Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cpg 212/2012

ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.212.2012 Gospodarski oddelek

fonogrami prekršek obveznost pošiljanja sporedov obveznost predložitve podatkov kršitev obveznosti uporabnikov do obveščanja neodpravljiva nesklepčnost poprava tožbe
Višje sodišče v Ljubljani
8. marec 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Zakonska določba 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP tožeči stranki ne daje pravice, da bi od tožene stranke lahko v postopku pred sodiščem zahtevala izpolnitev z zakonom naložene dolžnosti uporabnikov varovanih del. V primeru, da uporabniki ne ravnajo v skladu s četrtim odstavkom 159. člena ZASP, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP te osebe lahko kaznuje s predpisano globo za prekršek. Pri kršitvi te dolžnosti torej ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko uveljavljala v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba v III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 278,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 88,73 EUR od 04. 02. 2010 dalje in od zneska 189,55 EUR od 22. 06. 2011 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (III. točka izreka). Zavrglo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo civilne kazni v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega za 200 %, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 82,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka, s katero je izpodbijala III., IV. in V. točko izreka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

6. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje svoje trditve na ugotovitvi, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izrecno ne določa, da je uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo, kljub temu pa je pri javni priobčitvi fonogramov dolžan plačevati primerno nadomestilo (prvi odstavek 130. člena ZASP). V takem primeru gre za neopravičeno pridobitev koristi na strani uporabnika varovanih del, katere plačilo upravičenec lahko od uporabnika zahteva na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi kršitve avtorske pravice lahko upravičenec zahteva tudi plačilo civilne kazni ali odškodnine po drugem in tretjem odstavku 168. člena ZASP. Navedene pravice izhajajo iz določb ZASP in jih sodišče ni ukinilo, kot to trdi tožeča stranka.

7. V četrtem odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti je določena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka prvega odstavka 185. člena ZASP). Takšno stališče je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno zavzelo tudi sodišče prve stopnje.

8. Zakonska določba 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP zato tožeči stranki ne daje pravice, da bi od tožene stranke lahko v postopku pred sodiščem zahtevala izpolnitev z zakonom naložene dolžnosti uporabnikov varovanih del. V primeru, da uporabniki ne ravnajo v skladu s četrtim odstavkom 159. člena ZASP, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP te osebe lahko kaznuje s predpisano globo za prekršek. Pri kršitvi te dolžnosti torej ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko uveljavljala v sodnem postopku. Tožeča stranka ima pravico zahtevati izpolnitev le tiste obveznosti, ki je določena kot njena civilna pravica. V obravnavanem primeru ima na voljo uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP, kot so plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni.

9. Navedenega materialnopravnega izhodišča ne more omajati niti pritožbeno izvajanje, da se zakonsko besedilo v 2. točki prvega odstavka 185. člena ZASP nanaša zgolj na neizpolnitev obveznosti do pošiljanja sporedov uporabljenih del. Iz reference pri tej zakonski določbi je namreč razvidno, da se zakonsko besedilo izrecno sklicuje tudi na določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP, kar pomeni, da je sankcioniranje za prekršek z globo predvideno tudi za nespoštovanje tega določila. Poleg tega pa tožeča stranka tudi ne navede utemeljenih razlogov za vsebinsko razlikovanje med obveznostjo pošiljanja sporedov po prvem in tretjem odstavku 159. člena ZASP in obveznostjo predložitve podatkov po četrtem odstavku 159. člena ZASP. V obeh primerih gre namreč za kršitev obveznosti uporabnikov do obveščanja, kot to izhaja iz naslova 159. člena ZASP, v katerem sta urejeni obe obveznosti. Ne gre torej za izvotlitev pravice same, temveč za vprašanje, ali lahko pristojna kolektivna organizacija (tožeča stranka) glede obveznosti mesečnega poročanja doseže sodno varstvo v civilnem pravdnem postopku.

10. Nesklepčnosti zahtevka na izpolnitev obveznosti tožene stranke do mesečnega poročanja torej ni mogoče odpraviti. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP.

K odločitvi o plačilu civilne kazni

11. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrglo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni. Sklenilo je, tožeča stranka tudi z vlogo z dne 22. 06. 2011 ni postavila določenega tožbenega zahtevka v zvezi z zahtevkom za plačilo civilne kazni, temveč je le podala posamezne navedbe.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo. Sodišče je namreč tožečo stranko s sklepom z dne 15. 06. 2011 (list. št. 7 in 8) izrecno pozvalo, da tožbo popravi tako, da bo v 3. točki tožbenega zahtevka vsebovala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev ter jo tudi opozorilo na sankcijo v primeru, da ne bo ravnala tako. Kot izhaja iz obrazložitve navedenega sklepa je sodišče tudi pojasnilo, da mora biti tožbeni zahtevek konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja. Takšno stališče je v skladu s sodno prakso in pravno teorijo (1).

13. Po pozivu sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo dne 22. 06. 2011, v kateri je navedla, da naj sodišče: "Civilno kazen določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 168. člena ZASP, pri čemer naj kot osnovo za določitev upošteva skupni znesek mesečnih nadomestil v višini 156,85 EUR (55 mesecev x 4,67 EUR/mesec) ter ta znesek poveča za 200 %. Kot obdobje kršitve naj sodišče upošteva enako obdobje, za katero tožeča stranka uveljavlja plačilo zapadlih neplačanih mesečnih nadomestil (točka 2 tožbenega zahtevka) in ga je navedla pod 5. točko te pripravljalne vloge." Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožeča stranka ni ravnala v skladu s pozivom sodišča prve stopnje, pač pa je le navedla dejstva, ki naj jih to upošteva pri določitvi višine civilne kazni, ki pa je še vedno ni opredelila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

K odločitvi o pravdnih stroških

14. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče tožeči stranki priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v višini 22,10 EUR. Po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) gre glede izdatkov stranki še pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje materialne stroške tožeče stranke pravilno odmerilo v višini 4,42 EUR, saj to predstavlja 20 % odmerjene nagrade. V zakonu in tarifi pa ni podlage za takšno materialnopravno interpretacijo, kot jo želi doseči tožeča stranka, po kateri bi bila stranka iz tega naslova vedno upravičena do maksimalnega zneska v višini 20,00 EUR. Pritožba tožeče stranke torej tudi v tem delu ni utemeljena.

15. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV. in V. točka izreka) potrdilo (353. člen ter 2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Lojze Ude, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukič in Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123 in II Cp 5215/2007, I Cpg 465/2011.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia