so navadne sospornice, vsaka vtožuje svojo terjatev, in drži njihovo zavzemanje, da je mogoče stroške toženke odmeriti sorazmerno z višino njihovih vtoževanih terjatev. Pravilna porazdelitev med prvo, drugo in tretjo tožnico je 35,7% (in ne v pritožbi navedenih 35,6%, kar je posledica pravilnega zaokroževanja in dejstva, da morajo tožnici povrniti 100% odmerjenih stroškov), 16,8% in 47,5%. Tožnice v tem delu pritožbe še utemeljeno navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki za prvo pripravljalno vlogo z dne 28.8.2020 priznati 50 točk in ne 1400 točk, saj je šlo le za komentiranje procesnega vprašanja. Ni pa te vloge mogoče šteti za nepotrebno, saj jo je toženka vložila po pozivu sodišča. Utemeljeno navajajo še, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki za vlogo z dne 28.9.2021 priznati 50 točk in ne 700 točk, saj gre le za vlogo procesne narave. Prav tako se je mogoče strinjati, da sodišče prve stopnje ne bi smelo toženki priznati 50 točk za končno poročilo stranki, ker predmetni strošek ni izkazan. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da gre nenazadnje za nesamostojen strošek, ki je vključen v nagrado za druga pravdna opravila. Posledično je bilo treba priznane stroške toženke zmanjšati za 2050 točk in (1%) 20,5 točk materialnih stroškov, medtem ko ji DDV ni bil priznan, kar znaša ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj 1.242,30 EUR. Toženki pripada torej 4.355,30 EUR pravdnih stroškov, ki so jih ji upoštevaje zgoraj omenjeno porazdelitev dolžne povrniti tožnice, in sicer prva tožnica 1.554,84 EUR, druga tožnica 731,69 EUR in tretja tožnica 2.068,77 EUR. V tem delu je torej pritožba tožnic delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in odločitev o povrnitvi prvostopenjskih stroškov ustrezno spremenilo (I. točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

16. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnice niso podale, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje je ob zgoraj izpostavljeni izjemi pravilna, zato je bila pritožba tožnic v preostalem (glavnem) delu zavrnjena (II. točka izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnice, ki s svojo pritožbo niso uspele in zato v zvezi z njo same krijejo svoje stroške, morajo toženki povrniti stroške potrebnega odgovora na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 1750 točk za odgovor na tožbo in 27,5 točk materialnih stroškov (ne priglašenih 2 % od nagrade, ampak 2 % od nagrade do 1000 točk in 1 % od presežka), kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.066,50 EUR. Toženki se ne prizna priglašenih 50 točk za poročilo stranki, saj gre za neizkazane in nesamostojne stroške, ki so že vsebovani v nagradi za odgovor na tožbo. Ob že zgoraj pojasnjenih razlogih so prva, druga in tretja tožnica, ki so navadne sospornice, dolžne toženki povrniti 35,7%, 16,8% in 47,5% predmetnih stroškov, kar znaša za prvo tožnico 380,74 EUR, za drugo 179,17 EUR in za tretjo 506,59 EUR.

1 S pritožbo se upoštevaje njen uvod in siceršnjo vsebino izpodbija le sodba, ne pa tudi sklep o dopustitvi sprememb tožbe, za izpodbijanje katerega tožnice tudi sicer ne bi imele pravnega interesa. 2 Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII 192/2000 z dne 22.5.2001 v zvezi s takrat veljavnim 16. členom Zakona o državnem pravobranilstvu, ki je bil vsebinsko enak 8. členu ZDOdv. 3 Glej zadeve US RS U-I-155/01 z dne 15.11.2001, Up-511/02, U-I-175/04 z dne 17.6.2004 in U-I-195/06 z dne 13.12.2007.