Jedro

Tožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da je zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga, ker je bil tožnikov pooblaščenec v zadnjih dneh odprtega roka v tako slabem stanju zaradi zastrupitve s hrano, da ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Posledično je prišlo do enodnevne zamude. Glede na navedeno se tožnik oziroma njegov pooblaščenec ne moreta sklicevati na to, da je za zamudo zvedel šele potem, ko je bil izdan sklep o zavrženju tožbe. Že iz samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje namreč izhaja, da tožba ni bila vložena zaradi zdravstvenih težav tožnikovega pooblaščenca. V tem primeru pa je subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje začel teči takoj, ko je razlog, zaradi katerega ni bilo možno vložiti tožbe, odpadel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 12. 2017.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil vložen 21. 9. 2017 in dopolnjen 22. 9. 2017, zavrglo (I. točka izreka). Zavrglo je tudi tožbo, vloženo 21. 9. 2017 ter dopolnjeno 22. 9. 2017 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že začelo voditi postopek na podlagi predmetne tožbe. Tožniku je tako tudi poslalo odgovor na tožbo. Ravnanje sodišča je bilo napačno in za tožnika zavajajoče. Ker je bil s strani naslovnega sodišča zaveden posledično ni mogel začeti teči 15 dnevni subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Je pa bil omenjeni predlog vložen znotraj objektivnega 6 mesečnega roka, kar pomeni, da zanj ni nastopil prekluzivni učinek nedopustnosti njegove vložitve. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasno po tem, ko je naslovno sodišče ugotovilo enodnevno zamudo. Tožnik nadalje navaja, da je bil v času, ko je vlagal tožbo, obremenjen z drugim dedno-rodbinskim postopkom, zaradi česar je pomotno spregledal en dan zamude. Slabo se je tudi počutil zaradi zastrupitve s hrano. Ko se je zdravstveno stanje izboljšalo pa je bil s strani sodišča prve stopnje zaveden, saj je prepričan, da je sodišče strokovno opravilo delo. Sklicuje se tudi na strokovno literaturo v zvezi z določbami ZUP. Nadalje pritožbenemu sodišču predlaga, da ugotovi absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka v zvezi z dodelitvijo Zoisove štipendije za študijsko leto 2016/2017. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. ZPP v 116. členu določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Skladno z drugim odstavkom 117. člena se mora predlog vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok: če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Po šestih mesecih od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

6. Tožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da je zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga, ker je bil tožnikov pooblaščenec v zadnjih dneh odprtega roka v tako slabem stanju zaradi zastrupitve s hrano, da ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Posledično je prišlo do enodnevne zamude.

7. Glede na navedeno se tožnik oziroma njegov pooblaščenec nikakor ne moreta sklicevati na to, da je za zamudo zvedel šele potem, ko je bil izdan sklep o zavrženju tožbe. Že iz samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje namreč izhaja, da tožba ni bila vložena zaradi zdravstvenih težav tožnikovega pooblaščenca. V tem primeru pa je subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje začel teči takoj, ko je razlog, zaradi katerega ni bilo možno vložiti tožbe, odpadel. To pa je bilo najkasneje 12. 5. 2017, ko je bila tudi dejansko vložena tožba na sodišče. Ker je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen po izteku 15 dnevnega subjektivnega roka za vložitev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje tak predlog utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP, zavrglo. Na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva tožnikovo sklicevanje, da je bil zaveden s strani sodišča prve stopnje, ker ni takoj zavrglo tožbe. Kot je bilo že obrazloženo, je tožnik za zamudo vedel že ob vložitvi tožbe, kar pomeni, da kasnejše ravnanje sodišča na rešitev zadeve nima nobenega vpliva. Glede sklicevanja na določbe ZUP oziroma na strokovno literaturo v zvezi z ZUP pa pritožbeno sodišče poudarja, da je za rešitev v sporni zadevi odločilen ZPP. Sodišče prve stopnje ga je pravilno uporabilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

8. V zvezi s predlogom, da pritožbeno sodišče ugotovi absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka v zvezi z dodelitvijo Zoisove štipendije za študijsko leto 2016/2017, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila v sporni zadevi tožba zavržena. V tem primeru ni prišlo do vsebinske obravnave zadeve. Tako ni nobene podlage, da bi sedaj pritožbeno sodišče ugotavljalo in presojalo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.