Jedro

Ker mora sodišče ugotoviti, če so podani vsi elementi za obstoj odškodninske obveznosti, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku pregledati dokumentacijo v zvezi z upravnim postopkom in najprej ugotoviti, če obstoji odločba, ki naj bi bila izvršilni naslov in če je bila morda odpravljena, razveljavljena, ali spremenjena. Nato bo treba ugotoviti, če je bila odločitev o dovolitvi izvršbe z dne 30.10.1989 preuranjena, če jo je predlagala ustrezna stranka itd. ter kakšna škoda je zaradi tega nastala. V zvezi z zahtevkom za vrnitev stvari bo treba natančneje ugotoviti, za katere stvari gre (izrek izpodbijane sodbe se sklicuje na zapisnik, ki ni sestavni del sodbe), ali so vse stvari tožničine in ali so se res shranjevala hitro pokvarljiva živila skupaj s pohištvom in zakaj.

V zvezi z načinom izvršbe in deložacijo ter (ne)možnim prevzemom predmetov, bo treba ugotoviti odgovornost tožene stranke, ki mora postopati po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku; pa tudi tožnice, ki je dolžna preprečevati škodo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod 1. razsodilo, da mora tožena stranka tožnici izročiti in vrniti vse odpeljane predmete in opremo po spisku iz zapisnika št. 36-112/87 z dne 9.11.1989 in je dolžna izplačati znesek 263.455,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.11.1989 dalje do plačila. Pod 2. je zavrnilo vse, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pod 3. pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila proti zavrnilnemu delu sodbe.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev tega dela sodbe. Strinja se, da je bila izvršba opravljena nezakonito, zato meni, da je logično, da ima stranka pravico do odškodnine, sicer bi bila na milost in nemilost prepuščena upravnim oblastem. Vseeno pa meni, da je tožena stranka dolžna vrniti stvari tja, kjer bi morale biti, torej na mesto, od koder so bile odpeljane. Zato se ne strinja z zavrnitvijo zahtevka za vrnitev stvari v stanovanje v G. in graja navedbo sodišča, da tožnica ni upravičena bivati v stanovanju.

Pojasnjuje, da je bila v upravni zadevi vložena obnova postopka; v pravdi, ki teče pod opr.št. VI P ..... pa je bila izdana začasna odredba, ki tožnici dovoljuje bivanje v tem stanovanju ter predlaga, da se omenjeni spis pregleda. Pritožuje se tudi proti zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine na odpeljanih predmetih in meni, da vsa dejanja v zvezi z nezakonito opravljeno upravno izvršbo nimajo več nobenih posledic. Tožnica zato ni bila dolžna prevzeti stvari, pa tudi če bi bila dolžna to storiti, ni mogoče prezreti dejstva, da bi morala tožena stranka shraniti stvari kot dober gospodar. Graja tudi ugotovitev sodišča, da jo je tožena stranka večkrat pozivala, naj prevzame stvari, ker ni bila dolžna prevzemati delno in v celoti uničenih stvari, pomešanih s hrano. Ker ji tožena stranka ni omogočila korektnega prevzema stvari, bi bilo treba natančneje ugotoviti, ali gre za normalno hrambo stvari ali za skrajno malomarno shranjevanje, pri čemer se škodi ni bilo mogoče izogniti. Zato tožeča stranka predlaga ogled stvari v skladišču ob morebitnem sodelovanju sodnega izvedenca.

Tudi tožena stranka se je pritožila in ker ni navedla, proti kateremu delu sodbe se pritožuje, je bilo treba po določilu 365. čl. Zakona o pravdnem postopku šteti, da se pritožuje proti ugotovitvenemu delu v prvi tč. sodbenega izreka. Uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da ji je sodišče neutemeljeno naložilo, da mora tožnici izročiti stvari.

Ker si že ves čas prizadeva, da bi tožnica prevzela svoje stvari, tožnica ni izkazala pravnega interesa, da zahteva vrnitev uskladiščenih stvari. Dodaja še, da je upravna odločba z dne 23.12.1987, ki je bila podlaga za deložacijo, pravnomočna in izvršljiva, zato deložacija ni bila protipravna. Tudi v postopku proti E. P. pod opr. št. VI P 364/92 se je izkazalo, da je bila izvršba zakonita, kakor izhaja iz pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.11.1993 pod opr. št. II Cp 877/93. V zvezi s prevoznimi stroški tožnice, ki jih je sodišče priznalo, pa meni, da sodba ne vsebuje razlogov glede obstoja škode in vzročne zveze.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre v danem primeru za odškodninsko pravdo, zato je treba ugotoviti vse elemente, ki so potrebni za obstoj odškodninske obveznosti po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih in sicer: protipravno dejanje, škodo, vzročno zvezo med prvim in drugo in odgovornost tožene stranke. Zato bo treba pregledati dokumentacijo v zvezi z upravnim postopkom in najprej ugotoviti, če obstoji odločba, ki naj bi bila izvršilni naslov in če je bila morda odpravljena, razveljavljena, ali spremenjena. Nato bo treba ugotoviti, če je bila odločitev o dovolitvi izvršbe z dne 30.10.1989 preuranjena, če jo je predlagala ustrezna stranka itd. ter kakšna škoda je zaradi tega nastala. V zvezi z zahtevkom za vrnitev stvari bo treba natančneje ugotoviti, za katere stvari gre (izrek izpodbijane sodbe se sklicuje na zapisnik, ki ni sestavni del sodbe), ali so vse stvari tožničine in ali so se res shranjevala hitro pokvarljiva živila skupaj s pohištvom in zakaj. V zvezi z načinom izvršbe in deložacijo ter (ne)možnim prevzemom predmetov, bo treba ugotoviti odgovornost tožene stranke, ki mora postopati po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku; pa tudi tožnice, ki je dolžna preprečevati škodo.

Če bo nato sodišče prve stopnje ugotovilo, da mora tožena stranka tožnici izročiti stvari, naj natančneje navede katere in na katerem kraju. V zvezi s tem naj pregleda tudi spis pod opr.št. VI P ....., kar v pritožbi na novo predlaga tožeča stranka. Ugotovi naj tudi, če so predmeti morda delno ali v celoti uničeni (hranađ) in oceni morebitno škodo. V zvezi s prevoznimi stroški tožnice pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da višina ni ugotovljena; pa tudi plačilo obresti in datum, od katerega naj tečejo, nista obrazložena.

Ker torej sodišče prve stopnje v zadevi res ni dovolj pojasnilo dejanskega stanja, je bilo treba pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (370. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje naj opravi novo glavno obravnavo, na kateri naj pregleda upravni spis, pravdni spis VI P ..... in druge listine, nato pa naj z zaslišanjem strank in po potrebi z ogledom in izvedencem popolneje ugotovi vsa dejstva, ki so navedena v prejšnjem odstavku.

Pritožnici sta priglasili stroške v zvezi s pritožbama, toda sodišče druge stopnje je razveljavilo izpodbijano sodbo in odločitev o teh stroških pridržalo. O njih bo odločilo sodišče prve stopnje na koncu svojega postopka (tretji odst. 166. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o prvdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) in Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 47/86 in RS št. 55/92) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur.l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).