Jedro

Po pozitivni zakonodaji (to je zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, naprej ZZZDR), pripada staršem pravica in dolžnost, da z neposredno skrbjo in svojim delom zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok (4. člen ZZZDR) ter da ta upravičenja otrokovih staršev v razmerju do otrokovih starih staršev ne morejo biti sporna, kadar so starši sami sposobni skrbeti za varstvo in vzgojo svojih otrok. Po naravi stvari same - zaradi najtesnejšega odnosa med roditeljem in otrokom - je otrok deležen največjega obsega koristi praviloma v družinskem krogu svojih staršev. Zaradi navedene naravne navezanosti staršev z otroki, živi otrok praviloma s starši, ki jim je zato priznana tudi pravica do skupnega življenja z otrokom. Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist oziroma, če starša ne živita skupaj. To izhaja iz smisla določb ZZZDR (zlasti členov 102, 103, 105 idr.), pa tudi iz duha konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala Republika Slovenija (Uradni list RS, št. 9/92) in ki je zato naše notranje pravo. Ta (konvencija) določa v 9. členu, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen, če se po izvedenem sodnem postopku ugotovi, da je taka ločitev nujna za otrokovo korist. Otroku pa konvencija priznava pravico, da odrašča v družinskem okolju (preambula in 8. člen).

Izrek

Revizija toženih strank se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna dopustiti, da T. M. prevzame v varstvo, vzgojo in oskrbo svojega sina ml. G. T. ter da sta toženca dolžna povrniti tožeči stranki tudi stroške postopka 7.750 SIT.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca, ki sta uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, ali pa naj se odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navajata toženca, da je tožnico zastopal njen mož, ki ni oče ml. G. M. in je zastopal zato svoje interese in ne koristi tožnikov. Tožnica se je namreč strinjala, da otrok ostane pri tožencih, zaradi pritiska svojega moža pa je pozneje svoje stališče spremenila. Sicer pa je tožnica slabo skrbela za sina, odklanjala ga je, izostajala od doma in zato se je otrok navezal na svoje stare starše, ki sta zanj skrbela in med njimi je nastala tudi čustvena vez. Tožencema gre le za interese vnuka. Želita mu omogočiti ustrezno izobraževanje in šolanje. Iz obvestila Centra za socialno delo sta toženca zvedela, da bo tožnica oddala otroka v zavod, kjer bo v celodnevni oskrbi v Centru za izobraževanje. Tako bo 7-letni otrok iztrgan iz družinskega okolja. Sodišče ne bi smelo upoštevati le upravičenj tožnice, ne pa interesov otroka, ki želi ostati pri svojih starih starših.

Na revizijo sta odgovorila tožnika ter predlagala, naj se revizija zavrne. V razlogih opozarjata, da revizija ne vsebuje ničesar pravno pomembnega in v njej toženca zgolj ponavljata svoja stališča, ki sta jih argumentirano že zavrnili sodišči druge in prve stopnje.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija ni obrazložila revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je v tej smeri preizkusilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v okviru uradne dolžnosti, to je po 386. členu ZPP ter pri tem ugotovilo, da v navedenih postopkih ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Razlogi, ki jih vsebuje obrazložitev revizije, so po oceni revizijskega sodišča dejanskega značaja, ki pa v revizijskem postopku ne morejo biti upoštevni, ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopkih na drugi in prvi stopnji (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je mladoletni otrok G. T. rodil 14.3.1988 na Jesenicah, da je otrokova mati T. M., in da očetovstvo za otroka ni urejeno, da sta oba tožnika živela ob rojstvu ml. G. v družinski skupnosti tožencev, da se je T.T. poročila 16.10.1993 s H. M. in od tedaj dalje živi z njim , da je do spora med tožencema in drugo tožnico prišlo očitno zaradi poroke druge tožnice, da toženca nista hotela izročiti drugi tožnici ml. G. ter da sta stališči Centrov za socialno delo občin J. in I. skladni v ugotovitvi, da so razmere v družini druge tožnice take, da bi bilo za ml. tožnika najbolj koristno, da se k njej čimpreje preseli. Ugotovljeno je še bilo, da so razmere za ml. G. na domu tožencev neprimerne za vzgojo otroka. Obe navedeni sodišči sta dalje ugotovili, da je druga tožnica sposobna skrbeti za prvega tožnika in ga vzgajati in da ni nobenih razlogov, da bi osebno ne izvrševala starševskih obveznosti do sina. Po oceni revizijskega sodišča, sta sodišči druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilno presodili in pravilno odločili, ko sta tožbenemu zahtevku tožnikov ugodili. V zvezi z materialnopravno presojo spora je poudariti, da po pozitivni zakonodaji (to je zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, naprej ZZZDR), pripada staršem pravica in dolžnost, da z neposredno skrbjo in svojim delom zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok (4. člen ZZZDR) ter da ta upravičenja otrokovih staršev v razmerju do otrokovih starih staršev ne morejo biti sporna, kadar so starši sami sposobni skrbeti za varstvo in vzgojo svojih otrok. Po naravi stvari same - zaradi najtesnejšega odnosa med roditeljem in otrokom - je otrok deležen največjega obsega koristi praviloma v družinskem krogu svojih staršev (kar pa seveda ne izključuje morebitnih drugačnih primerov, kakršen pa ta ni). Zaradi navedene naravne navezanosti staršev z otroki, živi otrok praviloma s starši, ki jim je zato priznana tudi pravica do skupnega življenja z otrokom. Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist oziroma, če starša ne živita skupaj. To izhaja iz smisla določb ZZZDR (zlasti členov 102, 103, 105 idr.), pa tudi iz duha konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala Republika Slovenija (Uradni list RS, št. 9/92) in ki je zato naše notranje pravo. Ta (konvencija) določa v 9. členu, da države podpisnice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen, če se po izvedenem sodnem postopku ugotovi, da je taka ločitev nujna za otrokovo korist. Otroku pa konvencija priznava pravico, da odrašča v družinskem okolju (preambula in 8. člen).

Takoimenovane pravice družinskega značaja, ki niso materialne, so po svoji naravi osebnostne pravice staršev in otrok. Varstvo teh pravic zagotavljajo že sama določila ZZZDR, ki se nanašajo na razmerja med starši in otroki, posebno določbe od 102. člena dalje, v primeru kršitve teh pravic pa izrecno tudi 1. odstavek 157. člena zakona o obligacijskih razmerjih, s katerim je predpisano, da ima vsakdo (v našem primeru otrok in mati) pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja, ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Vsebino pravic, ki so lahko predmet varstva po določilu 157. člena ZOR, pa določajo različni materialnopravni predpisi, med drugimi ZZZDR - Konvencija o otrokovih pravicah ter drugi in tudi ustava Republike Slovenije (člena 54 in 56). Predmet obravnavanega spora je tako varstvo družinskih in osebnostnih pravic tako staršev (druge tožnice) kot otroka (prvega tožnika), ki so glede na njun status sicer različne, vsebinsko pa v luči razmerja med starši in otroki, medsebojno skladne. Ravnanje tožencev je v tem primeru v nasprotju s temeljnimi družinskimi in osebnostnimi pravicami tožnikov in v nasprotju z določili spredaj navedenih predpisov. Sodišči druge in prve stopnje sta zato, ker sta ugodili tožbenemu zahtevku, pravilno uporabili materialno pravo. To pa pomeni, da revizija tožencev ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker ta ni bil potreben in kar izhaja že iz njegovih razlogov, ki ugotavljajo, da revizija zgolj ponavlja med postopkom iznešene trditve. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 166. in 155. člena ZPP.