Jedro

Za obstoj dobroverne posesti mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine, to je, da je posestnik lahko v opravičljivi zmoti glede tega, komu nepremičnina dejansko pripada. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja lastnika parc. št. 294/6 k.o. R., ki je zemljiškoknjižno last toženke, in sicer vsak do ½. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 638,28 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo (iz pritožbe izhaja, da se pritožuje zoper ugodilni del), pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je neprepričljiva tožnikova izpoved, da sporne parcele ni videl niti v mapnih kopijah, ki jih je od pristojnega geodetskega organa dobil, in da naj bi za obstoj sporne parcele izvedel šele oktobra 2007. Listinska dokumentacija tega ne dokazuje. Avgusta 1967 je bila opravljena parcelacija zemljišč, kot je razvidno iz naznanilnega lista, ki jasno dokazuje, da je parc. št. 294/7 k.o. R., ki jo je toženka prodala tožniku, na jugovzhodni strani zamejičena s štirimi mejniki in da med cesto ter parc. št. 294/7 obstoji še parc. št. 294/6, last toženke. Ta naznanilni list je bil sestavni del lokacijske dokumentacije tožeče stranke za gradnjo hiše. Tožniku zato ni verjeti, da ob nakupu ni videl in vedel za zakopane mejnike. Tudi pri kasnejših geodetskih meritvah je bilo ugotovljeno, da je tožnik kupil le 383 m2 zemljišča, brez parc. št. 294/6. Toženka je tožnika tudi opozorila ob postavljanju škarpe, da gradi na njenem. Prepričana je bila, da bo tožnik plačal njeno zemljišče, ker je parc. št. 294/6 dejansko ležala na drugi strani ceste ob tožnikovem zemljišču. Zaradi mladosti ni takoj ukrepala. Priči J. M. in I. R. sta izpovedali, da je toženkin oče govoril, da so se tožnik in nekateri drugi razširili bolj proti cesti, kot jim pripada, oziroma da je toženka pred enajstimi leti rekla tožniku „ali so dobra naša jabolka“. V času gradnje škarpe so se še uporabljala pravila ODZ, ki so določala, da je nepošten posestnik tisti, kdor ve ali more iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada komu drugemu. Tožnika sta ves čas vedela, da parc. št. 294/6 ni njuna, zato sta bila nepoštena posestnika. Glede na ZTLR je tudi šteti, da nista bila zakonita posestnika, saj ne trdita, da bi razpolagala s pogodbo, na podlagi katere bi pridobila lastninsko pravico na parc. št. 294/6. Tožnikov tudi ni moč šteti za dobroverna posestnika.

Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je ključnega pomena vprašanje dobrovernosti posesti tožnikov na parc. št. 294/6 k.o. R. Pritožba namreč ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da imata tožnika tudi parc. št. 294/6 v svoji posesti vse od nakupa parc. št. 294/7 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 3.5.1968. Toženka je izpodbijala domnevo o dobrovernosti posesti tožeče stranke (3. odstavek 72. člena ZTLR). Odločitev o obstoju (ne)dobroverne posesti je materialno pravne narave, katere podlaga so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Uporaba domneve dobrovernosti sicer ne sme biti preširoka, kar pomeni, da je ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, pri čemer pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki nasprotujejo dobrovernosti. Za obstoj dobroverne posesti (2. odstavek 72. člena ZTLR) mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik lahko v zmoti glede tega, komu nepremičnina dejansko pripada. Njegova zmota mora biti tudi opravičljiva, zato ne zadošča zgolj ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma, da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Za priposestvovanje je tako med drugim potrebno, da posestnik iz verjetnih razlogov misli, da je stvar, ki jo poseduje, njegova, takšna njegova predstava pa mora biti utemeljena z opravičljivimi okoliščinami. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave.

Tožena stranka napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o dobroverni posesti tožnikov na parc. št. 294/6 in njenemu istočasnemu prevzemu v posest s parc. št. 294/7 ob nakupu le-te, to pa s trditvami o tožnikovi neprepričljivi izpovedbi, na kar naj bi kazala tudi listinska dokumentacija. Pri tem se sklicuje na parcelacijo iz leta 1967 in naznanilni list, ki naj bi dokazoval obstoj mejnikov med obema navedenima parcelama. V načrtu, ki je priloga tega naznanilnega lista iz leta 1967 (priloga B 2), so sicer označene tri mejne točke med parc. št. 294/7 in parc. št. 294/6, vendar pa to samo po sebi še ne dokazuje, da so v naravi v teh mejnih točkah mejniki (mejna znamenja) tudi obstajali, to pa v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 3.5.1968 oziroma ogleda kupljene nepremičnine s strani tožnikov. Tožnik je prerekal toženkine trditve o obstoju mejnikov med navedenima parcelama v času nakupa zemljišča in ob prvem zaslišanju izpovedal (zato je drugačna pritožbena trditev, da tožnik ni zanikal obstoja mejnikov med parc. št. 294/7 in parc. št. 294/6, protispisna), da so si pred nakupom parcele za gradnjo hiše s toženko ogledali kupljeni svet ter ga obhodili, pri čemer so obstajali mejniki okoli kupljenega zemljišča, v katerega je v naravi spadala tudi sporna parcela. Iz njegove izpovedi torej izhaja, da so mejniki (na južni strani) obstajali med sporno parcelo in sosednjo parcelo, ki je javna pot (parc. št. 1263/2, tedaj parc. št. 1263). Toženka ni ob svojem prvem zaslišanju ničesar izpovedala glede zatrjevanih mejnikov med parc. št. 294/6 in parc. št. 294/7, ob drugem zaslišanju (na naslednjem naroku) pa je izpovedala, da so ob ogledu zemljišča s tožnikom obstajali vsaj trije mejniki glede meje sporne parcele, katere je nato tudi vrisala v načrt parcele na naroku (priloga A 5). Lega teh vrisanih mejnikov, kot izhaja iz navedenega načrta, pa ne potrjuje toženkinih trditev, celo nasprotno. Potrjuje namreč tožnikovo izpoved (da „vmesni“ mejniki med parc. št. 294/6 in parc. št. 294/7 niso obstajali, ampak so obstajali mejniki do javne ceste), saj toženka na liniji notranje meje med parc. št. 294/6 in parc. št. 294/7 ni vrisala nobenega mejnika, ampak le na tromeji teh dveh zemljišč s sosednjo parc. št. 295/1 (v letu 1967 očitno še parc. št. 294/1 – načrt v prilogi B 2), na tromeji parc. št. 294/6, parc. št. 295/1 in parc. št. 1263/2 ter na meji med parc. št. 294/6 in parc. št. 1263/2 (tedaj še parc. št. 1263). Tromejnik med parc. št. 294/7, parc. št. 294/6 in parc. št. 295/1 (tedaj parc. št. 294/1) je tedaj imel za udeležence poslov o prodaji zemljišč (poleg pravdnih strank še sosed tožeče stranke Š. kot lastnik parc. št. 295/1) očitno pomen samo v tem, da je označeval le mejno točko na mejni črti med parc. št. 294/7 in parc. št. 295/1 (tedaj parc. št. 294/1).

Na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o dobrovernosti posesti tožnikov na spornem zemljišču kaže sama toženkina izpoved tudi o tem, da je Š. kupil (kmalu za tožnikoma) od nje svojo parcelo vse do ceste (torej tudi del parc. št. 294/6, kolikor se je tedaj nahajal med parc. št. 294/1 in parc. št. 1263). Če je kupil zemljišče do ceste Š., glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje res ni videti nobenega razloga za resen dvom o tem, da sta tudi tožnika leta 1968 kupila svoje zemljišče vse do te javne poti oziroma ceste, in s tem tudi sporno parcelo, saj slednja za nobenega drugega (tudi za toženko ne) glede na svojo lego in majhno površino (zgolj 23 m2) ne more imeti nobenega pomena, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Toženka uveljavlja nedovoljeno in s tem neupoštevno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), da je bil naznanilni list iz avgusta 1967 sestavni del lokacijske dokumentacije tožnikov za gradnjo hiše. Ne glede na to iz predložene lokacijske dokumentacije (priloga A 6) izhaja, da ne vsebuje naznanilnega lista z načrtom (v prilogi B 2), ampak le situacijski načrt z dne 31.8.1967, na katerem pa sporno zemljišče ni označeno s svojo parcelno številko, prav tako pa v njem na mejni črti med parc. št. 294/7 in spornim zemljiščem tudi niso označeni s toženkine strani zatrjevani mejniki. Ta načrt kot sestavni del lokacijske dokumentacije za tožnikovo hišo, tako ne dokazuje obstoja s strani toženke zatrjevanih obstoječih mejnikov med parc. št. 294/7 in parc. št. 294/6 ob nakupu zemljišča s strani tožnika in da naj bi tožnik za te mejnike vedel. Toženkino sklicevanje na kasnejše geodetske meritve in pojasnila o tem v odgovoru na tožbo je povsem neobrazloženo in zato za pritožbeni preizkus nezadostno, zato v tem delu pritožba ne terja vsebinskega odgovora. Zgolj trditev, da je tožeča stranka tedaj kupila le 383 m2 zemljišča, pa ne zadošča za dokaz njene nedobrovernosti, saj toženka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi ob prodaji zemljišča v letu 1968 opravili na licu mesta tudi izmero prodanega zemljišča (in brez upoštevanja sporne parcele).

Pritožbena trditev, da je toženka opozorila tožnika, da gradi škarpo na njenem zemljišču parc. št. 294/6, ni bila dokazana. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so obširni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta tožnikoma pri gradnji škarpe na spornem zemljišču (že v letu 1969) pomagala toženkina oče in mož ter da med pravdnima strankama vse do oktobra 2007 ni bilo nobenega spora glede lastništva parc. št. 294/6, je povsem neprepričljiva toženkina trditev, da je tožnika opozorila, da gradi na njenem in da (v skoraj štiridesetih letih) ni ukrepala zato, ker je bila prepričana, da bo tožeča stranka plačala to zemljišče. Izpoved priče J. M., da se je po besedah toženkinega očeta tožnik razširil bolj proti cesti, kot mu pripada, sama zase ne dokazuje nedobrovernosti posesti tožeče stranke, saj je ta priča tudi povedala, da toženkin oče ni povedal, na čigavo zemljišče naj bi se tožnik razširil bolj kot mu pripada (zato bi ga bilo lahko razumeti tudi, da naj bi se tožnik razširil v zemljišče same ceste, še zlasti, ker je toženkin oče rekel, da so se proti cesti razširili bolj kot jim pripada tudi nekateri drugi, pri čemer toženka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi si poleg tožnikov še kdo drug skušal „prilastiti“ njeno zemljišče na enak način, kot to sedaj zatrjuje za tožnika). Izpoved omenjene priče, da do leta 2007 (čeprav je toženkin sosed in svak) ni nikoli slišal, da bi bil med pravdnima strankama kakšen spor ali kakšna neurejena zadeva, pa tudi ne more dokazovati nedobrovernosti posesti tožeče stranke, kvečjemu ravno obratno. Izpoved I. R. o pogovoru med pravdnima strankama pred enajstimi leti (okoli leta 1998) ne more imeti nobene teže že zato, ker je tožeča stranka do tedaj izvrševala svojo posest na spornem zemljišču (v dobri veri, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa o pravilnosti te ugotovitve nima nobenih pomislekov) že trideset let (primerjaj 4. odstavek 28. člena ZTLR), kar pomeni, da so se pogoji za priposestvovanje stekli že pred letom 1998. Toženkino sklicevanje na pravna pravila 23 ODZ (prav: 326 ODZ) je brez pomena glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka dobroverni posestnik spornega zemljišča vse od leta 1968 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da tožnika pred letom 2007 nista vedela, da sporno zemljišče ni njuno. Glede na 4. odstavek 28. člena ZTLR za izredno priposestvovanje ni bila pogoj zakonitost posesti (ki bi temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena s silo, z zvijačo, ali zlorabo zaupanja – 1. odstavek 72. člena ZTLR), zato je ob izkazani več kot dvajsetletni dobroverni posesti tožnikov nepomembno, ali je bila posest tožeče stranke tudi zakonita. Ob tem, da je bilo kupljeno zemljišče ob ogledu obhojeno in je glede na mejnike v naravi na južni strani segalo vse do javne poti, pa sta tožnika očitno bila v dobri veri, da kupljeno zemljišče v naravi obsega tudi sporni svet in da je zato predmet prodaje po kupoprodajni pogodbi z dne 3.5.1968 (kar bi kazalo na njuno dobrovernost o veljavnosti kupoprodajne pogodbe tudi za sporno zemljišče, s tem pa celo na zakonitost njune posesti).

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne more omajati, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikoma ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v obravnavanih okoliščinah. Ugotovljeno dejansko stanje kaže, da sta bila tožnika vse do oktobra 2007 v opravičljivi zmoti glede tega, komu dejansko pripada sporno zemljišče, oziroma na strani tožnikov ni bilo nobenih razlogov za dvom o pravilnosti njune predstave o tem, kakšno je lastninsko stanje spornega zemljišča. Ker sta tožnika bila dobroverna posestnika parc. št. 294/6 več kot dvajset let, sta na tej nepremičnini pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja (4. odstavek 28. člena ZTLR), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP). Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).