Jedro

Tožnik je nameraval s prednostne ceste zaviti v križišču desno na cesto, s katere je prva toženka zavijala levo na prednostno cesto. Šlo je torej za srečanje vozil, se pravi vožnjo (tožnikovega) vozila mimo drugega (toženkinega) vozila, ki prihaja po istem vozišču z nasprotne strani. Za takšno srečavanje velja določba, da mora voznik med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med voziloma. V obravnavanem primeru sta udeleženca prometa zavijala tožnik desno in toženka, ki je prihajala z njegove desne strani, na levo. Šlo je torej za srečanje, kjer nikomur ni bilo treba dajati prednosti drugemu.

Izrek

Revizija se zavrže v delu glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo v višini 455.862 SIT z obrestmi, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 14.10.1994 v Celju, ko sta trčila osebna avtomobila tožnika in prve toženke, odgovornostno zavarovane pri drugi toženki, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,455.862 SIT z obrestmi, od tega 2,000.000 SIT (v izreku sodbe pomotno navedeno 2.000 SIT) nepremoženjske in 455.862 SIT premoženjske škode. Ugotovilo je, da je tožnik sam povzročil nesrečo, ker je z neprilagojeno - prehitro vožnjo, ko se je približeval križišču in hotel zaviti v desno, na mokrem cestišču močno zaviral, pri čemer ga je zanašalo in tako trčil v toženkino vozilo na levem pasu, gledano v smeri njegove vožnje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, očitanih procesnih kršitev pa prvo sodišče ni storilo. Dejstvo, da sodišče dveh očividcev nesreče ni zaslišalo, marveč je prav na tožnikov predlog prebralo zapisnik o njunem zaslišanju, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, tožnik pa tudi ni predlagal zagotovitve navzočnosti teh prič. Sodišče upravičeno ni angažiralo drugega izvedenca. Ni sprejelo pritožbene novote, da pred trčenjem tožnik ni zaviral. Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni neposredno zaslišalo dveh prič, sodbo pa je oprlo na njuni pričevanji v drugi pravdi, čeprav teh pričevanj ni dokazno ocenilo. Tako je sodišče prve stopnje kršilo postopek po 14. točki 339. člena ZPP, višje sodišče pa je na pritožbene očitke odgovorilo, da neposredno zaslišanje ne bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik ni nikoli umaknil predloga za neposredno zaslišanje prič. Sodišči nista uporabili določb ob nesreči veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 s spremembami in dopolnitvami do št. 11/91 - ZTVCP) in tako tudi ne drugega odstavka 50. člena tega zakona, po katerem toženka ne bi smela zapeljati v križišče, dokler tožnik ne bi peljal mimo nje. Na podlagi 372. člena ZPP predlaga zaslišanje prič M. K. in Š. A. Prvostopenjsko sodišče ni izvajalo dokazov o višini škode in zato bi moralo izdati vmesno sodbo po 315. členu ZPP. Predlaga razveljavitev obeh sodb in ponovno obravnavanje na prvi stopnji ali pa naj revizijsko sodišče samo odloči o temelju odgovornosti.

Sodišče je vročilo revizijo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev.

Tožnik je uveljavljal tako zahtevek za povračilo premoženjske, kakor tudi zahtevek za povračilo nepremoženjske škode. Ta zahtevka imata različni tako dejanski kakor tudi pravni podlagi (prvi na podlagi 185. in nadaljnjih členov, drugi pa na podlagi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). V takšnih primerih se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega predmeta (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tako se je pokazalo, da vrednost zahtevka za povračilo premoženjske škode ne presega prej navedenega zneska za dovoljenost revizije. V tem delu je torej revizija nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in zato jo je moralo sodišče v tem obsegu zavreči (377. člen ZPP).

V zvezi z odločitvijo o nepremoženjski škodi nižji sodišči nista kršili postopkovnih predpisov. Ne drži revizijska trditev, da tožnik ni umaknil predloga za neposredno zaslišanje prič Š. A. in M. K. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 19.12.2001 (ne 17.12.2001, kot je pomotno navedlo pritožbeno sodišče) se je tožnikov pooblaščenec strinjal, da se prebere zapisnik o zaslišanju teh prič v postopku toženke proti tožniku v zadevi zaradi iste nesreče (opr. št. P 1464/97), niti ni predlagal zagotovitve navzočnosti teh prič, ki se nista odzvali sodnemu vabilu (prvi odstavek 241. člena ZPP). To je seveda pomenilo, da ne vztraja pri neposrednem zaslišanju teh prič.

Ne drži, nadalje, trditev, da sodišče izpovedi teh prič ni "dokazno ocenilo", saj je to storilo na 6. strani sodbe, kot je že pojasnilo tožniku pritožbeno sodišče. Zaradi povedanega je neutemeljeno sklicevanje revizije na 372. člen ZPP in s tem povezan predlog za zaslišanje omenjenih prič, saj je tak predlog tožnik že podal, potem pa ga je umaknil. Ne gre torej za nova dejstva ali predlog novega dokaza v smislu 372. člena ZPP.

Končno je zgrešeno stališče, da bi moralo sodišče po 315. členu ZPP izdati vmesno sodbo. Le-to izda sodišče v odškodninskem sporu le takrat, kadar se odloči, da je vsaj delno podana odškodninska obveznost tožene stranke. Če pa te ni, mora izdati zavrnilno sodbo. Institut vmesne sodbe je sprejet v zakon zaradi ekonomičnosti postopka v primerih, ko je sporno predhodno vprašanje o kvalitativnem delu zahtevka - o utemeljenosti njegove podlage. Šele po pravnomočnosti takšne odločitve se postopek nadaljuje na pravnomočni podlagi o kvantitativnem delu zahtevka. Če pa sodišče spozna, da podlaga zahtevka ni podana, izda zavrnilno sodbo, ker nadaljnje obravnavanje zadeve ne pride več v poštev.

Nižji sodišči res nista navedli predpisov, na katere sta oprli sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP). Vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), zaradi česar ni šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizijsko sklicevanje na določbo drugega odstavka 50. člena ZTVCP je zgrešeno. Ta določa, da mora voznik, ki zavija na križišču z vozilom na levo, pustiti mimo vozilo, ki prihaja iz nasprotne strani in na križišču ne spreminja svoje smeri ali zavija na desno. Ureja torej ravnanje voznika v razmerju do voznika, ki mu vozi nasproti, in to v primeru, ko prvi voznik zavija levo. Za to v obravnavanem primeru ni šlo. Tožnik je nameraval s prednostne ceste zaviti v križišču desno na cesto, s katere je prva toženka zavijala levo na prednostno cesto. Šlo je torej za srečanje vozil, se pravi vožnjo (tožnikovega) vozila mimo drugega (toženkinega) vozila, ki prihaja po istem vozišču z nasprotne strani (52. točka 10. člena ZTVCP). Za takšno srečavanje velja določba, da mora voznik med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med voziloma (prvi odstavek 56. člena ZTVCP). Skratka v obravnavanem primeru sta udeleženca prometa zavijala tožnik desno in toženka, ki je prihajala z njegove desne strani, na levo. Šlo je torej za srečavanje, kjer nikomur ni bilo treba dajati prednosti drugemu.

Križišče je bilo dovolj široko, saj je znašala širina ceste, po kateri se je peljal tožnik, šest metrov, širina ceste, po kateri se je pripeljala toženka, pa celo devet metrov. Sodišči sta dopuščali, da je toženka nekoliko prešla ob zavijanju na levo namišljeno sredinsko črto (drugi odstavek 49. člena ZTVCP), vendar je imel tožnik na voljo še vedno 3,5 metra širok pas za zavijanje. Tako ga toženka ni ovirala. Potemtakem ne drži revizijska trditev, da bi morala toženka počakati, da bi mimo nje odpeljal tožnik. V takšnih situacijah, kot je bila opisana, lahko vozili vozita drugo mimo drugega ne glede na prednost. Pač pa se tožnik ni ravnal po določbi prvega odstavka 51. člena ZTVCP, po kateri mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram na križišču, ter prvega odstavka 45. člena, po kateri mora hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste in preglednosti, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram. Ugotovljeno je bilo, da je vozil prehitro, zaradi česar ga je ob močnem zaviranju zaneslo na levi pas ceste, po kateri se je pripeljal v križišče. Sam je torej kršil cestnoprometne predpise, toženki pa ni mogoče očitati, da je sopovzročiteljica škode. Materialno pravo je bilo potemtakem pravilno uporabljeno.

Izkazalo se je, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo v delu, v katerem je sicer dovoljena, zavrniti (378. člen ZPP).