Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga po prvem odstavku 88. člena ZDR, ker je izvedla reorganizacijo sektorja trženja, ukinila delovno mesto vodje trženja, s tem pa je odpadla potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je upoštevala vse relevantne zakonske določbe. Tožena stranka je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je ustrezna, v skladu z določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 14. 5. 2012 in z njo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožniku dne 15. 7. 2012 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da mu traja vse do odločitve sodišča prve stopnje ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati obdobje, ko ni delal kot delovno dobo, mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini plače, ki bi jo prejemal v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 1. 2010, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, odvesti vse ustrezne davščine in prispevke od bruto plač ter mu priznati vse ostale pravice z delovnega razmerja ter mu izplačati odškodnino v višini 21.087,75 EUR v 8 dneh od dneva izdaje sodne odločbe dalje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zaradi delnega umika dela tožbe v zvezi s prikrajšanjem pri plači v obdobju od maja 2010 do aprila 2012 postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala utemeljenost poslovnega razloga. Prepričan je, da je sodišče pri odločanju o utemeljenosti poslovnih razlogov nekritično sledilo izpovedbi predsednika uprave tožene stranke A.A.. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je podano o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini opisov delovnega mesta vodja trženja in opisa delovnega mesta direktor prodaje in med samima opisoma. Tožnik se z zaključki sodišča, da trditve tožnika glede identičnosti delovnega mesta vodje trženja in direktorja prodaje niso izkazane, ne strinja, saj pregled opisov del in nalog vodje trženja in direktorja prodaje pokaže, da se prekrivata v kar 20 delovnih nalogah, ki predstavljajo pretežni del delovnih opravil posameznega delovnega mesta. Sodišče dokaznega postopka v smeri ugotavljanja, katera delovna opravila so bistvena pri posameznem delovnem mestu ni izvajalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede zahtevane izobrazbe pri posameznem delovnem mestu, se za delovno mesto direktorja zahteva alternativno, celo nižja strokovna izobrazba, kot za delovno mesto vodje trženja in še nižja stopnja strokovne izobrazbe kot za delovno mesto komercialista I. Tožnik govori angleški in nemški jezik, nobenega od primerjanih delovnih mest pa ne bi mogel opravljati brez komunikacijskih sposobnosti. Navaja, da okoliščina, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo sektorja trženja in ukinila delovno mesto tožnika, samo po sebi ne predstavlja zadostne utemeljitve razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prepričan je, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zgolj iz razloga, da se ga diskvalificira in odstrani z delovnega mesta in da se opravljanje njegovega dela prenese na novo zaposleno delavko B.B. z nazivom delovnega mesta „direktorica prodaje“, ki ima celo ožji delokrog, kot ga je imel tožnik na delovnem mestu „vodja trženja“. Po mnenju sodišča je za presojo zakonitosti odpovedi bistveno, da preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela). Tožnik se s takšnimi zaključki ne strinja in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 246/2010 z dne 16. 10. 2011. Sodišče ni izvajalo dokaznega postopka, čeprav je tožnik zatrjeval obstoj navideznega razloga in diskriminacijo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je pri ugotavljanju razlogov upoštevalo pisne podatke o količinski prodaji v prvi polovici leta 2012 v primerjavi s prvo polovico leta 2011. Tožnik je bil z odpovedjo seznanjen 2. 4. 2012, ko še niso bili znani niti podatki za prve tri mesece. Tožnik se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo delovno mesto, ki mu je bilo ponujeno, ustrezno. Pri tem se sklicuje na dosedanje navedbe v postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka tožnika) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom, kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik ponudbe ni sprejel, ker je menil, da je odpoved nezakonita, ponujena zaposlitev pa neustrezna.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) resni in utemeljeni, ker je tožena stranka izvedla organizacijske spremembe, spremenila akt o sistemizaciji delovnih mest in ukinila delovno mesto vodje trženja, na katerem je bil zaposlen tožnik.

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zakon določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2012 izhaja, da je tožena stranka v cilju izboljšanja učinkovitosti sektorja trženja in s tem tudi izboljšanja rezultatov poslovanja izvedla reorganizacijo sektorja trženja ter med drugimi organizacijskimi spremembami ukinila delovno mesto vodja trženja. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo izpoved predsednika uprave A.A., ki je izpovedal o poslabšanju rezultatov poslovanja podjetja, zmanjšanju količine prodanih izdelkov ter posledično zaslužka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi predsednika uprave. Da je tožena stranka dejansko v ekonomskih težavah, potrjuje dejstvo, da je od 23. 11. 2012 v postopku prisilne poravnave. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno mesto vodje trženja in direktorja prodaje kot tudi delovno mesto komercialist niso identična delovna mesta. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so med navedenimi delovnimi mesti bistvene razlike, poleg tega pa so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v sferi delodajalca. Tako se lahko posamezne delovne naloge po delovnih mestih prekrivajo, za novo delovno mesto direktor prodaje pa je tožena stranka izvedla postopek javnega razpisa, tožnik pa se na razpis ni prijavil. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožnika hotela degradirati in mu zmanjšati plačo. Tožena stranka je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, glede na podatke poslovanja v letu 2012, v primerjavi z letom 2011, poskušala izboljšati rezultate poslovanja, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta vodje trženja.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po prvem odstavku 88. člena ZDR, ker je izvedla reorganizacijo sektorja trženja, ukinila delovno mesto vodje trženja, s tem pa je odpadla potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, zlasti 88. člen ZDR. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožena stranka je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna, v skladu z določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se iz navedenih materialnopravnih razlogov strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP krije sam.