Jedro

S sklepom sodišča se je nad tožnikom začel postopek osebnega stečaja. Ker spada terjatev iz naslova odškodnine, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo, v skladu z drugim odstavkom 224. člena ZFPPIPP v stečajno maso, ima to za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Ker pa je do prekinitve postopka prišlo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja strank, to ni ovira, da pritožbeno sodišče ne bi izdalo odločbe.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena le navidezno. Ker tožnik na podlagi navidezne pogodbe ni mogel pričakovati dohodka, mu tudi škoda zaradi izgubljenega dohodka ni mogla nastati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu toženka plača 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 2.475,26 EUR v roku 15 dni s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške.

Poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov višjega sodišča iz odločbe II Cp 1275/2014 z dne 17. 9. 2014. Sodišče naj bi napačno povzelo v postopku ugotovljeno dejansko stanje. V prometni nesreči je bilo namreč poškodovano tako vlečno vozilo kot deli vrtiljaka, ki so se v vozilu prevažali. Sodišče je napačno povzelo in kasneje uporabilo pri odločanju, da tožnik priče A. ni obvestil o nesreči po telefonu, da ni izpovedal o svojih zaslužkih in da sta bili najemna pogodba in pogodba o prekinitvi podpisani na isti dan, česar ni zatrjevala niti tožena stranka. To pomeni, da je sodišče odločalo mimo postavljenih zahtevkov.

Odločitev, da je pogodba navidezna, je utemeljilo na napačnih zaključkih. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo. Pritožba poudarja, da med izpovedbo tožnika in priče A. ni razhajanj. Posameznik ne more z istimi besedami opisati istega dogodka, saj dogodek subjektivno doživlja drugače oziroma s svojimi besedami opisuje isti dogodek. Iz zaslišanj priče in tožnika izhaja, da sta oba izpovedala, da bo vrtiljak odpeljan v S. Oba sta enako izpovedala, da je do prekinitve pogodbe prišlo v kratkem obdobju po nesreči, kar je tožnik opisal kot dan po dogodku, priča A. pa teden ali dva. V kolikor bi oba z enakim besednjakom govorila o dogodku, bi se lahko postavila domneva o prirejenosti njunih izjav in posledično o verodostojnosti njunih izpovedb. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je A. izpovedal, da je bila med pravdnima strankama pogodba dejansko sklenjena z namenom, da bo z Balerino opravljal dejavnost v tujini, to je v S.; da je bila med njima višina najema dogovorjena ter da je za tako vrsto zabave večji interes v tujini, kar bi nedvomno vplivalo na višino predvidenega zaslužka oziroma dohodka. Upoštevaje slednje pa je bila realna tudi višina dogovorjene najemnine. Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da sta oba izpovedala, da sta najemno pogodbo podpisala nekaj mesecev pred začetkom najema, da sta oba izpovedala, da se je v nesreči poškodovalo tovorno vozilo in del vrtiljaka, ki je bil v njem, tako da realizacija pogodbe ni bila mogoča, ter da je bila prekinitev pogodbe podpisana takoj za tem, ko ga je tožnik obvestil o nesreči. Prav tako se ni opredelilo do izpovedb v delu, ko priča A. pojasni, da je bilo dogovorjeno, da se najemnina plača ne glede na zaslužek (3. 10. 2012). Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo dokaza z zaslišanjem stranke, ki je trdila, da je bila navedena višina najema dogovorjena med strankama pogodbe ter da nikoli ni bila vprašljiva, kar je potrdil tudi A. Sodišče je pri odločanju uporabilo zgolj koščke izpovedb tožnika in priče A., ki gredo v korist odločbi, ni pa objektivno presojalo vseh izvedenih dokazov oziroma celotnih izpovedb. Takšno odločanje je popolnoma arbitrarno.

Nezakonito naj bi bilo zaključevanje sodišča, da naj bi bilo iz vizuelnega pregleda najemne pogodbe in prekinitve najemne pogodbe moč ugotoviti, da sta bili obe spisani na istem računalniku oziroma stiskani na istem tiskalniku, to pa naj bi pomenilo, da sta bili obe pogodbi izpisani istočasno (to je istega dne in na istem mestu). Tudi v kolikor bi sodišče imelo ustrezno znanje (kar pa ni izkazano), bi bilo dolžno strokovno znanje glede izvora in tiskanja listin izpostaviti tako, da bi imele stranke možnost na tako strokovno odločitev odgovoriti. Strankam je s tem popolnoma onemogočilo izpodbijanje strokovnih izsledkov in kršilo načelo kontradiktornosti. Po določilih ZPP je sodišče dolžno, v kolikor je pri odločitvi potrebno strokovno znanje, postaviti ustreznega izvedenca.

Ne drži, da ne tožnik ne priča A nista želela izpovedati o svojih dejanskih zaslužkih iz svoje dejavnosti. Tožnik je v zvezi s tem v spis vložil sklenjeno pogodbo med družbo C. C., d. d., in D. D., d. o. o., z dne 8. 6. 2015, prav tako je v vlogi z dne 20. 12. 2012 pojasnil, da v enem mesecu opravi preko 150.000,00 EUR prometa in za navedeno predložil bančne izpiske. Do tega se sodišče ni opredelilo. Ni se opredelilo niti do izpovedbe, da zasluži na dan cca 5.000,00 EUR (in sicer dne 27. 8. 2012).

Zaključke o navideznosti pogodbe, ki jih sodišče opira na oceno o neverodostojni izpovedbi tožnika o tem, da je naslednji dan po nesreči obvestil pričo Zener o nesreči in o prekinitvi pogodbe, označi za arbitrarne. Tožnik se je zavedal, da je zaradi prometne nesreče prišlo do situacije, ko pogodbe ne bo mogel izpolniti in je to treba šteti za dejanje dobrega gospodarja.

V zvezi z izvedenskim mnenjem pritožba poudarja, da je tožnik ves čas postopka opozarjal na dejstvo, da izvedensko mnenje in njegova dopolnitev nista popolni, na to pa je opozorilo tudi višje sodišče v odločbi z dne 17. 9. 2014. Izvedenec se tudi v dopolnitvi ni opredelil do pripomb, sodišče pa pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja ni posredovalo izvedencu v odgovor. V nadaljevanju navaja, kaj še vedno ne izhaja iz izvedenskega mnenja oziroma česa izvedenec ni pojasnil. Nerazumljivo je, kako se lahko sodišče na nepopolno izvedensko mnenje sklicuje oziroma poda oceno, da je izvedenec odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja strokovne narave. Če bi bilo temu tako, ni razumljivo, zakaj ni upoštevalo, da je izvedenec ugotovil, da je pogodba med tožnikom in pričo A. veljavna in bi lahko prišlo le do nižje mesečne najemnine kot izhaja iz najemne pogodbe. Pritožnik pojasni za kakšno dejavnost gre. Tudi ni razumljivo ravnanje sodišča, ki je kljub temu, da se je postavilo na stališče, da je pogodba fiktivna, vseeno izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca in povzročilo dodatne stroške. Opozarja, da je že med postopkom ugovarjal angažiranju sodnega izvedenca za vrednotenje podjetij. Višina, za katero sta se tožnik in njegov poslovni partner dogovorila, je v domeni pogodbenih strank in ne more biti v presoji sodišča. Tožnik je v pripombah pojasnil, da je izvedensko mnenje nepravilno, saj je izvedenec ocenil, da najemnina za ocenjevano opremo dano v najem, ni realna, pri tem pa je ocenil zgolj del opreme. Tudi sodišče samo ugotavlja, da izvedenec določenega dela predmeta najema ni ocenil. Ni upošteval niti okoliščin, ki jih je pri takšni dejavnosti, glede na specifiko predmeta najema in možnost doseganja dohodka z uporabo slednjega, potrebno upoštevati. Predvsem se ni opredelil do dejstva, da tožnik s primerljivim objektom v Sloveniji prejema 27.000,00 EUR mesečno. V nadaljevanju pritožba poudarja, česa izvedenec ni upošteval oziroma kakšne raziskave ni opravil. Da so zaključki izvedenca hipotetični, izhaja iz samega mnenja, saj je brez kakršnekoli podlage določil mesece, ki bi lahko bili za storitev trženja ugodni, ni pa pojasnil zakaj. Izvedenec je napačno zaključil, da pogodbena cena ni realna iz razloga minulih poslovnih rezultatov obeh pogodbenikov. Tožnik pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za poslovanje specifičnih pogodbenih strank in opozarja na dejstvo, da pomeni najem takega objekta investicijo ter možnost zaslužka, kar pomeni, da je bil posel sklenjen z namenom ustvarjanja prihodkov v bodoče. Tudi zato bi bil izvedenec dolžan preveriti bilanco pogodbenih strank za večletno obdobje ter ne zgolj za obdobje enega leta pred sklenitvijo same pogodbe.

Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo vseh dokazov, ki so za odločitev pomembni in je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Razloga za zavrnitev oziroma neupoštevanje izvedenih dokazov ni navedlo. Tako ni omenilo izpovedbe priče A., ki je pojasnila, da je bila višina najemnine sporazumna in realna in ni pojasnilo, zakaj izvedencu ni posredovalo pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja. V zvezi z neupoštevanjem elektronskega sporočila v tujem jeziku bi ga bilo sodišče dolžno pozvati, da predloži prevod, saj za nasprotno stranko ni bila sporna niti njena vsebina niti jezik v katerem je bila napisana. Sodišče naj bi s svojim ravnanjem kršilo pravico iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Napačna naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St .../2016 z dne 9. 8. 2016 nad tožnikom začel postopek osebnega stečaja. Ker spada terjatev iz naslova odškodnine, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo, v skladu z drugim odstavkom 224. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v stečajno maso, ima to za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Ker pa je do prekinitve postopka prišlo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa pravdna dejanja strank, to ni ovira, da pritožbeno sodišče ne bi izdalo odločbe(1).

5. Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev

6. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, je trditev, da je sodišče odločalo mimo zahtevka, brez podlage. Ni podana niti s strani tožnika smiselno zatrjevana kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP)(2), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da sta bili najemna pogodba in njena prekinitev podpisani isti dan. Trditveno breme namreč obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera - te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih sloni tudi ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne(3). Toženka je zato s trditvijo o navideznosti sklenjene najemne pogodbe dala dovolj podlage tudi za ugotavljanje, kdaj je bila pogodba podpisana in kdaj prekinjena.

7. Je pa pritožniku treba pritrditi, da ne sodišče prve stopnje ne izvedenec tudi ob dopolnitvi mnenja nista upoštevala neprerekane trditve tožnika, da je bila najemnina v višini 30.000,00 EUR dogovorjena tako za vrtiljak kot za vlečno vozilo, pač pa sta upoštevala pogodbena določila, iz katerih izhaja, da je bila najemnina 30.000,00 EUR dogovorjena le za vrtiljak. Sodišče prve stopnje je v tem delu kršilo razpravno načelo in ugotovilo (ter pri odločitvi upoštevalo) dejstvo, ki ga nobena od pravdnih strank ni zatrjevala. Ne glede na to pa zaradi odprave te kršitve ponovno dopolnjevanje mnenja v tej smeri ni potrebno. Odgovor na vprašanje, ali je bila dogovorjena najemnina realna ali ne, ob upoštevanju ostalih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v izpodbijani sodbi in jih povezalo v logično celoto (več o tem v nadaljevanju), namreč na odločitev ne bi vplival. 8. Sodišče v sodbi dejanskega stanja ne povzema, ampak ga ugotavlja. V kolikor se pritožnik s temi ugotovitvami ne strinja, lahko zato trdi le to, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, ne pa, da je bilo napačno povzeto.

9. Ne drži, da je sodišče dokazno ocenilo le dele izpovedb tožnika in priče A. Obe je, kot izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, ocenilo kot neverodostojni - tožniku in priči A. ni verjelo, da je do sklenitve najemne pogodbe in njene prekinitve res prišlo. Zakaj jima ni verjelo, čeprav sta v izpovedbah to potrdila, pa je obrazložilo s tem, da je izpostavilo razhajanja in nekatere druge, tudi po presoji pritožbenega sodišča relevantne okoliščine (na primer dohodke, tožnikove poškodbe in časovni potek njegovega zdravljenja, vizualni izgled obeh pogodb ...).

10. Sodišče prve stopnje je pogodbo o sodelovanju z dne 8. 6. 2012 in izpise banke v dokaznem postopku res vpogledalo. Ker pa je bilo njihovo sporočilo irelevantno in evidentno brez dokazne vrednosti, se do obeh listin ni bilo dolžno posebej opredeljevati in takšno ravnanje tudi ne pomeni (smiselno) zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP)(4). Pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje (tudi) na podlagi podatka o dejanskih dohodkih (kot enem od dokazno pomembnih dejstev) sklepalo na zatrjevano navideznost najemne pogodbe. Za takšno sklepanje pa so lahko relevantni le dohodki v času ob njenem sklepanju, ne pa dohodki za obdobje več let kasneje. Poleg tega tožnik pogodbe z dne 8. 6. 2015 ni predložil sodišču zato, da bi dokazal svoje dohodke, ampak v zvezi z očitki izvedencu, da ni opravil raziskave dejanskih tržnih najemnin.

11. Ker je pritožnik v pripombah na dopolnitev izvedeniškega mnenja dejansko le vztrajal pri svojih že predhodno predstavljenih stališčih, na katera je že bilo odgovorjeno, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvedenca ponovno pozivati, da mnenje dopolni oziroma ni bilo dolžno postaviti drugega izvedenca. V točki 8 sodbe je sicer obrazložilo le zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca, vendar pa je s temi razlogi odgovorjeno tudi na to, zakaj sodišče ni zahtevalo novega dopolnjevanja že izdelanega mnenja. Očitki o kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave, zato niso utemeljeni.

12. Za vizualni pregled obeh pogodb (in zaključek o tem, da sta bili obe pogodbi, glede na tak pregled, napisani na isti računalnik oziroma natisnjeni na isti tiskalnik) sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Zato postavitev izvedenca ni bila potrebna (243. člen ZPP). V zvezi s tem je neutemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti. Obe stranki sta imeli možnost pogodbi videti in se opredeliti ne le do njune vsebine ampak tudi do njunega izgleda. Zahteva, da bi moralo sodišče, ko posamezen dokaz ocenjuje, stranki opozoriti prav na vsak vidik dokazne ocene, bi bila pretirana.

13. Ker je stranka listine sodišču predložiti v slovenskem jeziku (prvi odstavek 6. člena ZPP), je sodišče k temu ni bilo dolžno posebej pozivati.

Glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava

14. Tožnik je s tožbo med drugim zahteval povračilo materialne škode zaradi izgubljenega dobička. Do te škode naj bi prišlo zaradi odpovedi najemne pogodbe, ki jo je tožnik kot samostojni podjetnik 15. 8. 2009 sklenil s poslovnim partnerjem Lunapark ..., Zabaviščni park, B. B., s. p. (v nadaljevanju A.). Po trditvah tožnika sta bila predmet najema vrtiljak „balerina“ in vlečno vozilo. Ker se je to vozilo poškodovalo, je bila s tem realizacija pogodbe onemogočena. Pogodba je bila sporazumno odpovedana. Škodo potrditvah tožnika predstavlja znesek 30.000,00 EUR, ki bi ga tožnik prejel na podlagi sklenjene najemne pogodbe. Toženka je zahtevku ugovarjala in trdila, da gre za navidezno pogodbo, ki je bila sklenjena le z namenom neupravičeno pridobiti premoženjsko korist. 15. Navidezno pogodbo ureja 50. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pri takšni pogodbi je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, npr. pisni zapis, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Navideznost predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Takšna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka (prvi odstavek 50. člena OZ).

16. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, potem, ko je dodatno zaslišalo tožnika in pričo A. ter pridobilo dopolnitev izvedeniškega mnenja, ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena le navidezno. Ker tožnik na podlagi navidezne pogodbe ni mogel pričakovati dohodka, mu tudi škoda zaradi izgubljenega dohodka ni mogla nastati. Zahtevek je zato v celoti zavrnilo.

17. Pritožbeno sodišče ugotovitvi sodišča prve stopnje o navideznosti najemne pogodbe (in njene prekinitve) pritrjuje, saj jo prepričljivo izkazuje več sklopov dokazno pomembnih dejstev, ki so predstavljeni v izpodbijani sodbi. Ker se z razlogi, ki so navedeni v točkah 14 do vključno 20 sodbe (z izjemo tistih, ki se nanašajo na presojo realnosti v pogodbi določene najemnine) strinja, jih ne ponavlja, ampak se nanje le sklicuje. V nadaljevanju dodaja le še odgovor na posamezne pritožbene očitke.

18. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta tožnik in priča A. o okoliščinah, ki se navezujejo na podpis najemne pogodbe in njeno prekinitev, različno izpovedovala. Pri tem ne gre le za uporabo različnega besednjaka, ki bi imel sicer enak pomen, ampak za vsebinske razlike. Te razlike, ki jih sodba sodišča prve stopnje poudarja, v konkretnem primeru tudi niso nebistvene in pritožbeni argumenti v nasprotno ne prepričajo. Glede na dejstvo, da je po tožnikovih trditvah zaslužek odvisen (tudi) od lokacije, na kateri se dejavnost izvaja, ni mogoče slediti pritožbi, da so razlike v izpovedbah glede konkretne lokacije(5), nepomembne. Tudi razlika v izpovedbah glede tega, kdaj je prišlo do prekinitve pogodbe, je zaradi kratkega časa po tožnikovi nesreči, ko naj bi do tega prišlo in dejstva, da naj bi se izvajanje najemne pogodbe pričelo že 5. 10. 2009, bistvena. Enako velja za ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo, med drugim tudi to, kdo je sestavil eno in drugo pogodbo in kdaj sta bili podpisani. Glede na dejstvo, da je bil posel glede na višino najemnine (in njune sicer ugotovljene dohodke) tako za tožnika kot najemnika nedvomno pomemben in dejstvo, da je bila za oba pogodbenika to prva takšna pogodba, pojasnilu o spominskih vrzelih enostavno ni mogoče slediti.

19. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik in priča A. o svojih dejanskih zaslužkih nista želela izpovedati, je točna. To potrjujejo zapisniki o zaslišanju (glej zapisnik z dne 27. 8. 2012, list. št. 24, in zapisnik z dne 3. 10. 2012, list. št. 31). Dejstvo, da je tožnik že po zaslišanju v vlogi 20. 12. 2012 navedel, da je imel v obdobju od 3. 11. 2012 do 18. 12. 2012 preko 150.000,00 EUR prometa (v zvezi z objekti, ki jih je postavil v BTC-ju) in da je kot dokaz predložil izpis bančnega prometa (prilogi A17 in A18), v ponovljenem sojenju pa pogodbo o sodelovanju z dne 8. 6. 2016 (priloga A22), na ugotovitev, da o dejanskih (celoletnih) zaslužkih ni hotel izpovedati, ne more vplivati. Ker se tožnikova izpovedba o zaslužku 5.000,00 EUR nanaša le na en konkreten dan (v letu 2012), ko je opravljal delo na lokaciji v ..., velja enako tudi zanjo.

20. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izraža dvom v to, da je tožnik že naslednji dan po nesreči, ko je obiskal zdravnika in trpel bolečine, že sestavljal ustrezno pogodbo o prekinitvi najemne pogodbe. Meni, da bi glede na konkretne okoliščine (tudi njuno poznanstvo) zadoščalo že ustno obvestilo in ustni dogovor o prekinitvi. Ker pa sta pogodbeni stranki želeli zgolj prikazati, da je bila najemna pogodba sklenjena, sta formalizirali tudi njeno prekinitev. Sodišče prve stopnje torej tožniku ne očita, da nasprotne pogodbene stranke ni obvestil po telefonu, ampak šteje dejstvo, da je prekinitev zatrjevane najemne pogodbe, kljub izpostavljenim okoliščinam, formaliziral, za tako neobičajno, da to (poleg ostalih indicev) kaže na zatrjevano navideznost najemne pogodbe. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja.

21. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku s pomočjo izvedenca ugotavljalo tudi to, ali je bila najemnina, ki naj bi bila dogovorjena z najemno pogodbo, realna ali ne. Toženka je namreč navideznost pogodbe utemeljevala tudi s trditvijo o nerealno visoki najemnini. Ker bi lahko šlo za eno od dokazno pomembnih dejstev, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlagani dokaz z izvedencem izvedlo. O nepotrebnih stroških zato ni mogoče govoriti.

22. Pritožbeno sodišče je v svojem sklepu II Cp 1275/2014 z dne 17. 9. 2014 pritrdilo tožniku, da je bilo izdelano izvedeniško mnenje nepopolno, saj izvedenec ni upošteval, da je bilo predmet najema poleg vrtiljaka tudi vlečno vozilo(6), poleg tega pa je namesto izvedenca kar sodišče prve stopnje odgovorilo na pripombe, ki so terjale strokovno znanje. V ponovljenem postopku je bila zato pridobljena dopolnitev izvedeniškega mnenja. Pritožbeno sodišče soglaša, da je izvedenec na vprašanja, ki so strokovne narave, v tej dopolnitvi zadovoljivo odgovoril. Predvsem je z dodatnimi pojasnili odstranil dvom glede metode, ki jo je uporabil za ugotovitev višine (realne) tržne najemnine. Tako je povedal, da zaradi premalo konkretiziranih navedb o kraju, času in lokacijah ter njihovem številu, raziskava tržnih najemnin ni primerna metoda, ampak je primernejša metoda po stroškovnem merilu z dodano vrednostjo. Pojasnil je tudi uporabo amortizacijske stopnje, uporabo nabavne vrednosti (vrtiljaka) kot izhodišča za ugotovitev realne višine najemnine in vpliva sezone na doseganje dohodkov. Pritožbeno sodišče zato pritožbene očitke, da je mnenje v tem pogledu še vedno nepopolno in da izvedenec na pripombe ni odgovoril, zavrača. 23. Je pa, kot je bilo obrazloženo že v točki 7 te sodbe, utemeljen očitek pritožnika, da ne sodišče prve stopnje ne izvedenec tudi ob dopolnitvi mnenja nista upoštevala neprerekane trditve tožnika, da je bila najemnina v višini 30.000,00 EUR dogovorjena tako za vrtiljak kot za vlečno vozilo. V tem delu je zato mnenje izvedenca še vedno nepopolno. Ker pa odgovor na vprašanje, ali je bila najemnina v najemni pogodbi realna ali ne, na odločitev ne more vplivati, v tem delu dopolnjevanje dokaznega postopka in ponovno ugotavljanje tega dejstva ni potrebno.

24. Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

25. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VS RS III Ips 41/1997, III Ips 101/2015, III Ips 28/2015 in odločbo II Cpg 837/2013 Op. št. (2): Razpravno načelo glede dejstev (in dokazov) pomeni, da sta zanje odgovorni stranki. Če nobena od njiju določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče (praviloma) dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja.

Op. št. (3): Primerjaj sklep VS RS II Ips 273/2010. Op. št. (4): II Ips 477/2003. Op. št. (5): Tožnik je ob prvem zaslišanju izpovedal, da bo vrtiljak deloval na območju S., ob drugem zaslišanju pa je dodal, da mogoče tudi na območju B. Priča A. je šele ob drugem zaslišanju povedala, da naj bi bil tožnik ves čas najema na lokaciji v S., česar tožnik, čeprav je on nastopal v vlogi najemodajalca, ni povedal. Lokacija tudi ni bila konkretizirana.

Op. št. (6): V zvezi s tem je opozorilo, da gre za neprekano trditev tožnika, ki je sodišče ni bilo dolžno (niti je ni smelo) preverjati in bi jo zato pri delu moral upoštevati tudi izvedenec.