Jedro

Razvoj in konstrukcija orodja za vrtanje in pritrjevanje trenic in podnic v hladilniških ladjah, ki je bila izvedena z znanimi tehničnimi sredstvi in znanimi postopki, je tehnična izboljšava v smislu 159. člena ZVIT.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

K sodbi: Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je razvoj in konstrukcija orodja in drugih pripomočkov za vrtanje in montažo trenic (stopničasti stebrasti rezkar, navadni stebrasti rezkar, vodila za rezkarje, pozicijske šablone, kombinirana vrtalna šablona, ostali specialni pripomočki, orodje za odstranjevanje antikorozijske zaščite, rezkalni stroj) ter postopki za uporabo le-teh, tehnična izboljšava. Tožniku je priznalo tudi ustrezno odškodnino, o katere višini bo sodišče odločilo po pravnomočni vmesni sodbi. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 159. ter 161. do 165. člen Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ, št. 34/81, v nadaljevanju: ZVITIZR), iz katerih je sklepalo, da tožnikova inovacija ima značaj tehnične izboljšave.

Tožniku pripada nagrada za tehnično izboljšavo na podlagi 40. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG).

S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh, da ne bo izvršbe, položiti za izvedenca na račun sodišča znesek 26.605,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo v glavni stvari, pritožbo zoper sklep pa je kot nedovoljeno zavrglo.

Ugotovilo je, da je tožnik postavil dovolj jasen zahtevek in da sodišče prve stopnje ni odločilo preko zahtevka, ki ga je tožnik postavil na glavni obravnavi dne 16.5.1995. Ugotovilo je, da ima inovacija značaj tehnične izboljšave, kar izhaja iz razlage 8. in 11. člena, predvsem pa iz 159. člena ZVITIZR. Pravni temelj za odločitev sodišča prve stopnje so bile določbe navedenega zakona, zato ni utemeljena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izdaji vmesne sodbe uporabiti njene interne akte. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal pravice iz inovacije.

V zvezi s sklepom je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 153. člena ZPP (v zvezi s petim odstavkom 311. člena).

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov (torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava). Navajala je, da je sodišče prve stopnje odločilo o nečem, kar ni bilo natančno opredeljeno. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedena vrsta orodij, ki jih tožnik sploh ni navajal. Odločeno je bilo preko zahtevka, ker je tožnik ves čas uveljavljal svojo inovacijo kot koristen predlog. Tožnik tudi ni podal natančnega opisa inovacije, ker ni jasno, kaj pomeni "razvoj in konstrukcija orodja in drugih pripomočkov za vrtanje in montažo trenic". V konkretnem primeru gre za rutinsko uporabo znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov. Tožnik je svoj zahtevek razširil oziroma spremenil na glavni obravnavi, na kateri tožena stranka ni bila prisotna. Ker tožena stranka s spremembo ni bila seznanjena, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Postopek je bil kršen tudi zato, ker tožena stranka ni prejela izvedeniškega mnenja. To je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V zvezi z zatrjevano inovacijo je tožena stranka v pritožbi predlagala nove dokaze, vendar sodišče druge stopnje o tem predlogu ni odločilo.

Pri toženi stranki so v letu 1989 veljala interna pravila, ki bi jih bilo treba uporabiti. Nepravilno je sklicevanje na SKPG. V drugem odstavku izreka je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ni bil postavljen.

Revident je izpodbijal tudi sklep sodišča druge stopnje o določitvi sredstev za izvedenca.

Predlagal je, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi, podrejeno, da ju spremeni in zahtevek tožnika zavrne.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi vsebine določb ZPP, ki urejajo revizijo (382. do 400. člen), je revizija izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izčrpno navedeni. Takšna ureditev revizije od revidenta zahteva, da jasno navede in utemelji revizijske razloge, ki jih uveljavlja.

Ob tem 386. člen ZPP določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve navedene določbe 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Revident ne navaja jasno, katere bistvene kršitve določb prevdnega postopka uveljavlja. Iz vsebine revizije je sklepati, da z navedbo o opustitvi vročitve izvedeniškega mnenja in z razširitvijo oziroma spremembo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi, na kateri tožena stranka ni bila prisotna, uveljavlja razlog iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Iz drugih procesnih ugovorov (nejasen zahtevek, odločitev preko zahtevka) je sklepati, da z njimi revident uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Absolutna bistvena kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vabilo za glavno obravnavo dne 16.5.1995 je tožena stranka prejela dne 4. maja 1995, kar je razvidno iz priložene povratnice (redna št. 15 spisa). Vabilo je bilo vročeno toženi stranki torej več kot osem dni pred glavno obravnavo, kar je v skladu s četrtim odstavkom 292. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 286. člena). Zato ugovor, da je bila navedena glavna obravnava neutemeljeno opravljena v odsotnosti tožene stranke, ni sprejemljiv.

Tožena stranka je odvetnika pooblastila za zastopanje s pooblastilom z dne 11.7.1995 (listovna št. 65 spisa), torej v pritožbenem postopku. Mnenje izvedenca strojniške stroke je sodišče prve stopnje prejelo 27.3.1995, kar pomeni, da ga takrat ni bilo dolžno vročiti odvetniku, ker še ni bil pooblaščen za zastopanje. Sodišče prve stopnje je sicer dne 28.3.1995 odredilo vročitev mnenja izvedenca toženi stranki (odredba na listu 22 spisa), vendar vročitev ni izkazana z vročilnico. Zastopnik tožene stranke je zato imel na podlagi 150. člena ZPP možnost, da bi pregledal spise. Tudi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ugovora, da je na prvi stopnji bilo odločeno preko tožbenega zahtevka, na revizijski stopnji ni več dopustno uveljavljati (drugi odstavek 385. člena ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in da glede na takšno dejansko stanje presoja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnik razvil nov način pritrjevanja trenic in podnic za opremo hladilniških ladij. V celoti je bil uveden nov način tehnologije dela in organizacije dela, na novo pa so bila tudi razvita in skonstruirana delovna sredstva. To je bilo doseženo tako, da sta bila skonstruirana in izdelana stopničasti steblasti rezkar ali frezalo z widia rezili in navadni stebrasti rezkar, skonstruirane in razvite so bile pozicijske šablone za navedena dela, pa tudi drugi specialni pripomočki. Gospodarske in druge pozitivne posledice tehnične izboljšave so bile predvsem večja varnost pri delu, transport z manjšimi stroški in zmanjšano število delavcev.

V času, ko je tožnik ustvaril tehnično izboljšavo in ko je uveljavljal svoje pravice pri organih tožene stranke, je veljal ZVITIZR, ki je v prvem odstavku 159. člena določal, kaj se šteje za tehnično izpoljšavo. To je vsaka racionalizacija dela, ki nastane z uporabo znanih tehničnih sredstev in tehnoloških postopkov v vseh fazah delovnega procesa, s katero se dosega: povečanje dohodka organizacije, povečanje produktivnosti dela, izboljšanje kakovosti proizvodov, prihranek materiala, prihranek energije, izboljšanje strojev in inštalacij, izboljšanje tehnične kontrole proizvodov, izboljšanje varstva pri delu in napredek človekovega okolja.

Primerjava navedenega ugotovljenega dejanskega stanja z navedeno pravno normo pokaže, da je tožnik avtor inovacije, ki ima značaj tehnične izboljšave in da je imela inovacija tudi ugodne gospodarske posledice, delo pa je potekalo bolj varno. Zaradi tega ni mogoče sprejeti trditev revidenta, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Nižji sodišči bi sicer morali opreti odločitev tudi na 7. člen Samoupravnega sporazuma o inventivni dejavnosti v delovni organizaciji Termika, katerega vsebina pa je v bistvenih delih enaka kot vsebina navedene določbe ZVITIZR. Opustitev uporabe navedene pravne norme torej ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik avtor tehnične izboljšave, je bila na podlagi 166. člena ZVITIZR dana možnost, da sodišče tudi ugotovi, da ima pravico do ustrezne odškodnine (navedeni člen navaja pojem: posebno plačilo za uporabo tehnične izboljšave), katere višina pa bo ugotovljena v nadaljnjem postopku. Navedena odločitev je izrek o temelju, kar je zaradi vmesne odločbe o značaju in pravici tožnika do inovacije, sodišče prve stopnje lahko storilo. Tudi ugovor revidenta glede tega dela izreka je zato neutemeljen.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem na podlagi 393. člena ZPP revizijo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K sklepu: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.3.1993, ki je bil vročen toženi stranki in ki se ni pritožila, odločilo, da mora tožena stranka položiti predujem za izvedenca. Tožena stranka je torej soglašala, da bo založila znesek, potreben za izvedenca (prvi odstavek 153. člena ZPP). Zato tudi v reviziji njeni ugovori v zvezi s plačilom razlike izvedenine ne morejo biti utemeljeni. Tudi revizijo zoper sklep je bilo zato treba kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 400. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZVITIZR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.