Jedro

Pravilno izpolnjen in potrjen obrazec za povračilo DDV je sicer lahko podlaga za zaključek, da je bilo blago izvoženo iz Republike Hrvaške in vneseno na območje Skupnosti, vendar pa v obravnavanem primeru temu ni tako. Na obrazcu namreč manjka podpis tožnika, da je znesek DDV tudi prejel. Ob takem dejanskem stanju upravni organ dokaznega bremena ne more v celoti zvrniti na stranko v postopku, ob tem, da tožnik ves čas postopka zanika vpletenost v dogodek. Upravni organ prve stopnje bi tako moral opraviti še dodatne poizvedbe in izvesti dokaze, ki bi nedvomno kazali na to, da je tožnik sporno blago vnesel na območje Skupnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Carinskega urada A., št. ... z dne 10. 1. 2007 odpravi in zadeva vrne Carinskemu uradu A. v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečano za 20 % iz naslova DDV.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil v plačilo 1.121,93 EUR za ročno uro znamke Zenith Chronomaster XXT Open ST.A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe carinski urad navaja, da je iz vpogleda v predlog za naknadni obračun uvoznih dajatev, kjer so navedene ugotovitve Oddelka za preiskovalne zadeve A. z dne 6. 12. 2006 in vpogleda v celotno dokumentacijo priloženo k predlogu, iz katere izhaja dejansko stanje ugotovil, da tožnik ni vložil carinske deklaracije za sporno ročno uro in da posledično niso bile obračunane uvozne dajatve. Po prepričanju prvostopnega organa je nesporno, da je tožnik sporno uro iznesel iz Republike Hrvaške, saj je dne 12. 12. 2005 zahteval izplačilo davka na dodano vrednost v višini 8.763,93 HRK na podlagi predloženega obrazca PDV-P, potrjenega s strani hrvaških carinskih organov. Da so hrvaški carinski organi obrazec potrdili, je moral kršitelj blago ob izstopu iz Republike Hrvaške dne 8. 12. 2005 predložiti. Upoštevajoč določbe 29., 35., 38., 40. in 202. člena Carinskega zakona (Uredba sveta EGS) št. 2913/92, UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju CZS) je bil tožniku naložen v plačilo carinski dolg v že navedeni višini ter obresti.

Po presoji pritožbenega organ je Carinski urad A. ravnal pravilno, ko je po uradni dolžnosti pristopil k obračunu uvoznih dajatev. Pravno podlago za pridobitev dokumentacije, na podlagi katere je pristojni organ ugotovil dejansko stanje in izdal izpodbijano odločbo, predstavljajo določbe Protokola 5 o medsebojni pomoči med upravnimi organi v carinskih zadevah Sporazuma o trgovini in trgovinskih zadevah med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (UL L 26/2005 z dne 28. 1. 2005). Navedeni protokol predvideva posredovanje kopij dokumentov, zato v obravnavanem primeru s strani hrvaških carinskih organov posredovani kopiji hrvaškega obrazca PDV-P za vračilo davka ni mogoče očitati nikakršne neverodostojnosti. Na zakonito pridobljeni kopiji obrazca PDV-P so nesporno navedeni tožnikovi podatki in račun št. ..., po katerem je bilo kupljeno zadevno blago v vrednosti 48.600,00 HRK v trgovini ... v B., Hrvaška, ter je odtisnjen žig hrvaške carine, kar pomeni, da se obrazec glasi na tožnika, torej je bil izdan njemu. Zato je pravilen sklep prvostopnega organa, da je dejansko tožnik sam zadevno blago vnesel na območje Skupnosti, razen če bi tožnik dokazal nasprotno. V postopku je bila tožniku dana možnost, da naj se izjasni o dostavljenih dokazilih, vendar je samo pavšalno navedel, da ni kupil zadevne ure, da je ni prenesel v Republiko Slovenije in da v B. ni prejel denarja za DDV. Te navedbe pritožbeni organ zavrne kot neutemeljene, saj je na obrazcu za vračilo davka nesporno navedeno tožnikovo ime, kar pomeni, da je za blago, ki je bilo na Hrvaškem prijavljeno za iznos iz države (žig hrvaške carine), izkazan namen njegovega vnosa na območje Skupnosti in posledično temu je povsem utemeljen zaključek, da je bilo blago tudi dejansko vneseno v Republiko Slovenijo. Tožniku pritožbeni organ še pojasni, da se je sam s tujo listino, ki se glasi izključno nanj, označil za izvoznika in hkrati uvoznika zadevnega blaga in da je hkrati s tem pridobil pravico do povračila davka. Pravico do povračila davka dobi samo tista fizična oseba, ki lahko blago dejansko izvozi, pri tem pa tuji carinski organ kontrolira, ali je blago, za katerega se uveljavlja pravica do povračila davka izvoženo in ali ga izvaža tisti, ki je na obrazcu naveden. Zato je treba šteti, da je blago vneseno v Republiko Slovenijo in ker ni bilo predloženo našemu carinskemu organu se da zaključiti, da je bilo vneseno nezakonito in je zanj treba naknadno obračunati uvozne dajatve. Glede tožnikovega zatrjevanja, da ni bil v trgovini ... v B. in da ni dvignil denarja za DDV, pritožbeni organ pojasnjuje, da tožnikovo nasprotovanje ugotovitvam hrvaških carinskih organov, da je v trgovini dvignil denar za DDV, ne more vplivati na odločitev, saj je nesporno, da je on to pravico pridobil, kolikor jo je izkoristil ali ne, pa ni stvar presoje tega postopka. Navedbe tožnika o zlorabi osebnih podatkov so neizkazane.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Najprej tožba navaja, da je bil v postopku v celoti spregledan njegov dokazni predlog, da se podpis omenjenega dokumenta, kjer naj bi bil njegov podpis, preveri z izvedencem grafološke stroke. Tožnik zatrjuje, da tega dokumenta ni podpisal in je prišlo do zlorabe njegovega osebnega imena. Skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in ob dejstvu, da se originali listin, ki so podlaga za delo državnega organa hranijo pri upravnem organu je jasno, da bi moral upravni organ slediti dokaznemu predlogu tožeče stranke, še posebej ob dejstvu in trditvi tožeče stranke, da ni bil nikoli v trgovini v B., da ni nikoli kupoval nobene ročne ure in ob trditvi, da podpisi na dokumentih niso njegovi in smiselno k temu izdati sklep o postavitvi izvedenca grafološke stroke, ki bi s primerjavo podpisov ugotovil istovetnost podpisa na listini, na kateri se zatrjuje, da je podpis tožeče stranke. Če tožeča stranka ni podpisala listine, ki je podlaga za trditveno podlago odločbe upravnega organa, potem ni mogoče trditi, da je tožeča stranka izvršila nakup. Zgolj obrazec, na katerem se nahaja njegovo ime, na katerem je odtisnjen žig hrvaške carine, pa prav gotovo ni verodostojen dokument, ki bi bil podlaga za izdajo takšne odločbe. Napačno je razumevanje predpisov, ki jih ponazarja odločba in poziv državnega organa, da naj poda prijavo suma storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov, saj bi moral organ, če odkrije takšno zlorabo po določbah pozitivih predpisov prijavo podati v lastni pristojnosti, ne pa zahtevati od stranke v postopku, da to stori. Stranka v postopku se v konkretni zadevi uspešno brani le na način kot je predlagala, to je z izvedbo dokaza z vzpostavitvijo izvedenca. Po povedanem je po mnenju tožnikova obrazložitev izpodbijane odločbe nepravilna in netočna, saj je upravni organ z opustitvijo izvedbe dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, kršil njene procesne kot tudi ustavne pravice.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Po določbi 202. člena CZS carinski dolg pri uvozu nastane z nezakonitim vnosom blaga zavezanega uvoznim dajatvam na carinsko območje Skupnosti. Po določbi 1. odstavka 38. člena CZS mora tisti, ki blago vnese na carinsko območje Skupnosti nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, blago prepeljati do carinskega urada, ki ga določajo carinski organi ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo ti organi. Blago, ki ob uporabi člena 38. (1) (a) člena CZS prispe na carinski urad ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo carinski uradi mora carini predložiti oseba, ki je to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti ali po potrebi oseba, ki po vnosu blaga prevzame prevoz tega blaga. Navedene določbe so pravna podlaga za obveznost potnika, da carinskemu uradu predloži blago, ki ga vnaša v Skupnost iz tretjih držav in je je zavezano plačilu uvoznih dajatev. V obravnavanem primeru je carinski urad prve stopnje po uradni dolžnosti začel postopek obračuna uvoznih dajatev na podlagi dopisa hrvaških carinskih organov, ki mu je bil priložen obrazec „zahtjev za povrat poreza na dodanu vrijednost“. Iz ugotovitev hrvaških carinskih organov in tega obrazca naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik na območje Skupnosti prinesel sporno blago, ki ga slovenskim carinskim organom ni prijavil in je torej zanj naknadno dolžan plačati uvozne dajatve. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru dejansko stanje ni bilo v popolnosti ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Tožnik že ves čas postopka zatrjuje, da on spornega blaga ni kupil in ga ni vnesel na območje Skupnosti in da torej ni dolžan plačati uvoznih dajatev. Prvostopni carinski organ in tožena stranka tožeči stranki nista verjela, izhajajoč iz ugotovitev hrvaških carinskih organov in izpolnjenega obrazca za povračilo davka na dodano vrednost (DDV), ki se v upravnih spisih nahaja v fotokopiji. Iz fotokopije zahteve za povračilo davka na dodano vrednost je sicer možno razbrati, kje je bilo blago kupljeno, kakšna je vrednost blaga, da je blago izstopilo iz Republike Hrvaške, navedeno pa je tudi ime kupca in številka njegovega potnega lista. Je pa po presoji sodišča bistveno to, da iz fotokopije obrazca ni razvidno, da bi tožnik dobil izplačan znesek DDV-ja, kar sicer oba upravna organa zatrjujeta. Pravilno izpolnjen in potrjen obrazec za povračilo DDV je sicer lahko podlaga za zaključek, da je bilo blago izvoženo iz Republike Hrvaške in vneseno na območje Skupnosti, vendar pa v obravnavanem primeru temu ni tako. Na obrazcu namreč manjka podpis tožeče stranke, da je znesek DDV tudi prejel. Ob takem dejanskem stanju pa upravni organ dokaznega bremena ne more v celoti zvrniti na stranko v postopku, ob tem, da tožnik ves čas postopka zanika vpletenost v dogodek. Upravni organ prve stopnje bi tako moral opraviti še dodatne poizvedbe in izvesti dokaze, ki bi nedvomno kazali na to, da je tožnik sporno blago vnesel na območje Skupnosti. Po povedanem obrazec za povračilo DDV ne predstavlja verodostojne listine, na podlagi katere bi bilo (brez da bi bili izpeljani dodatni dokazi), mogoče zaključiti, da tožnik blaga ni prijavil ob vnosu na območje Skupnosti in da ni poravnal uvoznih dajatev za sporno blago. Sodišče pa tudi opozarja, da hrvaške listine, ki so pravzaprav podlaga za naknaden obračun uvoznih dajatev, niso prevedene. Gre za kršitev določb 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, v nadaljevanju ZUP) in 146. člena istega zakona, saj tožnik ni mogel učinkovito braniti svojih pravic in je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke.

Po povedanem je odločitev prvostopnega organa nezakonita, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo po določbi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek na podlagi 4. in 5. odstavka istega člena.

K točki 2 izreka: Po določbi 25. člena ZUS-1 je stranka v primeru uspeha v upravnem sporu upravičena do povrnitve stroškov postopka. Sodišče je tožeči stranke stroške priznalo upoštevajoč, da je uspela s svojo tožbo. Te ji je sodišče zaradi zastopanosti tožeče stranke in odločanja sodišča na nejavni seji odmerilo v pavšalnem znesku v višini 350,00 EUR, povečan za 20 % DDV, na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).