Jedro

Pri ugotavljanju vznemirjanja lastnika se v primeru sporne meje uporabijo uradni podatki o meji, dokler v drugem postopku ni ugotovljena drugačna meja, oziroma stranki ne ponudita ustreznih dokazov o svojih trditvah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na parceli 1467/6 k.o. V. še posebej pa vsakršno obdelavo zemljišča ter iz preorane površine v izmeri 66 m2 odstraniti to, kar je zasajeno ter toženkama naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 34.622,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Istočasno je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki, ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi toženki navajata, da sodišče zavrača vse dokaze, ki jih toženi stranki navajata (odgovor na tožbo, umik tožbe, pripravljalna vloga z dne 7.6.1993, pismeno sporočilo toženih strank z dne 6.9.1993). Podarjeno zemljišče parcela 1476/6 je bilo geodetsko odmerjeno že pred pričetkom gradnje nove hiše in je bilo polovico manjše od sedanjega in ni segalo v njivo toženk. Do tega je prišlo šele pozneje z dodatnimi samovoljnimi popravki, zanje pa ni uradnega prepisa in ne geodetske odmere. Zato sta tožnika hotela leta 1991 ponovno odmero, česar pa nista uspela uveljaviti. Pravica do uporabe spornega zemljišča gre toženima po oporoki in po sklepu o dedovanju, kar pa je sodišče ignoriralo in izdalo sodbo P 58/92, s katero nezakonito razveljavlja lastni sklep in zoper katero sta se toženki pritožili in pravnomočnost zadeve P 58/92 naj bi bila rešitev za vse zadeve. S spornega zemljišča toženki nimata kaj odstraniti, ker od zadnjega uničenja posevkov s strani tožnika tega zemljišča nista več obdelovali. Tožnika sta vložila tožbo kot odgovor na zahtevo toženk po odmeri zemljišča, čemur pa je tožnik odločno nasprotoval. Zemljiškoknjižna lastnina parcele 1467/6, v izmeri 890 m2, je sporna, ker prvotožnik nikoli ni hotel pokazati originalne darilne pogodbe, čeprav sta toženki to zahtevali. Sporna je tudi lokacija parcele 1467/6, ker ni odmerjena. Vse bi bilo potrebno ponovno odmeriti, ker je prvotožnik samovoljno odstranil mejnike.

Sklicevanje na zemljiškoknjižni izpisek in izvedensko mnenje in pokazana sporna površina s strani tožnika ne zadostuje. Ker parcele niso uradno razmejene, toženki upravičeno predpostavljata, da je parcela 1467/6 nekaj metrov preveč oddaljena od parc. št. 223 in se zato neupravičeno preveč zajeda v parc. št. 1467/7. Dokaz z izvedencem, ki ga je sodišče postavilo po svoji volji, ne more šteti kot verodostojen in ker je ničen ga sodišče ne bi smelo upoštevati.

Toženki opozarjata, da lastninsko upravičenost do spornega dela parcele dokazujeta v posebni pravdi P 58/92. Sodbe sodišča na V. so za toženki krivične, ker ne upoštevajo njunih resničnih dokazov, so tudi pristranske, saj sodišče vedno razsodi v korist nasprotne stranke. Očiten dokaz je to, da so po ogledu na kraju samem, sodnica, geodetski izvedenec in tožnikova odvetnica skupaj odšli v tožnikovo hišo, kjer so se zadržali več kot eno uro.

Pritožba ni utemeljena.

Negatorno (opustitveno) tožbo (čl. 42 ZTLR) ima na razpolago lastnik proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in ga s temi posegi vznemirja. To pomeni, da mora tisti, ki toži, dokazati lastninsko pravico in da je toženi posegel v lastninsko pravico. Medtem ko sam poseg v sporni prostor ni bil sporen, saj toženki sami priznavata, da ga obdelujeta od leta 1991, pa je bilo med strankama sporno, kje poteka meja med parcelo 1476/6 in parcelo 1467/7 glede na to, da tožnika trdita, da je bil poseg opravljen na parceli 1467/6, toženki pa da na parceli 1467/7. To okoliščino pa je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedencem geometrom P. F. Le-ta je na podlagi podatkov GU V. in meritev na kraju samem ugotovil, da sta toženki posegli v parcelo tožnikov 1467/6. Dokler ne bo v drugem postopku določeno drugače, velja meja kot jo je ugotovil izvedenec.

Trditev toženk v pritožbi, da je parcela tožnikov polovico manjša, je protispisna in v nasprotju z listinskimi dokazi ter ugotovitvami izvedenca geometra. Prav tako je protispisna trditev v pritožbi, da je sodišče prve stopnje nezakonito razveljavilo sklep o dedovanju D 17/89, ko pa parcela 1467/6 sploh ni bila predmet dedovanja, saj sta jo tožnik in njegova žena pridobila še v času življenja pokojnih staršev. Zadeva P 58/92 nima nobene zveze s to zadevo in je napačna trditev v pritožbi, da je navedena zadeva podlaga za rešitev vseh sporov, ko pa je v navedeni zadevi spor o višini solastninskih deležev med prvotožnikom in toženkama na parceli 1467/7. Prav tako je protispisna trditev, da parcela 1467/6 nikoli ni bila odmerjena, saj je ta trditev, kot že omenjeno, v nasprotju z listinskimi dokazi in mnenjem izvedenca. Če je resnična trditev toženk v pritožbi, da nimata ničesar odstraniti s spornega zemljišča, ker ga od zadnjega uničenja posevkov nista več obdelovali, pritožbeno sodišče pripominja, da bi bila lahko ta trditev utemeljena v izvršilnem postopku, ne more pa biti uspešna v tem postopku, ko se toženkama nalaga opustitev obdelave spornega zemljišča. V kolikor toženki trdita, da dokaz z izvedencem geometrom ni verodostojen dokaz, grajata njegovo strokovno usposobljenost, v katero tako kot prvo tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Ob tem, ko toženki trdita v pritožbi, da sodišče zavrača vse njune dokaze in se sklicujeta na odgovor na tožbo, umik tožbe, pripravljano vlogo z dne 7.6.1993 in pismeno sporočilo z dne 6.9.1993 pritožbeno sodišče pripominja, da navedena pisanja niso dokazi, kot zmotno menita toženki, temveč šele trditve, za katere pa je potrebno ponuditi dokaze. Neutemeljena je tudi kritika sodišča na V., da je pristransko, ker razsodi vedno v korist tožnikov. Sodišče odloča na podlagi uspeha dokaznega postopka. Prav tako je neutemeljena pavšalna trditev, da so sodnica, geometer in tožnikova odvetnica odšli v tožnikovo hišo, kjer so se zadržali eno uro, ko pa iz pojasnila sodnice v predložitvenem poročilu izhaja, da je takoj po končanem ogledu z lastnim avtomobilom odšla domov.

Ker tako ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, materialno pravo pa je uporabljeno pravilno, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP), je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).