Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče sklenilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna v roku 15 dni od vročitve sklepa plačati toženi stranki (v nadaljevanju toženec) znesek 2.802,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I) ter v presežku zahtevek toženca za povrnitev stroškov zavrnilo (točka II).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica. Navaja, da je Okrajno sodišče v Lenartu po višjem pravosodnem svetovalcu izven naroka izdalo sklep o stroških. Pritožuje se zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 1. točke drugega odstavka 338. člena ZPP z navedbo, da je sklep izdan v nasprotju z zakonom, sodnim redom ter Ustavo RS, ker ga je izdal višji pravosodni svetovalec, tožnica pa ima pravico za do zakonitega naravnega sodnika. Sodišče je že tekom postopka kršilo pravila o zakonitem sodniku, saj je brez ustreznega sklepa prerazporedilo predmetno pravno zadevo od okrajne sodnice svétnice A. A. okrajni sodnici B. B. Nadalje podredno navaja, da je potrebno določiti vrednost spornega predmeta po določbi 44. člena ZPP. V tožbenih navedbah tožnice je jasno, kaj je dejanska vrednost spornega predmeta, ki bi ga sodišče moralo določiti po uradni dolžnosti. Iz tožbenih navedb izhaja, da je postopek tekel glede navedenega zneska. Strankam gredo zgolj potrebni stroški, to so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, sodišče pa stroške odmeri le v višini, ki so bili potrebni za pravdo. Glede na navedeno je sodišče odmerilo nagrado za zastopanje odvetnici po napačni tarifni številki Odvetniške tarife, saj je priznalo tožencu po 500 točk za posamezne postavke, pravilno pa je izhodišče 300 točk.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Sodišče druge stopnje po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi postopalo zakonito, in sicer skladno z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP. Ta določa, da lahko sodišče v sodbi, s katero se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ta določba tudi daje pravno podlago za odločitev strokovnega sodelavca. Določa namreč, da sklep o višini stroškov lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik, ter da je zoper tak sklep dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Vse te, z zakonom določene pravice, so bile tožnici tudi omogočene, saj je zoper sklep, ki ga je izdal pravosodni svetovalec, vložila pritožbo, ki je predmet obravnave na sodišču druge stopnje, zato so pritožbene navedbe neutemeljene v celoti.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu torej obrazložilo, da je bila v obravnavani zadevi izdana sodba P 15/2023 z dne 4. 3. 2025, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 532/2025 postala pravnomočna 14. 10. 2025 in je bil z njo tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen. V II. točki citirane sodbe sodišča prve stopnje je bilo odločeno, da je tožnica dolžna tožencu v celoti povrniti njene potrebne pravdne stroške v višini, kot bodo odmerjeni s sklepom, izdanim po pravnomočnosti te sodbe.

7.Pritožba nadalje očita, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko vrednost spornega predmeta, in sicer "da je dejanska vrednost spornega predmeta v zadevi 4.646,94 EUR." Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnica je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v znesku 14.646,94 EUR. Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica zoper toženca uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, in sicer je zahtevala plačilo zneska 14.646,94 EUR. V tožbenih navedbah je utemeljila, da uveljavlja povrnitev materialne škode v znesku 4.646,94 EUR ter nematerialne škode skupaj v višini 10 tisoč EUR (za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 6.000,00, za okrnitev svobode 2.000,00 EUR, za kršitev dostojanstva osebnosti 1.000,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR). Tožbenega zahtevka tekom postopka ni spreminjala, kar je razvidno tudi iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, skupaj za znesek 14.646,94 EUR.

8.Ker gre v obravnavani zadevi za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na denarni znesek, je sodišče v skladu z določbo 39. člena ZPP upoštevalo kot vrednost spornega predmeta znesek glavnega zahtevka, ki ga je tožnica navedla v tožbi. Zato je v celoti neutemeljen pritožbeni zahtevek, da bi sodišče moralo vrednost tožbenega zahtevka ugotavljati po uradni dolžnosti.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo pravdne stroške upoštevaje sporno vrednost predmeta1, določbo 155. člena ZPP, določbe Odvetniške tarife ter vrednost odvetniške točke 0,6 EUR2, pri čemer pritožba priznanja posameznih odvetniških nagrad in stroškov ne graja, v okviru uradnega pritožbenega preizkusa pa kršitev ni zaznati.

10.Sodišče druge stopnje v skladu z določbo 360. člena ZPP odgovarja na tožbene navedbe, ki so pravno relevantne.

11.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Odvetniška tarifa - OT (U.L. RS. 2-24/2015), tarifna številka 19.

2Prvi odstavek 13. člena OT.