Jedro

Predmet Pogodbe je bilo opravljanje dejavnosti in storitev zavarovalniškega zastopanja in sicer je tožena stranka tožečo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun opravlja posle zavarovalniškega zastopanja (809. člen OZ). V Pogodbi so bile urejene obveznosti tožeče stranke, med njimi tudi zaveza, da ne bo opravljala drugih poslov, ki bi oteževali delo po Pogodbi, da ne bo delovala v svojem imenu in za svoj račun, da ne bo opravljala dela za konkurenčne družbe in podobno. Tožeča stranka je morala tudi ravnati v skladu z navodili pristojnih delavcev tožene stranke, v interesu tožene stranke. Glede na navedeno, so neutemeljeni očitki, da naj se tožeča stranka ne bi zavezala „ves čas skrbeti za sklepanje pogodb“. Prav tako je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 807. člena OZ, saj je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je Pogodba po svoji vsebini agencijska pogodba iz 807. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo spornem delu obsodilo toženo stranko na plačilo 6.990,83 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova neplačanih provizij po Pogodbi o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja št. 300/001 z dne 29.5.2017 (v nadaljevanju Pogodba). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 713,43 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Najprej meni, da v zadevi sploh niso bile izpolnjene predpostavke za vodenje pravdnega postopka, saj je tožeča stranka izvršbo na podlagi verodostojne listine predlagala, sklicujoč se na Pogodbo, ki ni verodostojna listina. Tožeča stranka je šele v vlogi, ki je na sodišče prispela na dan prvega naroka, spremenila podlago zahtevka, tako da je zahtevala provizije za februar in marec 2017, ki pa bi šele dospevale v nekem neopredeljenem bodočem času. Ta vloga je bila po prepričanju tožene stranke prepozna in je sodišče ne bi smelo upoštevati. Zahtevek pa je tudi nesklepčen. Tožnica ni podala primernih dokaznih predlogov, s katerimi bi dokazala svoje trditve glede višine zahtevka (izvedenec finančne stroke, od tožene stranke ni zahteval, da izstavi provizijske obračune,..). Z dokaznimi predlogi glede poizvedovanja pri zavarovalnicah pa je bila tožeča stranka prekludirana. Ne drži, da se postopek zaradi novih dokazov ne bi zavlekel. Materialnopravno zmoten je zaključek, da zahtevek ni zastaral. Zastaralni roki namreč niso procesni, temveč materialnopravni. Ker zahtevek glede obresti ni bil določno postavljen, ni podlage za zaključek, da so vsi zahtevki zapadli pred 30.6.2020. Sodišče je napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o pogodbi o trgovskem zastopanju namesto splošnih določb o mandatni pogodbi. Do ponujene argumentacije tožene stranke se sodišče ni opredelilo niti z besedo, zato je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju tožena stranka ponavlja razloge, zaradi katerih meni, da je v razmerju med pravdnima strankama šlo za mandatno pogodbo. Iz Pogodbe izhaja, da sta pravdni stranki imeli pred očmi le določbe Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), v Pogodbi odpravnina ni bila predvidena. Tožnica ni trdila, da bo ves čas skrbela za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njenim naročiteljem, nasprotno, tožnica in zaslišani priči so vse izpovedale, da so delale "brez presinga". Posebno varstvo trgovskih zastopnikov iz XIX. poglavja OZ gre z roko v roko z njihovimi obveznostmi, da si stalno in kontinuirano prizadevajo za sklepanje poslov v korist naročitelja. Če taka zaveza zastopnika ni dana, ne gre za pogodbo o trgovskem zastopanju. Tožnica je delo opravljala od vrat do vrat, ni torej imela svoje pisarne, vse breme investiranja in organizacijskih poslov je bilo na toženi stranki, zato ne drži, da je vseeno, ali je tožeča stranka sploh kaj delala ali ne. Poleg tega tožnica ni zatrjevala dejstev, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 807. člena OZ, kljub temu, da je tožena stranka med postopkom na to opozarjala. Sodišče je napačno ugotovilo, da je določba 17. člena Pogodbe, po kateri tožnica izgubi pravico do izplačila sklenitvene in katerekoli nadaljnje provizije, če Pogodba iz kateregakoli razloga preneha, nična, saj razmerja ni mogoče presojati po pravilih o trgovskem zastopanju. Določba je tudi sicer jasna in sodišča ne glede na uporabo pravil o trgovskem zastopanju priznavajo veljavnost tovrstnih določil (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 356/2018). Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bila provizija dogovorjena samo kot sklepalna, pri čemer ni pojasnilo, zakaj ne verjame pričama A. A. in B. B. V tej zavezi je tudi napačna zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem C. C., ki bi izpovedal kakšni so običajni dogovori med zastopniki in zavarovalnimi agencijami. Sodišče je nerazumno štelo, da to izhaja tudi iz obračuna za mesec marec, saj dejstvo, da je tožnica prejela nadaljnjo provizijo za izvajanje skrbi za stranko, kvečjemu potrjuje navedbe tožene stranke. Tožena stranka vztraja, da je s Pogodbo dogovorjeno izplačevanje nadaljnjih provizij kot plačilo za izvajanje skrbi za stranko. Dogovor glede dinamike izplačevanja provizij je bil takšen, kakršen je bil, ravno zato, ker je bilo dogovorjeno, da s prenehanjem pogodbenega razmerja pravica zavarovalnega zastopnika do nadaljnjega plačila preneha. Ta dogovor ni nepošten, saj je tožnica z izvajanjem Pogodbe prenehala po lastni volji, zato bi bilo nepravično, da dobi nadaljnjo provizijo, ki je bila predvidena kot plačilo za izvajanje skrbi za stranko. S prenehanjem mandatne pogodbe ni več pravnega temelja za plačilo. Tožeča stranka si je izgovorila nenavadno visoko provizijo, delala pa je samo dva meseca in je bila očitno pogodbi nezvesta stranka. Zahtevek je po višini v celoti neizkazan, ker tožnica ni predlagala ustreznih dokazov. Sodišče se je samo lotilo preračunavanja provizij, vendar svojih izračunov ni jasno predstavilo in obrazložilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sporno je tudi, kateri karierni razred je tožnici pripadal. Tožena stranka vztraja, da je bil to razred B1, zato bi ji pripadala nižja provizija. Sodišče je štelo, da ni pomembno, iz kakšnih razlogov je razmerje prenehalo. Iz previdnosti tožena stranka vztraja, da je bila tožnica pogodbi nezvesta stranka. Tožnica tudi ni spoštovala odpovednega roka, saj v mesecu aprilu 2017 ni sklenila nobene zavarovalne pogodbe več.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v tej zadevi je bil razveljavljen, odločeno je bilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdi. Ker je ta sklep pravnomočen, ni več pomembno, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi.

6. Tožeča stranka je ves čas zahtevala plačilo preostanka provizije za sklenjene pogodbe, za katero je bilo v Pogodbi, Splošnih pogojih o provizji in Prilogi o proviziji določeno, da bo izplačana v več delih. Glede na odgovor na dopolnitev tožbe je nato svoj zahtevek samo podrobneje konkretizirala. Zato ni šlo za spremembo tožbe. Zahtevek na plačilo neizplačanih obrokov provizije je sklepčen. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP. Pregled spisa namreč pokaže, da se z opravo poizvedb pri zavarovalnicah postopek ni podaljšal, saj je bilo več narokov razpisanih zaradi zaslišanja prič, posebej še prič, ki jih je predlagala tožena stranka.

7. Čeprav drži, da se je sodišče prve stopnje oprlo na napačen predpis v zvezi s tekom rokov, pa je odločitev, da zahtevek ni zastaral, pravilna. Po 3. členu Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) v času veljavnosti tega zakona roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, niso tekli. Med take (materialnopravne) roke spadajo tudi določbe o zastaranju. Povedano pomeni, da v času od 29.3.2020 do 31.5.2020 zastaralni roki niso tekli. Prvi zahtevek se nanaša na obračun aprila 2017, ki je zapadel zadnji dan v aprilu in je zastaranje začelo teči 1.5.2017, zato ob upoštevanju ZZUSUDJZ na dan vložitve predloga za izvršbo 30.6.2020 terjatev še ni zastarala.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in opravilo dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Po tej določbi v našem pravdnem postopku ne veljajo dokazna pravila, zato pritožnica ne more uspeti z navedbami, da dokazni predlogi tožeče stranke niso bili primerni. Izračun neplačanih provizij je relativno enostaven glede na podatke, s katerim je sodišče (in stranke) razpolagalo, sodišče je svoj miselni tok jasno pojasnilo in je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Tožena stranka ne podaja nobenih konkretnih očitkov, na podlagi katerih bi vzbudila dvom v izračun višine zahtevka. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov glede višine zahtevka.

9. Zahtevek glede obresti je bil določno postavljen. Tožbenemu predlogu sodišče ni sledilo, zato je priznalo zamudne obresti samo od dneva vložitve predloga za izvršbo. Da zahtevek takrat še ne bi zapadel, med postopkom ni bilo sporno.

10. S pogodbo o trgovskem zastopanju (agencijsko pogodbo) se zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo). Prav to pa je vsebina Pogodbe. Njen predmet je bilo opravljanje dejavnosti in storitev zavarovalniškega zastopanja in sicer je tožena stranka tožečo pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun opravlja posle zavarovalniškega zastopanja (809. člen OZ). V Pogodbi so bile urejene obveznosti tožeče stranke, med njimi tudi zaveza, da ne bo opravljala drugih poslov, ki bi oteževali delo po Pogodbi, da ne bo delovala v svojem imenu in za svoj račun, da ne bo opravljala dela za konkurenčne družbe in podobno. Tožeča stranka je morala tudi ravnati v skladu z navodili pristojnih delavcev tožene stranke, v interesu tožene stranke. Glede na navedeno, so neutemeljeni očitki, da naj se tožeča stranka ne bi zavezala "ves čas skrbeti za sklepanje pogodb" in to ne glede na to, ali je delala "s pressingom" ali ne. Prav tako je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 807. člena OZ, saj je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica za opravljanje dejavnosti zavarovalniškega zastopanja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je Pogodba po svoji vsebini agencijska pogodba iz 807. člena OZ. S tem, ko je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj šteje Pogodbo za agencijsko pogodbo, je hkrati smiselno odgovorilo tudi na navedbe, da naj bi šlo za (splošno) mandatno pogodbo in je sodbo tudi v tem smislu mogoče preizkusiti. Nerazumljive so navedbe v pritožbi, da naj tožnica ne bi izkazala, da izpolnjuje pogoje iz 807. člena OZ, saj iz pripravljalne vloge toženke z dne 15.4.2021 izhaja, da je tožnica zavarovalna zastopnica, da je registrirana kot s.p. in da ima dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Nespornih dejstev pa se ne dokazuje. Pritožnica sama navaja, da se pri nas določbe o agencijski pogodbi uporabljajo za zavarovalne zastopnike, če razmerje ustreza definiciji iz prvega odstavka 807. člena OZ in če zastopnik izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 807. člena OZ. Oba pogoja sta v predmetni zadevi podana in to ne glede na to, ali sta imeli pravdni stranki ob sklepanju Pogodbe v mislih še kaj drugega kot ZZavar.

11. Na podlagi povedanega v prejšnji točki se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo petega odstavka 825. člena OZ in ugotovilo, da je določba 17. člena Pogodbe nična, ker odreka zastopniku pravico do provizije za sklenjene in realizirane posle. V dokaznem postopku se je izkazalo1, da je tožnica v imenu in za račun tožene stranke sklenila v točkah 13. in 15. izpodbijane sodbe naštete pogodbe, ki so trajale več kot tri leta, pri eni pogodbi pa je bilo s strani sopogodbenika plačanih le 28 obrokov (kar je sodišče prve stopnje pri izračunu provizije upoštevalo). Za te pogodbe je torej tožnica upravičena do plačila provizije v s Pogodbo dogovorjenem obsegu. Pritožnica pri tem ne more uspeti s sklicevanjem na odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru, za katero ni jasno, ali je bila sploh preizkušena s pravnimi sredstvi in v nobenem primeru ne prestavlja uveljavljene sodne prakse.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je provizija, ki jo tožnica uveljavlja, tako imenovana sklenitvena provizija. Z razlogi, navedenimi na osmi strani izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ne verjame pričama A. A. in B. B., njuni izpovedbi sta bili namreč v nasprotju z vsebino Pogodbe. Prav tako je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje C. C., ki pri sklenitvi konkretne pogodbe ni sodeloval, kako se "običajno" sklepa pogodbe, pa za ta postopek ni relevantno. Glede na to, da je po Pogodbi tožnica morala vrniti tudi že prejete provizije, če je stranka zavarovalno pogodbo odpovedala, da sta v Splošnih pogojih predvideni tudi dodatna provizija in skrbniški bonus, poleg tega je šlo za pogodbe o življenjskem zavarovanju, kjer zavarovanci običajno plačujejo premije mesečno (in ne vnaprej), razlaga, da je pri dogovorjeni dinamiki izplačevanja provizije šlo samo pri prvem plačilu za provizijo zaradi sklenitve pogodbe, pri nadaljnjih pa za skrbniško provizijo, ne prepriča in ne more vzbuditi dvoma v obrazložene zaključke sodišča prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedb toženke, da naj bi tožnica zaradi kršitev Pogodbe zdrsnila v nižji plačilni razred, ni potrdila nobena priča, prav tako toženka ni ponudila nobenih listinskih dokazov. Tega zaključka pritožba zgolj s ponavljanjem svojih navedb ne more ovreči. 14. Ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke tožnici, da je kršila Pogodbo, da je Pogodbo prekinila po lastni volji, da si je izgovorila nenavadno visoko provizijo in da ni spoštovala odpovednega roka, za odločitev v tej zadevi niso pomembne, saj tožena stranka ni postavila nobenega pobotnega ugovora.

15. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

1 Teh dejanskih zaključkov pritožba ne napada.