Jedro

Po 44. členu ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določa po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, na kar nakazuje tudi 5. člen Odloka, ki določa prilagajanje realne vrednosti izhodiščni vrednosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Upravne enote Velenje, številka 321-140/93 z dne 21. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne RS Upravni enoti Velenje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo prvostopnega upravnega organa, številka 321-140/93 z dne 21. 4. 2010 je odločeno pod točko 1 izreka, da mora A. v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe izročiti v korist upravičencev do denacionalizacije pokojne B.B. obveznice A. v višini 9.931,14 DEM in pokojnega C.C. obveznice SOD v višini 1.137,64 DEM. SOD je dolžan te obveznice izročiti kot odškodnino za manjšo vrednost ekonomskega poslopja, ki se je v času podržavljenja nahajalo na parcelni številki 79/1 k.o. ..., sedaj pa je to parcelna številka 3345 k.o. ... Pod točko II je določeno, da se obveznice izročijo skrbniku za posebne primere, pravnemu nasledniku D.D. (tožniku v tem postopku). Vrednost komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, na katerem je stal objekt v času podržavljenja (ta ni predmet tega postopka) je upravni organ izračunal na sledeči način: 60 m2, 3,94 x faktor 17 je 4.018 DEM. Ne obstajajo nobeni zadržki glede odločitve za celotno odškodnino, saj glede izhodiščne vrednosti 3,94 DEM na m2, upravni organ nima pravne podlage, da bi uporabil drugo izhodiščno vrednost kot je določena z faktorjem za določitev odškodnine za stavbno zemljišče. To pa je bilo v tem denacionalizacijskem postopku že večkrat obrazloženo. Tožna stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopnega upravnega organa, ter še dodaja, da ministrstvo tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč na podlagi podatkov iz ponudb o prodaji kmetijskih zemljišč, ki jih vlagajo lastniki zemljišč pri upravnih enotah v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, ko je zavrnila njegovo pritožbo in razloge za zavrnitev. Bistvo je v tem, da je tožnik RS, UE Velenje torej prvostopnemu organu oporekal uporabo količnika 3,94 DEM na m2, pri čemer se je skliceval na zadevo IV U 195/2009, to je odločitev Višjega sodišča v Ljubljani iz leta 2008, vendar tožena stranka ni sledila pritožbenim trditvam. V Odloku iz leta 1992 je uporabljen količnik oziroma vrednost DEM za m2 pri izračunu odškodnine 3,94. Prvi odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, številka 27/91, 66/00, 11/00, dalje ZDen), določa da je dolžna država, v tem primeru tožena stranka, spremljati gibanje tržne vrednosti, ko te presežejo 10% izhodiščne vrednosti za zemljišče, zato je dolžna predpis spremeniti in določiti večjo vrednost. Po več kot 17. letih od določitve vrednosti 3,94 DEM na m2, je jasno, da je že sama inflacija v tem obdobju višja za 50%, in da je določena odškodnina, izračunana po vrednosti 3,94 DEM na m2 v 18. letih, odkar velja ZDen zmanjšala to vrednost za več kot 50%. ZDen je nalagal vrnitev podržavljenega premoženja ob njegovi uveljavitvi v roku enega leta po vložitvi zahteve. Če bi se država teh rokov držala, bi bili vsi upravičenci v enakem položaju. Gre za zavestno nepravilno prikazovanje dejanskega stanja. Že sama menjava valute SIT skozi DEM skozi EUR, je prinesla dvig cen za 100%. To kar je bilo pred menjavo uradne valute 1 DEM, je danes najmanj 1 EUR, kar že samo po sebi pomeni dvig realne cene za 100%. Če so se kmetijska zemljišča prodajala za ceno, ki je znašala 1,5 DEM (na primer travnik), je to danes najmanj 1,5 EUR za m2 zemljišča. Odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Navedeno je le, da tožena stranka spremlja gibanje cen. Ni pa navedla, kakšno je gibanje cen, na katere se sklicuje. Odločitve sploh ni mogoče preizkusiti in gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker odločitev nima razlogov, zato tožnik predlaga, da sodišče obe upravni odločbi odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Predlaga tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku A. d.d. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Med strankama postopka je sporna uporaba količnika, ki je določen v četrtem členu Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozd in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, številka 16/92 in 21/92, dalje Odlok). Tako je bilo vrednotenje kmetijskih zemljišč opravljeno na podlagi Odloka, ki je bil sprejet že leta 1992 in znesek 3,94 DEM na m2 uporabljen kot izhodiščna vrednost, vse od uveljavitve Odloka, kar med strankami nesporno, ves ta čas ni bil korigiran. 44. člen ZDen namreč določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določa po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, na kar nakazuje 5. člen Odloka, ki določa prilagajanje realne vrednosti izhodiščni vrednosti zemljišča iz 4. člena, ki nalaga pristojnemu ministrstvu spremljanju tržne cene zemljišč in v drugem odstavku 5. člena Odloka ustrezno prilagoditev izhodiščne vrednosti. Glede na to, da gre za določeno materialno – procesno obveznost organa izraženo v 5. členu Odloka, bi morala tožena stranka oziroma upravni organ prve stopnje, sedanjo vrednost ugotavljati na drugačen način (v kolikor izhodiščna vrednost vrednotenja zemljišča že ni korigirana), to je tudi z možnostjo, da izvedenec opravi izračun zemljišč glede na porast tržnih cen (tako tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani, številka Cp 97/2008, sodba Upravnega sodišča RS, številka IV U 119/2009). Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati zgolj pavšalna razlaga tožene stranke, da spremlja gibanje tržnih cen kmetijskih zemljišč, ne da bi takšno razlago dokazno utemeljila.

Glede na navedeno, so po presoji sodišča dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo po 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njegovi zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.