Jedro

Kadar se status javnega dobra ne odvzame, do spremembe ne pride in je nepremičnina dostopna za (upo)rabo enako kot prej, kar pomeni, da zaradi sklepa, kot je izpodbijani, v pravni interes morebitnih uporabnikov nepremičnine oziroma objekta kot javnega dobra ni poseženo. Pravni položaj iz tega naslova se zaradi izpodbijanega sklepa ne spreminja niti tožniku, ki si ukinitve statusa javnega dobra želi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinski svet Občine Tolmin je sprejel uvodoma navedeni sklep, s katerim je pod I. točko sklenil, da se nepremičninam s parc. št. 1140/2, 1142/11, 1142/10 in 1143/5, vse k.o. A., odvzame status grajenega javnega dobra - ceste; pod II. točko pa, da se nepremičnini s parc. št. 1142/12; osrednjemu delu nepremičnine s parc. št. 1142/7, v približni izmeri 40 m2, ki v naravi predstavlja javno asfaltirano površino pred kmetijsko-gospodarskim objektom; skrajnemu severnemu delu nepremičnine s parc. št. 1142/7, v približni izmeri 45 m2, ki v naravi predstavlja starejši objekt - garažo, ter skrajnemu jugozahodnemu delu nepremičnine s parc. št. 1142/7, v približni izmeri 50 m2, ki v naravi predstavlja travnato površino ob javni poti, vse k.o. A., status grajenega javnega dobra ne odvzame.

2. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija II. točko sklepa, in sicer v delu, v katerem je sklenjeno, da se status grajenega javnega dobra ne odvzame nepremičnini s parc. št. 1142/12 k.o. A. (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin spremeni izpodbijani sklep tako, da se navedeni (v nadaljevanju: predmetni) nepremičnini odvzame status grajenega javnega dobra - cesta in se ta prenese v last toženke, podrejeno pa, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Zahteva, da mu toženka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V tožbi navaja, da ima sklep v II. točki naravo dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Z vlogo z dne 5. 6. 2006 je tožnik podal zahtevo za odvzem statusa grajenega javnega dobra, ker želi predmetno nepremično pridobiti v last, saj predstavlja funkcionalno zemljišče k njegovi stanovanjski hiši. Toženka mu je nepremičnino pod določenimi pogoji pripravljena odstopiti v last. V izpodbijanem delu sklepa gre za odločitev o tožnikovi zahtevi, zoper katero ni možno redno pravno sredstvo, saj glede na 23. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) o tem občinska uprava ne bo odločala. Tožnikove pravice, v katere je posegel upravni organ, so v tem, da je tožniku preprečeno urediti status zemljišča oziroma pridobiti v last nepremičnino tik ob njegovi stanovanjski hiši, ki dejansko pomeni njeno funkcionalno zemljišče. 4. V nadaljevanju tožnik opisuje, da predmetna nepremičnina ni v funkciji javnega dobra. Gre za zemljišče ob njegovi stanovanjski hiši, ki se uporablja le za koriščenje te hiše, in sicer predstavlja vhod v hišo in prostor za parkiranje osebnega vozila. Do leta 2006 tožnik niti ni vedel, da ima zemljišče status javnega dobra, ampak je bil prepričan, da je njegova last oziroma pred tem last njegove družine. Tožnikova stanovanjska stavba, ki meji na sporno javno dobro, je bila v preteklosti gostilna, na sporni nepremičnini so bile mize in stoli gostilne. Nepremičnina ne služi javnemu interesu, gre za opuščeno javno dobro. Tožnik je hkrati s podano vlogo za ukinitev javnega dobra predlagal odkup zemljišča, večkrat je izrazil tudi pripravljenost, da v primeru izvzema iz javnega dobra s toženko zamenja zemljišča. Takrat je bilo zemljišče še del parc. št. 1142/1 k.o. A., v postopku parcelacije, izvedenem z namenom uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, pa se je parcela z odločbo GURS z dne 24. 6. 2014 ukinila in je iz nje nastalo več parcel, tudi parc. št. 1142/12. Toženka ni pravilno uporabila 23. člena ZGO-1, saj vse od leta 2006 niti ni ugotavljala, ali nepremičnina služi javnemu interesu, ampak je iz statusa javnega dobra ne želi izvzeti zaradi nestrinjanja krajevne skupnosti (v nadaljevanju: KS). Zaradi zamer med člani le-te in tožnikom je pričakovati, da mnenje KS glede odvzema statusa javnega dobra in odkupa nepremičnine nikoli ne bo pozitivno in tako tožnik edini v vasi ne bo prejel (dejansko funkcionalnega) zemljišča ob svoji stanovanjski stavbi.

5. Po tožnikovem mnenju gre za očitno kršenje človekovih pravic in svoboščin, in sicer enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter lastnine (67. člen Ustave). Z istim sklepom je občinski svet dal pobudo za odvzem statusa javnega dobra nekaterim nepremičninam, ki imajo enak status kot tožnikova, to je ležijo tik ob nepremičninah v lasti predlagateljev, služijo namenu njihovih stanovanjskih hiš, predstavljajo pločnike, dvorišča, dovoze, vrtičke, celo pozidana zemljišča. Sklep občinskega sveta nima obrazložitve in tudi ne pravnega pouka, zato razlogov zanj ni mogoče razbrati. S takšno odločitvijo in sploh tekom postopka pred organi toženke je kršena tožnikova ustavna pravica do uživanja lastnine na način, da je zagotovljena njena gospodarska in socialna funkcija. Tožnik namreč ob izhodu iz stanovanjske hiše stopi direktno na javno dobro, pred hišo nima funkcionalnega zemljišča, ki pripada vsaki stavbi, in zato svoje lastnine ne more gospodarno uporabljati. Če predmetni nepremičnini, ki se nikoli ni uporabljala kot javno dobro, ta status ne bo odvzet, bo lahko kdorkoli kadarkoli pred vhod tožnikove hiše zaparkiral osebni avtomobil ali postavil kakšno drugo oviro, torej bo tožnik oviran ali celo onemogočen pri vstopu v hišo, pri čemer ne bo imel nobenega pravnega sredstva. Izpodbijani akt torej vpliva na njegove pravice. Kot dokaz tožnik prilaga izpodbijani sklep ter predlaga, da sodišče vpogleda v upravni spis, vključno s posnetkom 14. seje odbora za okolje in prostor toženke (v nadaljevanju: odbor) z dne 2. 2. 2017, ter vse ostale posnetke sej odbora in občinskega sveta toženke, ko se je obravnavala tematika glede izvzema predmetne nepremičnine, zasliši tožnika, člane odbora in občinskega sveta toženke ter postavi izvedenca gradbene stroke, ki bo podal mnenje, ali predmetna nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče k tožnikovi stavbi na parc. št. 771/6 k.o. A. in ali še služi javnemu interesu

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dopusten, saj ne gre za dokončni upravni akt. Sklep občinskega sveta ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije oziroma vodenja upravnega postopka. Predstavljal bi zgolj pobudo za začetek upravnega postopka, ki ga na tej podlagi po uradni dolžnosti kasneje sproži občinska uprava. Skladna s tem je tudi oblika sklepa, ki zato nima obrazložitve in pravnega pouka. Z izpodbijanim sklepom se ni odločalo o pravici posameznika. Status zemljišča se ne spreminja, le-to je še naprej na voljo za uporabo vsem. Odvzem statusa grajenega javnega dobra ni pravica, ki bi jo posameznik lahko zahteval, kot take tudi ne gre obravnavati tožnikove želje po ureditvi statusa oziroma povečanju funkcionalnega zemljišča. Toženka zato predlaga, da se tožba zavrže. 7. Podrejeno toženka tožbi ugovarja tudi po vsebini in predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je bila leta 2006 prejeta tožnikova vloga za odkup dela zemljišča s statusom javnega dobra in zato tudi za odvzem tega statusa delu zemljišča s sedanjima parc. št. 1142/12 in 1142/13 k.o. A. večkrat obravnavana v okviru občinske uprave, na sejah KS A. in zborih krajanov vasi B. ter na sejah odbora in občinskega sveta. Ta je na seji 28. 1. 2016 sprejel sklep, da se nepremičnini s parc. št. 1142/13, kar je v naravi pločnik ob tožnikovi hiši, odvzame status grajenega javnega dobra (tožnik je nato na podlagi prodajne pogodbe tudi postal njen lastnik); glede parc. št. 1142/12 pa odboru naložil ponovno obravnavanje v navzočnosti tožnika in predstavnikov KS. Na podlagi tako ugotovljenih okoliščin je občinski svet zadevo spet obravnaval na seji, na kateri je sprejel izpodbijani sklep. Župan toženke je vložil zahtevo, da se predmetni nepremičnini status javnega dobra ne odvzame. Nepremičnina s površino 32 m2 v naravi predstavlja asfaltirano površino na severni strani tožnikovega stanovanjskega objekta, v centru strnjene vasi B., na stičišču več javnih poti. Koristi se kot javno dobro, za potrebe parkiranja v vasi ter kot obračališče in izogibališče, pa tudi za druženje krajanov. Pogoji za odvzem statusa javnega dobra iz drugega odstavka 23. člena ZGO-1 niso podani, saj še vedno služi namenu, zaradi katerega je bil ta status dodeljen, to je kot del širše cestne infrastrukture. V vsakem tovrstnem postopku se pridobi tudi mnenje KS, ki najbolj pozna položaj na svojem območju.

8. Toženka zavrača očitke o kršitvah človekovih pravic oziroma kršitvah 14. in 67. člena Ustave. Navaja, da je zaradi enakega obravnavanja vse tovrstne zadeve zadeve obravnavala na istih sejah, status vsake nepremičnine pa je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Prav z zadevnim sklepom je bilo sklenjeno, da se v štirih primerih status javnega dobra ne odvzame. Tožnikove navedbe, da je bil vedno prepričan, da je predmetno zemljišče njegova last, niso relevantne. Lastninske pravice ni mogel pridobiti, ker zemljišč s statusom javnega dobra ni možno priposestvovati (44. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Prav tako ni pridobil posebne pravice uporabe. Z neukinitvijo javnega dobra se mu položaj ne poslabšuje, zemljišče je še naprej v splošni rabi, namenjeno vsem pod enakimi pogoji. Tožnik pri uporabi svoje nepremičnine ni oviran. Omogočen mu je dostop do hiše preko javnega dobra, pod istimi pogoji kot ostalim pa tudi parkiranje. Drži, da ob izhodu iz hiše na severni strani stopi na javno dobro, in sicer tako, kot vsi prebivalci v starejših strnjenih vaseh, na južni strani objekta pa ima večje funkcionalno zemljišče. Sicer pa zgolj odvzem statusa javnega dobra ne bi bil zadostni pogoj za prodajo nepremičnine, ampak bi slednja morala biti uvrščena v letni načrt ravnanja s stvarnim premoženjem toženke oziroma njegovo dopolnitev načrta. Ker letni načrt ne pomeni upravnega akta, s katerim organ odloča pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, in zoper njega ni možen upravni spor, tožnik torej, če želena prodaja v načrt ne bi bila uvrščena, nakupa nepremičnine ne bi mogel zahtevati. Toženka se sklicuje in prilaga z zadevo povezano dokumentacijo.

9. Tožnik v vlogi vztraja pri tožbi. Navaja, da mu ni znano, da bi župan vložil zahtevo, da se predmetni nepremičnini status javnega dobra ne odvzame, takšne zahteve zakon ne predvideva niti ni logična ne potrebna. Člani odbora niso ugotavljali pogojev za odvzem statusa javnega dobra, ampak so to pogojevali s soglasjem KS, kar izhaja tudi iz predloga sklepa na 14. seji odbora z dne 2. 2. 2017, pa tudi npr. zapisnika 3. seje odbora z dne 11. 4. 2011. Tožnik prilaga fotografije stanja v naravi. Res je, da se lastninska pravica na javnem dobru ne more priposestvovati, saj bi sicer vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožnik oziroma njegovi pravni predniki namreč že več kot sto let upravljajo in uporabljajo predmetno zemljišče, na katerem nikoli ni parkiral nihče drug in tudi ni služilo kot obračališče oziroma izogibališče, prav tako ne drži, da bi se krajani na tem mestu družili, kar nenazadnje izhaja iz zapisnika s sestanka KS A. - B. z dne 15. 5. 2008. 10. Kot nadalje navaja tožnik, je toženka 16. 8. 2017 izdala odločbo št. 478-0014/2016, 478-0185/2016, 478-0214/2016, 478-0015/2016 o odvzemu statusa grajenega javnega dobra nepremičninam s parc. št. 1140/2, 1142/11, 1142/10 in 1143/5 k.o. A. na podlagi I. točke sklepa občinskega sveta z dne 17. 2. 2017. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil navedenim nepremičninam zadevni status odvzet, ker ne služijo namenu, zaradi katerega so imele ta status, in že dalj časa niso namenjene splošni rabi. Parcelama št. 1140/2 in 1142/11 je bil status javnega dobra odvzet predvsem, ker gre v naravi za zasebni površini pred zasebnima objektoma, čeprav sta bili del cestnih zemljišč. Kot je razvidno iz fotografij omenjenih nepremičnin, ki so bile kategorizirane kot lokalna cesta, je lastnik stavbe nezakonito posegel v javno dobro z gradnjo pločnika in postavitvijo skladovnice za drva, s čimer je zmanjšal površino že tako ozke ceste skozi vas, in to celo v predelu ovinka, zaradi česar je cesta nepregledna. Pri čemer je stavba ob parc. št. 1140/2 k.o. A. gospodarsko poslopje in niti ne stanovanjski objekt, pločnik pa je bil zgrajen leta 2008 oziroma 2009. Pločnik na parc. št. 1142/11 k.o. A. je lastnik sosednje stavbe zgradil okoli leta 1980. Enako je iz fotografije nepremičnine s parc. št. 1142/10 k.o. A. razviden poseg v javno dobro z novo zgrajenim zunanjim stopniščem stanovanjske hiše, s čimer se je zožila že tako ozka javna cesta. Po drugi strani nepremičnina, glede katere je izvzem iz javnega dobra predlagal tožnik, zajeda v njegove nepremičnine, ne oži javne ceste, ne ustvarja nevarnih situacij, po kategorizaciji ima pomen vaške ceste ter je dejansko, že odkar pomni tožnik, v zasebni rabi. Z odločbo občinske uprave z dne 16. 8. 2017 imajo vse hiše v zaselku, razen tožnikova, privatno dvorišče. Drži, da tudi v primeru odvzema statusa javnega dobra tožnik ne bi mogel zahtevati odkupa nepremičnine, lahko pa bi se v smeri nakupa ali zamenjave zemljišč z njenim lastnikom, to je toženko, dogovoril, kar se sicer ne more. Vendar tožnik ne stremi le k nakupu sporne nepremičnine, to je le ena od možnosti, pač pa stremi k ureditvi statusa zemljišča pred njegovo stanovanjsko hišo. Če bi nepremičnina izgubila status javnega dobra, bi lahko uveljavljal morebitne druge pravice, npr. preko sodišča zahteval funkcionalno zemljišče k stavbi. Kot dokaze tožnik navaja: posnetek in zapisnik 14. seje odbora z dne 2. 2. 2017, izsek iz zapisnika 3. seje odbora z dne 11. 4. 2011, fotografijo št. 1, zapisnik sestanka KS A. - B. z dne 15. 5. 2008, odločbo GURS z dne 24. 6. 2014, odločbo toženke z dne 16. 8. 2017, sklep oddelka za okolje in prostor Občine Tolmin z dne 17. 2. 2017, orto foto posnetke in fotografije, zapisnik 7. seje odbora z dne 17. 1. 2012, prikaz parcel, zapisnik o sprejemu ustne vloge z dne 5. 6. 2006, prošnjo za mnenje glede ukinitve statusa javnega dobra zemljišč s parc. št. 1142/12 in 1142/13 ko. A. z dne 8. 12. 2015, mnenje o ukinitvi javnega dobra in prodaji zemljišča KS A. z dne 18. 11. 2011, zapisnik 8. seje odbora z dne 23. 2. 2012, predlaga tudi svoje zaslišanje in postavitev izvedenca cestnoprometne stroke ter se sklicuje na Odlok o kategorizaciji občinskih cest v občini Tolmin.

11. Toženka v nadaljnji vlogi prereka tožnikove navedbe in vztraja pri odgovoru na tožbo. Kot napačno zavrača tolmačenje tožnika, da je bila zavrnjena njegova zahteva za ukinitev statusa javnega dobra, saj takšno zahtevo lahko vloži le župan. Pojasnjuje, da je tožnik podal predlog za odkup predmetne nepremičnine ter da KS oziroma člani sveta KS glede na Statut Občine Tolmin obravnavajo vprašanja iz občinske pristojnosti, ki se nanašajo na območje KS in njeno prebivalstvo, ter tako oblikujejo stališča in izdajajo mnenja v zvezi z uporabo in pravnim prometom stavbnih zemljišč, statusom javnega dobra in rabo ostalega prostora. Toženka nadalje opisuje, da je sporno zemljišče v splošni rabi (ki jo je pričel ovirati tožnik). Dodaja, da nikomur ni bil odobren odkup večjega dodatnega prostora v obsegu, kot je to predlagal tožnik. Prilaga fotografije območja ter po potrebi predlaga ogled in zaslišanje prič (predstavnikov KS A. C.C., D.D., E.E. in drugih krajanov).

12. Tožnik v nadaljnji vlogi obrazlaga, da s strani toženke predložene fotografije pomenijo zavajanje, saj razen v dveh primerih ne prikazujejo uporabe zemljišča s strani drugih ljudi, pa še v teh dveh primerih je šlo za dogodka zasebne narave, poleg tega so posnete po letu 2008 in torej po nastalem sporu med člani KS in tožnikom. Ta v spis vlaga staro fotografijo spornega prostora, ki izkazuje, da je ta v preteklosti služil kot vrt gostišča, za kar so njegovi pravni predniki plačevali tudi davek, kar kaže vpogled v knjigo obdavčljivih dohodkov. Tožnik navaja, da je z zadevnim sklepom občinski svet ugodil vsem, ki so predlagali odvzem statusa javnega dobra nepremičninam ob svojih stanovanjskih hišah, razen tožniku, medtem ko se ostali zavrnjeni predlogi nanašajo na zemljišča, ki niso ob stanovanjskih hišah. Za dokazovanje navedb o posegih v širino cestišča z odvzemom statusa javnega dobra nekaterih drugih nepremičninam, zaradi česar je cesta postala v določenih delih težko prevozna za določen tip vozil, npr. avtobuse, večje kamione, in nevarna, naj se postavi izvedenec cestno prometne stroke; v zvezi s tem pa tožnik prilaga tudi izjavo voznika avtobusa z dne 17. 10. 2017. K I. točki izreka:

13. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

14. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. ZUS-1 vsebinsko obravnavanje tožbe pogojuje med drugim z ugotovitvijo, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena), nadalje, da je akt, ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena), kot tudi, da izpodbijani akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena). Pri slednjem gre za pravni (pravovarstveni) interes, ki ga mora izkazovati tožnik za zahtevano sodno varstvo. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega (in ne zgolj dejanskega) položaja. Na obstoj procesnih predpostavk pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

15. Tožnik s tožbo izpodbija uvodoma navedeni sklep občinskega sveta Občine Tolmin v II. točki v delu, v katerem je sklenjeno, da se nepremičnini s parc. št. 1142/12 k.o. A. status grajenega javnega dobra ne odvzame. Pri tem med strankama ni sporno, da ima predmetna nepremičnina status grajenega javnega dobra lokalnega pomena.

16. ZGO-1 v prvem odstavku 23. člena določa, da se objektu oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra državnega oziroma lokalnega pomena, takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije oziroma pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki je status podelil. V skladu z drugim odstavkom istega člena ZGO-1 Vlada oziroma pristojni občinski organ izda sklep iz prejšnjega odstavka na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan. Takšni zahtevi mora biti priložena obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnina oziroma njen del, ki ima pridobljen status javnega dobra, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status. Kot predpisuje tretji odstavek 23. člena ZGO-1, ko postane odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra pravnomočna, jo pristojno resorno ministrstvo oziroma pristojna občinska uprava pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti iz zemljiške knjige izbriše zaznambo o javnem dobru. V skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZGO-1 status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če je objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba ali pa, če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen takšen status in se ga zato lahko opusti. V takšnem primeru Vlada oziroma pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka tega člena na zahtevo, ki jo lahko vloži pristojni resorni minister oziroma župan, če je takšni zahtevi priložen zemljiško katastrski načrt, izdelan v skladu z geodetskimi predpisi, iz katerega izhaja, da objekta ni več.

17. V obravnavanem primeru tožnik zatrjuje, da bi moral biti predmetni nepremičnini status grajenega javnega dobra odvzet, ker da ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil ta status dodeljen. Vendar pa iz opisane zakonske ureditve ne izhaja, da bi bila oseba, kot je tožnik, upravičena od občinskega sveta zahtevati, da sprejme sklep, ki je podlaga za izdajo upravne odločbe o odvzemu statusa grajenega javnega dobra. Takšno zahtevo glede na zakon lahko vloži pristojni minister oziroma župan. Prav tako iz 23. člena ZGO-1 ne izhaja, da bi imela oseba, kot je tožnik, pravico od župana zahtevati, da vloži zahtevo za odvzem statusa javnega dobra.

18. Skladno s 23. členom ZGO-1 o odvzemu statusa grajenega javnega dobra odloča pristojni občinski organ, ki je takšen status podelil, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti, medtem ko ima sklep občinskega sveta le naravo pobude. Izdano upravno odločbo o odvzemu statusa grajenega javnega dobra je, kot izhaja tudi iz sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 34/2015 in X Ips 353/2013 ter sklepe Upravnega sodišča v zadevah I U 2213/2011, I U 117/2010 in I U 544/2013), po izčrpani pritožbi mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Kot se je tudi že izrekla sodna praksa (prim. sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 109/2010 in X Ips 777/2006), je upravni spor dopusten tudi neposredno zoper sklep občinskega sveta, kadar že ta učinkuje v smislu zgoraj omenjene upravne odločbe. Oseba, ki za to izkazuje pravni interes (glej že omenjena sklepa v zadevah X Ips 353/2013 in I U 544/2013), lahko torej sproži upravni spor, kadar se status grajenega javnega dobra določeni nepremičnini oziroma objektu odvzame. V takšnem primeru se namreč spremeni status nepremičnine oziroma objekta tako, da se s tem lahko poseže v pravni interes morebitnih dotedanjih uporabnikov nepremičnine iz naslova njene splošne ali posebne rabe kot javnega dobra (javno dobro je namreč stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo; na njem pa se lahko pridobi tudi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon - 19. člen SPZ). Kadar pa se status javnega dobra ne odvzame, do takšne spremembe ne pride in je nepremičnina dostopna za (upo)rabo enako kot prej, kar pomeni, da v tem smislu zaradi sklepa, kot je izpodbijani, v pravni interes morebitnih uporabnikov nepremičnine oziroma objekta kot javnega dobra ni poseženo. Pravni položaj iz tega naslova se torej tudi tožniku zaradi izpodbijanega sklepa ne spreminja.

19. Pravnega interesa za upravni spor zoper izpodbijani sklep pa tudi z ostalimi navedbami, podanimi v tem sodnem postopku, tožnik po presoji sodišča ne izkazuje. Kot je obrazložila toženka in kar potrdi sam tožnik, četudi bi bila izdana upravna odločba in pred njo sklep občinskega sveta o odvzemu statusa grajenega javnega dobra, to še ne bi pomenilo, da bo nato predmetno nepremičnino pridobil (npr. z nakupom ali zamenjavo) prav tožnik. Tega tožnik ne more iztožljivo zahtevati. To je le njegova nadeja, torej zgolj hipotetični oziroma dejanski in ne pravni interes. Kolikor pa tožnik zatrjuje, da bi, če bi bil predmetni nepremičnini odvzet status javnega dobra, lahko pred pristojnim sodiščem vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice zaradi priposestvovanja, oziroma da bi lahko zahteval, da se njegovemu objektu na podlagi zakona določi funkcionalno zemljišče, sodišče dodaja, da za odločanje o navedenem v za to predpisanih civilnopravnih postopkih (celo) pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra ni (nujno) ovira. Kot izhaja iz sodne prakse (tako sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 251/2015 in I Cp 3289/2014, oba z dne 5. 5. 2015), namreč upravna odločba, ki (lahko) posega v na podlagi zakona pridobljena lastninskopravna upravičenja strank, ne more vezati ne sodišča ne strank, če niso imele možnosti sodelovati v postopku njene izdaje. Prav za takšen primer pa naj bi, kot izhaja iz navedb tožnika, šlo v njegovi zadevi. Da bi si tožnik sicer želel “urediti status“ predmetne nepremičnine na zanj oziroma za uporabo njegove stavbe bolj ugoden način, pa je lahko njegov dejanski interes, ne pa pravica oziroma pravno varovani interes, ki bi užival sodno varstvo v upravnem sporu.

20. Glede na vse povedano do drugačne, to je vsebinske odločitve o tožbi ne more pripeljati tožnikovo sklicevanje na določbo 67. člena Ustave, po kateri zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V zvezi z navedbami, s katerimi tožnik utemeljuje očitano kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, pa sodišče pripominja, da bi, če je menil, da niso bili izpolnjeni pogoji za odvzem statusa javnega dobra drugim nepremičninam (iz I. točke izreka zadevnega sklepa), ki jih omenja, tožnik lahko, kolikor to posega v njegov pravni interes, izpodbijal nato izdano upravno odločbo z dne 16. 8. 2017, s katero je bil omenjenim nepremičninam odvzet status javnega dobra. Ne more pa s tovrstnim sklicevanjem glede na pravno ureditev zahtevati in doseči, da bi bil status javnega dobra odvzet tudi nepremičnini, za katero bi on tako želel. 21. Iz navedenega izhaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za tožnikov upravni spor zoper izpodbijani sklep, saj tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ne izkazuje pravnega interesa za takšen upravni spor; za uveljavitev morebitnih na zakonu temelječih lastninskopravnih upravičenj pa ima na razpolago drugo sodno varstvo. Zato je sodišče tožbo zavrglo (3., 4. in 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker je torej sodišče sprejelo procesno odločitev o tožbi in te ni vsebinsko obravnavalo, je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov.

K II. točki izreka:

22. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.