Jedro

Tožnik se še ni izkazal z nobenim osebnim dokumentom ter je o rojstnih podatkih podajal neskladne izjave, zato obstaja očiten dvom v tožnikove osebne podatke ter da je treba njegovo istovetnost preveriti oziroma ugotoviti.

Okoliščine, da je tožnik iz Pakistana odšel že leta 2017, da je ves čas na poti, pri čemer je očitno, da meje držav prehaja ilegalno, in da je tudi v Sloveniji že bil v letu 2019 dvakrat, pa vendar se še ni ustalil, potrjuje, da je podana utemeljena nevarnost, da bi tožnik pobegnil pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (v 1. točki izreka) in da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, ... in sicer od 26. 7. 2020 od 18.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2020 do 18.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik dne 22. 7. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnja). Pakistan je zapustil zaradi slabe finančne situacije, saj je v Evropi želel poiskati službo in tako skrbeti za družino. Potoval je preko Turčije, Grčije in po balkanski poti do Bosne in Hercegovine, kjer je bival v več migrantskih kampih, nato pa v skupni 16 oseb krenil proti Hrvaški. Do bosansko-hrvaške meje so hodili peš, nato so imeli organiziran prevoz s kombijem, ki jih je pripeljal do hrvaško-slovenske meje. Mejo so tudi tokrat prečkali peš po gozdu. Z njimi je bil pakistanski vodič, ki jim je povedal, da so v Sloveniji. To je bilo 3. 7. 2020. V Sloveniji so bili več dni v gozdu. Dne 6. 7. 2020 zvečer jih je ob neki cesti čakal bel tovorni kombi, ki jih je pripeljal do bližine meje z Italijo. Od tam so odšli v smeri Italije mimo parkirišča kamionov, ko jih je prijela italijanska policija. Tožnik je bil 7. 7. 2020 predan slovenski policiji s strani italijanskih varnostnih organov. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe A. (v nadaljevanju: PPIU A.) z dne 7. 7. 2020 je razvidno, da je bila tožnikova ciljna država Italija. Tožnik je v prošnji navedel, da je iz izvorne države odšel julija 2017, preko Irana in Turčije, kjer je ostal dve leti, do Grčije, preko Makedonije in Srbije do Bosne in Hercegovine, kjer je preživel približno eno leto, s ciljno državo Španijo. Povedal je, da osebnih dokumentov nikoli ni imel, ima pa doma B-form. Preko Hrvaške in Slovenije je prišel do Italije, vendar so ga prijeli italijanski policisti in ga vrnili v Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

Kot izhaja iz depeše PPIU A. z dne 26. 7. 2020, je bil tožnik dne 25. 7. 2020 v skupini štirih državljanov Pakistana zopet prijet s strani italijanskih varnostnih organov v mestu B. v Italiji. Ob prijetju je bilo ugotovljeno, da je aktiven prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji, pri sebi je imel tudi izkaznico prosilca za mednarodno zaščito št. 1311/2020 registrska 17480. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je bil 26. 7. 2020 tožnik ustno na zapisnik seznanjen z ukrepom omejitve gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Predočeno mu je bilo, da je bil ob podaji prošnje opozorjen, da mu bo v primeru begosumnosti izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Ob prijetju 25. 7. 2020 je tožnik uradni osebi povedal, da je Slovenijo zapustil dan pred tem, ko je s taksijem odšel do meje med Slovenijo in Italijo, da je bil namenjen v Milano v Italijo. Slovenijo je zapustil, ker mu je mama dejala, da naj gre raje služit denar, da jim ga bo lahko pošiljal domov. Na vprašanje, zakaj je sploh zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ni imel namena počakati na zaključek postopka, je odvrnil, da mu je družina dejala, da naj gre v drugo državo, ker doma nimajo denarja. Potrdil je, da je kot svojo ciljno državo navedel Španijo, vendar se mu tam nihče ni javil in mu je kolega, ki živi v Milanu, rekel, da naj raje pride tja. Pojasnil je, da je bil že enkrat v Italiji, kamor je prišel ilegalno iz Slovenije, vendar je bil nato vrnjen nazaj. Takrat se je njihova skupina gibala pretežno po gozdu, da jih ne bi opazili in prijeli. Prepričan je, da bi ga slovenska policija deportirala nazaj na Hrvaško, saj se mu je to že enkrat zgodilo. Dejal je, da v Sloveniji, ko se je tu prvič zadrževal tri dni in nato odšel naprej v Italijo, ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, saj ga takrat ni prijela policija. Če ob prvem prečkanju Slovenije ne bi bil vrnjen nazaj iz Italije, za mednarodno zaščito ne bi zaprosil v Sloveniji, ampak bi odšel naprej v Italijo in Španijo, saj je bil dogovorjen za pot do tja. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je zapustil Slovenijo, kamor se je imel namen vrniti zgolj v primeru, če v Italiji ne bi našel prijatelja ali pa tam ne bi dobil dela. Prošnje v Sloveniji ni umaknil, ker mu je mama kar naenkrat dejala, da naj gre v drugo državo in pošlje denar. Poleg tega so ostali fantje želeli iti, zato je on odšel z njimi. Mejo z Italijo je prečkal ilegalno. Na vprašanje o osebnih dokumentih je dejal, da ni imel osebne izkaznice ali potnega lista, saj je Pakistan zapustil, ko je bil star 17 let, pri čemer osebno izkaznico dobiš šele s starostjo 18 let, za potni list pa potrebuješ denar. Doma ima sicer B form, vendar ga v času odhoda ni imel, starše je prosil, da mu ga naredijo šele, ko so ga v Turčiji zaprli. B-form ima sedaj doma in ne ve, koliko časa bi potreboval, da pridobi dokument, saj je težava v nepismenosti njegove mame. Tožnika je po tem, ko ga je uradna oseba pozvala, da dokumente čim prej pridobi, zanimalo, če bo potem deportiran nazaj v Pakistan. Po soočenju s spreminjanjem osebnega imena je pojasnil, da je na policijski postaji neki fant narobe zapisal njegove podatke, sam pa jih je ob podaji prošnje zgolj popravil. Glede rojstnega datuma pa je priznal, da je policiji povedal napačne podatke in da je letnico 2002 navedel zato, da bi mu pustili, da ostane tu, da ga ne bi deportirali nazaj.

Toženka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Utemeljeno je sklepal, da bo državo tožnik zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji, saj je za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju s strani policije, čeprav bi to lahko storil že prej, poleg tega pa je državo zapustil zgolj nekaj dni po tistem, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje sklepa o omejitvi gibanja tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, saj tožnik pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta, med postopkom pa je tudi spreminjal svoje podatke. Četudi je pri zapisu njegovega imena v policijskem postopku prišlo do napake, je tožnik nedvomno priznal, da je navajal lažne rojstne podatke. Z namenom, da bi lahko ostal v Sloveniji, je policiji premišljeno in načrtno kot letnico rojstva navedel leto 2002. Navajanje lažnih podatkov je priznal sam na zapisniku o seznanitvi z omejitvijo gibanja. Zanimalo ga je tudi, ali bo po predložitvi B-forma deportiran nazaj v Pakistan. Njegova dejanja in izjave več kot očitno nakazujejo, da se tožnik izmika direktnemu odgovoru o osebnih dokumentih, njegovo potvarjanje rojstnih podatkov pa nakazuje, da mu glede navedenih podatkov ne gre verjeti, kar pa ne pomeni le, da njegova identiteta ni ugotovljena, ampak tudi obstaja očiten dvom v osebne podatke, ki jih je navedel. Toženka še navaja, da glede na tožnikova pretekla dejanja upravičeno dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. tožnik je zgolj nekaj dni po tem, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, zapustil Azilni dom in ilegalno prečkal mejo z Italijo. Soočen s svojim dejanjem je jasno povedal, da v Sloveniji za mednarodno zaščito ne bi nikoli zaprosil, če ga italijanski varnostni organi ne bi vrnili nazaj. Odšel bi v Italijo in naprej v Španijo. Tudi v primeru samovoljne zapustitve in nastanitve je priznal, da bi se v Slovenijo vrnil zgolj v primeru, če v Italiji ne bi našel svojega prijatelja in če tam ne bi dobil dela. Odšel naj bi namreč zato, ker mu je mama naročila, naj gre v drugo državo in tam poišče delo. Dejal pa je tudi, da so ostali fantje želeli oditi, zato je odšel z njimi. Tožnik je sam dejal ob podaji prošnje, da je bila njegova ciljna država Španija. Tožnik je podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji in morajo o njegovi prošnji tudi vsebinsko odločiti, zato so podani pogoji tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka še navaja, da je tožnik na svoji poti prečkal dve državi Evropske unije, Grčijo in Hrvaško, preden je nedovoljeno vstopil v Slovenijo. V nobeni izmed njih ni zaprosil za mednarodno zaščito, kot tudi ni zaščite poiskal v katerih izmed drugih držav na svoji poti. Iz njegovih izjav je očitno, da v Sloveniji ni nameraval ostati, Slovenijo je zapustil kljub temu, da je ob podaji prošnje dejal, da bo tu počakal na konec postopka. Očitno je, da v Sloveniji ni nameraval ostati in da bi se v Slovenijo vrnil zgolj v primeru, če prijatelja in dela ne bi našel. Toženka zaključuje, da odgovori tožnika nakazujejo na preračunljiv pristop in zlorabo instituta mednarodne zaščite. Utemeljeno sklepa, da bi tožnik, v kolikor mu ne bi bilo omejeno gibanje na Center za tujce zapustil Azilni dom v Ljubljani, kot je to tudi že storil in tako onemogočil pristojnemu organu odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, kar predstavlja nesodelovanje v postopku. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite.

Tožena stranka je še presodila, da je izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje Azilnega doma. Ocenila je namreč, da varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tožnik je enkrat že zapustil Azilni dom in ilegalno odšel v Italijo, kjer je bil prijet s strani njihove policije. Še več, to je storil nekaj dni po tem, ko je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Že prvič, ko je prečkal Republiko Slovenije ni izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je šel naprej v Italijo, kjer pa ga je prijela policija in vrnila slovenskim varnostnim organom. Tožnik je torej že dvakrat preko Slovenije ilegalno vstopil na ozemlje Italije. Z omejitvijo gibanja na Center za tujce je le tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji.

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj sklep kot nezakonit odpravi.

Tožnik navaja, da je bil 26. 7. 2020 (obvestilo MNZ, PU A., PPIU A. z dne 26. 7. 2020 ob 11.04) že ob 10.15 uri prevzet s strani policistov PPIU A. in kljub temu, da je bilo ugotovljeno, da je aktivni prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter da poseduje veljavno izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, očitno bil še naprej obravnavan kot tujec in po naročilu pristojne dežurne inšpektorice toženke, danem ob 10.30 uri, tudi takoj ob 11.00 uri že priveden v Center za tujce. V tem trenutku tožnik še ni bil obveščen in seznanjen s strani toženke o ukrepu omejitve gibanja in niti o razlogih zanj, pa mu je bilo kljub temu dejansko omejeno gibanje. Za to ni zakonske podlage niti po določilih člena 84. člena ZMZ-1 niti po določilih Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj tožnik ni bil tujec pač pa aktivni prosilec za mednarodno zaščito in je torej v Republiki Sloveniji povsem legalno in se lahko tudi svobodno giblje. Zato meni, da je bila tožniku 26. 7. 2020 že vsaj od 10.30 ure dalje pa vse do 18.00 ure, ko je z izrekom izpodbijanega sklepa na zapisnik o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja uradno začel trajati izpodbijani ukrep omejitve gibanja, s strani toženke neutemeljeno odvzeta osebna svoboda. Tožnik bi s strani policistov moral biti kot prosilec pripeljan v prostore Azilnega doma v Ljubljani, kjer je tudi njegovo bivališče in le tam bi ga toženka, če bi ocenila, da so za to podani razlogi, seznanila z razlogi in mu izrekla napadeni ukrep omejitve gibanja.

Tožnik še navaja, da je toženi stranki pri podaji prošnje 22. 7. 2020 med drugim navedel in zagotovil, da originalne dokumente ima in celo pojasnil katere in da jih bo še poskušal pridobiti, pri podaji prošnje je sodeloval in odgovarjal na vprašanja. Toženka mu je na zapisnik ob sprejemu prošnje z dne 22. 7. 2020 podala vabilo na osebni razgovor za dne 25. 8. 2020 ob 9.00 uri s poukom in pozivom, da do tega dne toženi stranki predloži tudi razpoložljive osebne dokumente. Tožena stranka je očitno kljub temu, da rok tožniku za predložitev osebnih dokumentov očitno sploh še ni potekel, omejila gibanja in to le iz razloga ugotavljanja istovetnosti, ki sploh sam po sebi ni razlog za omejitev gibanja po veljavnih določilih ZMZ-1. Neutemeljen in neizkazan je torej nadaljnji očitek, da brez napadenega izrečenega ukrepa pridržanja ne bi bilo mogoče zagotoviti sodelovanje tožnika v ugotovitvenem postopku.

Tožnik še navaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti v izreku niti v obrazložitvi ne navede dejstev, ki naj bi jih ugotavljala. Tožnik je namreč ob vložitvi prošnje 22. 7. 2020 navedel vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, sprejel je vabilo na razgovor za 25. 8. 2020, ko bo obširno navedel dejstva in obrazložil svoje razloge za prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik tako še ni zamudil nobenega dejanja toženke, niti ni kako drugače oviral postopka toženke, hkrati pa je toženka s poukom, vsebovanim v vabilu, pojasnila tožniku in ga opozorila, da bo v primeru njegovega neupravičenega izostanka od osebnega razgovora postopek ustavila in se bo štelo, da je umaknil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, s čimer je že sama toženka podala drugo možnost, da v postopku izda končno odločbo, torej tudi v njegovi odsotnosti in sicer s sklepom o ustavitvi postopka.

Tožnik še navaja, da ocena toženke o njegovi begosumnosti temelji le na njeni lastni oceni, brez kakršnekoli materialno pravne podlage za ta zaključek, utemeljitev begosumnosti ni uspešna in ni utemeljena, poleg tega pa nevarnost, da bi tožnik pobegnil v konkretnem primeru sploh ni nujno ovira za vodenje in zaključek predmetnega postopka pri toženi stranki. Nezakonita in neustavna je tudi odločitev za pridržanje na prostore Centra za tujce z utemeljevanjem oziroma opravičevanjem, da v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma.

Tožnik v tožbi opozori na sodbo Sodišča EU C 528/15 z dne 15. 3. 2016 v zadevi Al Chodor, v zvezi s členom 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Meni, da izpodbijani sklep nima podlage in ni zakonit. Tožnik dalje navaja, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, kar je njegova obveznost. Slovenski zakonodajalec je uredil samo možnost omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ter (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1) ter omejitve gibanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Slovenski zakonodajalec je tako uredil manj prisilno sredstvo pridržanja na območje Azilnega doma, kar pa je manj prisilni ukrep v okviru ukrepov odvzema prostosti, ne gre pa za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti (kot npr. redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, itd.). Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov kot je odvzem prostosti, v ZMZ-1 ni urejen, toženka ne more izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Ukrep omejitve gibanja preraste v poseg v ustavno varovano osebno svobodo (odločbe Ustavnega sodišča Up 1116/09, Up 21/11 in Up 360/09) in po določilu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III se lahko ukrep omejitve gibanja izreče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Te nevarnosti toženka v konkretnem primeru ni v ničemer izkazala niti utemeljila, ker nevarnosti ni. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti ukrep sorazmeren. Če tožnik beži iz svoje izvorne države, ker je preganjan in bi ob vrnitvi v svojo matično državo utrpel znatno škodo, pa mu država, v katero se zateče, izreče ukrep pridržanja, potem tak ukrep ni sorazmeren, kot velja tudi v konkretnem primeru.

3. Tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukrep omejitve gibanja ukine. Z odvzemom prostosti so tožniku kršene človekove pravice, določene v Ustavi, Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listini EU o temeljnih pravicah in še drugih mednarodnih dokumentih. Tožnik se v omejenem prostoru Centra za tujce tudi zelo slabo počuti.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter na sodbi tega sodišča I U 636/2020-13 z dne 15. 6. 2020 in I U 695/2020-14 z dne 23. 6. 2020. Navaja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, zato toženka vanjo upravičeno dvomi. Tožnik ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, med postopkom je spreminjal svoje podatke. Priznal je, da je policiji premišljeno in načrtno navedel lažno letnico rojstva, zato vztraja, da je v konkretnem primeru očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Opozarja na izpolnjenost pogojev o obstoju utemeljene nevarnosti pobega. Opira se tudi na sodbo tega sodišče I U 1046/2020-14 z dne 28. 7. 2020. Očitna begosumnost, izhajajoča iz te sodbe, se kaže v tem, da je tožnik priznal, da so v izogib policiji hodili v glavnem ponoči, kot tudi to, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna državna Italija, tožnik pa je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele, ko je bil vrnjen slovenskim varnostnim organom s strani Italije. Po oceni sodišča očitno begosumnost potrjuje še dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem. Vse to se lahko aplicira na tožnikov primer, saj se je tožnik po vstopu na območje Slovenije gibal po gozdu. Za mednarodno zaščito je v Sloveniji zaprosil šele, ko je bil vrnjen s strani Italije, pred tem za mednarodno zaščito nikjer še ni zaprosil in toženka upravičeno domneva, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je za to imel možnost. Poleg tega je tožnik le nekaj dni po podani prošnji samovoljno zapustil nastanitev v Sloveniji in odšel v Italijo ter je tudi sam priznal, da je bil namenjen tja zaradi dela. Ukrep omejitve gibanja s pridržanjem v Centru za tujce je v skladu z zakonskimi določbami, ki določajo, da v kolikor ga ni mogoče učinkovito izvesti na območju Azilnega doma, se odredi na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

5. Tožnik na odgovor toženke na glavni obravnavi navaja, da njene navedbe prereka. Ne zdi se mu sprejemljivo, da se mu očita, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v Grčiji in na Hrvaškem, saj meni, da državi glede na splošno znana dejstva zanj nista varni državi, čeprav sta uradno na seznamu varnih držav.

6. K tožbenim navedbam pa je tožnik na glavni obravnavi dodal, da je verjetno ali morda žrtev trgovine z ljudmi in dejansko ranljiva oseba in bi toženka to že lahko preverila in upoštevala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 9. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II1, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

10. Po točki (a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo, in po točki (b) iste določbe, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

11. V prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz naslednjih razlogov: - da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo in, - da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 12. Toženka je svoje ugotovitve o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost oprla (najprej) na okoliščino, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, vse do izdaje izpodbijanega sklepa. Ta okoliščina tudi ni sporna. Na glavni obravnavi je tožnik tudi izpovedal, da nikoli ni imel nobenega osebnega dokumenta, niti B-forma (rojstni list), čeprav je pred tem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 22. 7. 2020 navajal, da ima B-form doma ter da bo mamo vprašal, če mu ga lahko pošlje, ter na zapisnik ob seznanitvi z ukrepom omejitve gibanja 26. 7. 2020, da so mu starši uredili B-form šele v času njegove odsotnosti, ker ga je potreboval, saj je v Turčiji moral povedati številko B-forma, da so ga izpustili iz zapora, in da bo mamo vprašal, če mu B-form lahko pošlje. Ko so bile tožniku navedene izjave na glavni obravnavi predočene, pa je vztrajal, da B-forma doma nima in da je mati neizobražena ter ni vedela, da ga mora pridobiti, ter da mu je tudi že odgovorila, da ne ve, kako bi mu ga posredovala ter da je v Turčiji povedal kar neko izmišljeno številko kot številko B-forma. Navedena okoliščina vsebinske neskladnosti v tožnikovih izjavah glede B-forma, ki je ni znal prepričljivo pojasniti, pa bi po mnenju sodišča kazala na njegovo izmikanje razkritju identitete ter zgolj še potrjuje ugotovitev toženke o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost. Ugotovitev je sicer toženka oprla še na okoliščino, da je tožnik v postopku tudi spreminjal izjave o svojih osebnih podatkih. Že toženka sama je, glede na navedbe v izpodbijanem sklepu, dopustila, da so se pri različnih zapisih tožnikovega imena v dokumentih postopka dogodile napake, ob tem ko se navajata imeni: A. A. oziroma B. B., in temu bi bilo mogoče slediti, glede na to, da je bilo na glavni obravnavi razjasnjeno, da v Pakistanu poznajo samo „ime“ osebe, v primeru tožnika je to A. A., če pa se jih vpraša (še) po „priimku“, ker tega pojma ne poznajo, navedejo očetovo ime, v tožnikovem primeru C.. Kolikor pa je tožnik v postopkih spreminjal izjave o datumu rojstva, pa sodišče njegovim pojasnilom kot neverodostojnim ne sledi. Tožnik je namreč v policijskem postopku navajal ... 3. 2001 kot rojstni datum, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je podatek spremenil v ... 6. 2001, enako je povedal na zapisnik ob izreku ukrepa omejitve gibanja in na glavni obravnavi pred sodiščem. Ko je bil na glavni obravnavi vprašan za pojasnilo glede spreminjanja navedenih izjav in še, naj pojasni svojo izjavo, ki jo je dal ob izreku ukrepa omejitve gibanja, da „je policiji namenoma napisal napačno rojstno letnico 2002, da bi ga ponovno ne deportirali“, je neprepričljivo navajal, da ni vedel svojega rojstega datuma ter da mu ga je povedala mama oziroma da je bil ob podaji izjav zmeden ter da je podatke podajal „kar tako“. Ob tem ko se tožnik že ni izkazal z nobenim osebnim dokumentom ter je o rojstnih podatkih podajal neskladne izjave, pa njegovih pojasnil na glavni obravnavi sodišče ne more sprejeti kot verodostojnih, saj v postopkih pred policijo in toženko nikoli prej ni navajal, da rojstnega datuma ne pozna, tako da je po presoji sodišča očitno, da se je s pojasnili pred sodiščem zgolj skušal rešiti iz neugodnega položaja, v katerem se je znašel ob predočenju njegovih nekonsistentnih izjav, ter da se izmika razkritju identitete. Ob vsem navedenem sodišče tako v celoti pritrjuje zaključku toženke, da obstaja očiten dvom v tožnikove osebne podatke ter da je treba njegovo istovetnost preveriti oziroma ugotoviti. Zgrešene in nerazumljive so tožbene navedbe o tem, da toženka ni zatrjevala očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost, saj nasprotno izhaja iz izpodbijanega sklepa. Po že navedenem pa se sodišče s toženko tudi strinja, da je očiten dvom v tožnikovo istovetnost izkazan z okoliščinami, ki jih je toženka navedla v izpodbijanem sklepu ter so bile v celoti potrjene z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi. Prav tako se tožnik ne more z uspehom sklicevati na stališče v sodbi tega sodišča I U 495/2016 (ki temelji sicer na določbah ZMZ), saj toženka v obravnavanem primeru zastopa povsem enako stališče, ter je zaključek o očitnem dvomu v tožnikovo identiteto oprla ne le na ugotovitev, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, pač pa tudi na ugotovitev, da je spreminjal osebne podatke (datum rojstva). Tudi nadaljnje tožbene navedbe ne sledijo dejanskemu stanju zadeve, kot izhaja iz dokumentov spisa, ter so v celoti neutemeljene, namreč o tem, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da ima originalne dokumente ter da jih bo še skušal pridobiti, saj je tedaj tako navajal le glede B-form-a, pa še glede tega je na glavni obravnavi, kot že navedeno, zanikal, da bi ga kdaj imel. 13. Sklepanje o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, je toženka oprla na ugotovitve, da glede na pretekla tožnikova dejanja upravičeno dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o njegovi prošnji, kajti tožnik je zgolj nekaj dni po podaji prošnje Azilni dom zapustil in ilegalno prečkal mejo z Italijo, pri čemer je povedal, da prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh nikoli ne bi podal, če ga italijanski varnostni organi pri predhodnem ilegalnem prestopu meje ne bi vrnili v Slovenijo, pač pa bi odšel v Italijo in naprej v Španijo; po samovoljni zapustitvi Azilnega doma pa bi se v Slovenijo prostovoljno vrnil tudi le, če v Italiji ne bi našel prijatelja in če tam ne bi dobil dela. Poleg tega je na svoji poti prečkal dve državi Evropske unije, Grčijo in Hrvaško, pa v nobeni ni zaprosil za mednarodno zaščito. Zaslišan na glavni obravnavi je tožnik sicer izpovedal drugače, da ob prvem ilegalnem prečkanju slovenske meje v letu 2020 (pred tem naj bi po lastni izjavi ilegalno prišel v Slovenijo že avgusta 2019 in novembra 2019) ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji zaradi tega, ker naj bi tihotapec, ki jih je vodil v Italijo, temu nasprotoval; vendar je izjava o tem, da bi tožnik tedaj v Sloveniji, če bi imel možnost, zaprosil za mednarodno zaščito, v celoti neprepričljiva, saj je nekonsistentna z njegovimi navedbami o ciljni državi Španiji oziroma Italiji, o tem da je bilo s tihotapcem dogovorjeno plačilo za pot v Italijo ter o tem, da bi šel v Italijo oziroma Španijo, kot je bil dogovorjen, pa tudi o tem, kot je povedal na zapisnik ob izreku ukrepa omejitve gibanja, da je za mednarodno zaščito zaprosil v Sloveniji zato, da bi ne bil spet deportiran v Bosno, ker nima več denarja, da bi se od tam ponovno vrnil oziroma nadaljeval planirano pot. Glede zapustitve Azilnega doma po podaji prošnje pa je tožnik na glavni obravnavi izpovedal, da je bil seznanjen s tem, da Azilnega doma ne sme zapustiti, vendar je to od njega zahteval tihotapec, s katerim naj bi bilo dogovorjeno plačilo za pot do Italije, in da bi se v Slovenijo vrnil tudi prostovoljno, potem ko bi obiskal prijatelja v Italiji. In tudi izpovedbi v tem delu sodišče ne sledi, saj je tožnik izjave spreminjal, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navajal, da je odhod v Italijo zahtevala mama, da bi tožnik tam služil za družino, ob izreku ukrepa omejitve gibanja pa, da ga je prijatelj iz Milana vabil, naj namesto, da gre v Španijo, pride v Italijo; iz vsega, kar je tožnik navajal, namreč izhaja, da je bil tožnik namenjen v Španijo ali Italijo, da bi si tam poiskal delo ter tam ostal, ne pa se vrnil v Slovenijo, kajti tudi odšel je iz Pakistana po lastni izjavi iz ekonomskih razlogov, da bi si našel delo zaradi preživljanja družine, zato sodišče posamične s tem nekonsistentne izjave tožnika presoja, da jih je podal iz preračunljivosti, da bi mu ne bilo mogoče očitati begosumnosti. Kar se pa tiče očitkov toženke tožniku, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, ampak je pot nadaljeval z nedovoljenimi prehodi državnih mej, bi tudi po presoji sodišča lahko bili upravičeni. Tožnik je na odgovor toženke na tožbo sicer navajal, da gre za državi, za kateri on meni, da zanj nista varni, ne glede na to, da sta uradno na seznamu varnih držav, vendar ko je bil vprašan o tem, ali se mu je zgodilo v Grčiji kaj posebnega, v smislu razloga za zapustitev države, je to zanikal ter navajal, da je mama zahtevala, naj gre naprej, kajti mama o vsem odloča. Glede Hrvaške pa tožnik na zaslišanju tudi ni navajal nobenih drugih lastnih izkušenj kot to, da je bil na Hrvaškem vedno preiskan ter vrnjen v Bosno, medtem ko naj bi mu o tem, da naj bi na Hrvaškem ne bilo mogoče zaprositi za mednarodno zaščito, povedali zgolj drugi iz skupine. Po presoji sodišča vse navedeno, vključno s tožnikovimi navedbami, da je iz Pakistana odšel že leta 2017, da je ves čas na poti, pri čemer je očitno, da meje držav prehaja ilegalno, in da je tudi v Sloveniji že bil v letu 2019 dvakrat, pa vendar se še ni ustalil, potrjuje, da je pravilno zaključno sklepanje toženke o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil pred odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

14. Sodišče še dodaja, da se je ob koncu tožnikovega zaslišanja, ob predočenju mu domnevno neskladnih izjav o času odhoda iz Pakistana, ki naj bi jih tožnik pojasnil, pa je ta na to odgovoril „nisem toliko pismen“, prvič sploh postavilo vprašanje tožnikove morebitne nepismenosti. Ko je bil nato vprašan, ali je o tem, da naj bi bil nepismen, povedal uradni osebi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, je izpovedal, da je povedal, da je „samo tri leta hodil v šolo“. Na izrecna vprašanja svoje pooblaščenke pa je izpovedoval, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bil vprašan, ali je pismen in da ga nihče ni vprašal, ali zna pisati, da bi povedal, da zna napisati samo svoje ime, kar je sicer povedal tolmaču, in da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bil vprašan, če želi odvetnika, da bi na to lahko odgovoril. Vendar četudi iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz zapisnika o seznanitvi tožnika z ukrepom omejitve gibanja ne izhaja, da bi bil tožnik o svoji pismenosti izrecno vprašan, je iz obeh navedenih dokumentov razvidno, da sta mu bila ob zaključku prebrana v njemu razumljivem urdu jeziku, da je v obeh primerih sodeloval tolmač za urdu jezik, da tožnik v nobenem primeru ni imel pripomb oziroma dodatnih vprašanj ter da je oba dokumenta podpisal. Da je bil tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito vprašan, če želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, pa iz zapisnika izrecno izhaja, ter da za vprašanjem sledi kot odgovor „ /“, kar se lahko razlaga zgolj v pomenu „ne“. Tako da sodišče sodi, da nima nobenega razloga za to, da bi obeh dokumentov v celoti ne upoštevalo kot javnih listin glede celotne njune vsebine, torej da sta dokaz o poteku in vsebini dejanj postopka in danih izjav (80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), in tudi nikakršne podlage za zaključevanje, da bi tožniku v navedenih postopkih bilo kakor koli poseženo v kakšno njegovo človekovo pravico s tem, ko naj bi katerega od postopkov ne razumel ali s tem, ko naj bi ne mogel uveljavljati svojih pravic v teh postopkih. Tožnik pa je tudi (lahko) izkoristil svojo pravico do svetovalca za begunce zaradi vložitve tožbe zoper predmetni sklep o omejitvi gibanja.

15. Sodišče se strinja tudi z razlogi toženke o določenih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in sicer da je razloge za mednarodno zaščito, ki jih je že navajal tožnik (revščina, ekonomski razlogi), treba preveriti in jih podrobneje konkretizirati, zaradi česar bo opravljen s tožnikom osebni razgovor, saj okoliščin za opustitev razgovora v konkretnem primeru ni. Zaključku toženke, da je pridržanje nujno za ugotavljanje elementov v zvezi z mednarodno zaščito (tretja alineja drugega odstavka 46. člena ZMZ-1), ki jih ni možno ugotavljati brez tožnika (za katerega je izkazana očitna begosumnost), tako pritrjuje tudi sodišče. Med pravno pomembnimi dejstvi, ki jih je treba ugotoviti, je tudi ugotovitev izvorne države, saj tožnik nima ustreznih listin, iz katerih bi nesporno izhajalo njegovo državljanstvo. Brez podlage tožnik navaja, da bi v izpodbijanem sklepu morala biti konkretno navedena vsa dejstva, ki jih bo toženka ugotavljala, ter ob tem konkretno za vsako dejstvo še, zakaj ga toženka ne bi mogla ugotoviti brez omejitve gibanja tožniku, kajti po mnenju sodišča takega pomena določbi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni mogoče pripisati. Neutemeljeno pa tožnik ob tem navaja, da v izpodbijanem sklepu konkretno ni navedeno nobeno dejstvo, ki ga bo ugotavljala, saj je vsaj državljanstvo tožnika tako odločilno dejstvo, ki še ni bilo ugotovljeno, in ga toženka v izpodbijanem sklepu izrecno navede. Sodišče dodaja, da bo pa glede na navedbe tožnika na glavni obravnavi, da „je verjetno ali morda žrtev trgovine z ljudmi in dejansko ranljiva oseba“, ta s strani tožnika zatrjevana okoliščina kot relevantna, a ne zadosti razjasnjena, tudi lahko predmet ugotavljanja v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, saj za raziskovanje te okoliščine toženka doslej ni imela podlage, ter so tožnikovi očitki v tej smeri neutemeljeni, saj je tožnik nikoli pred tem ni izpostavil. 16. Ob tem po presoji sodišča za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Kot že rečeno, morajo biti pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati2. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 tudi opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

17. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno ter v skladu z Recepcijsko direktivo II opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/20193, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

18. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

19. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", ki pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz Azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po naravi stvari sploh mogoče šteti za milejši ukrep.

20. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

21. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

22. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, kjer se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih tožnik sicer enači razmere v Centru za tujce z režimom v zaporu, vendar - kot rečeno - tak režim sam po sebi ni v nasprotju s pravno podlago za odreditev tega ukrepa.

23. V zvezi z uvodnimi tožbenimi navedbami, da je bila tožniku nezakonito odvzeta osebna svoboda že pred izrekom izpodbijanega sklepa, dne 26. 7. 2020 vsaj od 10.30 ure do 18.00 ure, sodišče dodaja, da je predmet tega upravnega spora izpodbijani sklep, s katerim je tožniku gibanje omejeno od 26. 7. 2020 od 18.00 ure dalje. Uveljavljanje navedenih kršitev človekovih pravic tožniku, ki se ne nanašajo na ukrep, kot je v izpodbijanem sklepu tožniku izrečen, je zato lahko le predmet drugega pravnega sredstva.

24. Sodišče glede na povedano sodi, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oziroma tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oziroma za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito 2 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve 3 Enako velja za zadevo X Ips 11/2019.