Jedro

Neutemeljena je končno tudi pritožbena navedba, da v sklepu ni dovolj obrazloženo, zakaj je potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za izredno dolgo obdobje, tj. obdobje (vsaj) šestih tednov. Čas pridržanja je strokovno vprašanje, sodišče pa je o tem navedlo tudi odločilne razloge in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče je tako utemeljeno sledilo mnenju izvedenke glede roka šestih tednov in odločitev ustrezno obrazložilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju: pridržana oseba oz. oseba) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka), ter se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X. najdalj do 17. 4 . 2024 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se po odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje pridržana oseba. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni oz. podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pridržana oseba povzema pogoje, ki jih določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), ki ga pravilno citira tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Pogoji morajo biti podani kumulativno. Poudarja, da z ravnanji, ki so opisana v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni ogrožala niti sebe niti drugih in ta ravnanja ne zadostijo pogojem iz ZDZdr. Ravnanja pridržane osebe torej niso takšna, da bi bilo zaradi njih ogroženo bodisi življenje osebe bodisi drugih. Opustitev terapije z zdravili sama po sebi še ne pomeni izpolnitve pogojev iz 39. člena ZDZdr. Stanje ogroženosti, ki je posledica bolezni pridržane osebe, je mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). V sklepu ni dovolj obrazloženo, zakaj je potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za izredno dolgo obdobje, tj. obdobje vsaj šestih tednov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oseba izpodbija sklep sodišča prve stopnje (v celoti), a glede odločitve v I. točki izreka, tj. glede omejitve pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov (tretji odstavek 64. člena ZDZdr v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr), ne poda nobene pritožbene navedbe, zato je sodišče druge stopnje v tem delu sklep preizkusilo le glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, uradno upoštevnih kršitev določb postopka pa ni storilo.

5. V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v izpodbijanem sklepu glede odločitve v II. točki izreka navedlo izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih in pravilno ugotovilo, da obstojijo vsi zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča. Pridržana oseba izpodbija obstoj pogojev iz prve in tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, a neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

7. Glede obstoja pogojev iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je sodišče navedlo razloge v 12. - 14. točki obrazložitve ter glede na izvedene dokaze tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da oseba huje ogroža svoje zdravje. Ker zadošča že izpolnjevanje enega izmed alternativno določenih pogojev v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, odgovor na navedbo, da oseba ne ogroža lastnega življenja niti življenja drugih, ni potreben. Glede ogrožanja zdravja osebe pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je z opustitvijo zdravljenja duševne bolezni oseba hudo ogrozila svoje zdravje. Brez zdravljenja bi bolezen še napredovala in se poglabljala. Kot je obrazložila izvedenka, namreč nezdravljena psihoza pušča brazgotine na možganovini, na slikovni diagnostiki so vidne strukturne spremembe na možganovini po nezdravljenih psihozah, bolezen se brez zdravljenja poglablja, kronificira, kar vodi v rezidualno obliko psihotične bolezni, ko pacient kljub ustreznim zdravilom ne dosega več pravih remisij, kar ima za posledico funkcionalni upad in ivalidiziranje osebe, pri čemer je pri osebi funkcionalni upad že prisoten. Zaključek, da je z opustitvijo zdravljenja duševne bolezni oseba hudo ogrozila svoje zdravje, je ob obrazloženem utemeljen, sodišče pa je ugotovilo tudi, da oseba ni sposobna objektivno oceniti svojega zdravstvenega stanja in prepoznati potrebe po zdravljenju. V trenutnem stanju je namreč oseba popolnoma nekritična do svojega stanja in potrebe po jemanju zdravil, prejemanje terapije kategorično zavrača. Ob ugotovljenem dejanskem stanju tako pavšalne navedbe pridržane osebe, da z ravnanji, ki so opisana v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni ogrožala niti sebe niti drugih in ta ravnanja ne zadostijo pogojem iz ZDZdr, niso utemeljene. Sodišče pa ni ugotovilo le opustitve terapije z zdravili oziroma zdravljenja, temveč tudi posledice te opustitve ter nekritičnost osebe, zato ta ne more biti uspešna niti z navedbo, da opustitev terapije z zdravili sama po sebi še ne pomeni izpolnitve pogojev iz 39. člena ZDZdr V konkretnem primeru je torej utemeljen razlog za hospitalizacijo opustitev zdravljenja, ki hudo ogroža zdravje same osebe, kot je bilo že obrazloženo. Sicer pa je hospitalizacija v primeru opustitve zdravljenja dopustna, če je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe v takšni meri, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne volje glede svojega zdravljenja, kar je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (presoja realnosti osebe je hudo motena, ni sposobna objektivno oceniti svojega zdravstvenega stanja in prepoznati potrebe po zdravljenju, je popolnoma nekritična do svojega stanja) tudi izpolnjeno.

8. Glede izpolnjevanja izpodbijanega pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodne izvedenke v 16. točki obrazložitve ugotovilo, da druga oblika zdravljenja glede na sedanje stanje osebe, ki je do zdravljenja povsem odklonilna in celo v oddelku pod posebnim nadzorom odklanja terapijo in je povsem nesodelujoča, ni možna. Oseba namreč pri drugih oblikah zdravljenja ne bi sodelovala in se ne bi držala potrebnih navodil, ker je do svojega stanja povsem neuvidevna in meni, da zdravljenja in zdravil ne potrebuje. Drugačna pavšalna navedba, da je stanje ogroženosti, ki je posledica bolezni pridržane osebe, mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, tako ni utemeljena. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da oseba potrebuje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike.

9. Neutemeljena je končno tudi pritožbena navedba, da v sklepu ni dovolj obrazloženo, zakaj je potrebno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za izredno dolgo obdobje, tj. obdobje (vsaj) šestih tednov. Čas pridržanja je strokovno vprašanje, sodišče pa je o tem navedlo tudi odločilne razloge in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče je tako utemeljeno sledilo mnenju izvedenke glede roka šestih tednov in odločitev ustrezno obrazložilo. V tem času bo, kot je navedla izvedenka, izpeljana vsa potrebna diagnostika ter uvedena ustrezno prilagojena terapija, ki bo v tem času dosegla tolikšen učinek, da bo akutna psihotična simptomatika, ki je že dokaj utrjena, začela izzvenevati in bo oseba v tem času dosegla vsaj tolikšno kritičnost do bolezenskega radikala svojih težav, da bo potem lahko ustrezno nadaljevala zdravljenje z drugimi milejšimi oblikami pomoči. Da je potrebno zadržanje v določenem roku, je bilo dodatno potrjeno tudi iz izpovedjo lečečih psihiatrov, sodišče pa je utemeljeno zaključilo, da bo tako oseba v tem času dosegla vsaj delno kritičnost do bolezni in potrebe po zdravljenju, njen stik z realnostjo pa bo postal ustreznejši. 10. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

11. O stroških odvetnice, postavljene po uradni dolžnosti, bo odločilo sodišče prve stopnje.