Jedro

Materialnopravna presoja ni možna, če se v postopku ne ugotovijo vse pravnorelevantne okoliščine. V tem primeru ni bilo ugotovljeno, kakšen dogovor naj bi pravdni stranki sklenili in kakšne obveznosti naj bi druga toženka prevzela (ko se govori v razlogih sodb le o toženkinem interesu na preselitvi tožnikove dejavnosti na drugo lokacijo, o njeni obljubi pomoči tožniku pri iskanju druge lokacije, pri čemer pa ni bilo sporno, da toženka ni bila lastnica ali uporabnica spornega zemljišča), ter česa od dogovorjenih obveznosti naj bi druga toženka ne izpolnila, pri čemer pa je ostal odprt tudi obseg iztoževanih stroškov, ker okoliščine za glavni tožnikov izdatek - ureditev zemljišča, niso bile pojasnjene. Te okoliščine je potrebno ugotoviti tako v primeru, da tožnik iztožuje povrnitev stroškov na pogodbeni podlagi (kot je bilo stališče sodišča prve stopnje) kot v primeru, da jih tožnik opira na odškodninsko podlago (člen 262 in naslednji ZOR), ker da toženka ni izpolnila prevzetih obveznosti (kot je verjetno mislilo sodišče druge stopnje).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zato sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavita in zadeva v tem delu vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka G. K. dolžna plačati tožniku 1,519.653,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zoper to toženko in v celoti tožbeni zahtevek zoper prvo toženko pa zavrnilo kot neutemeljen. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta se pritožila tožnik in druga toženka, sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo pritožbi obeh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljeni. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga tožena stranka, ki je formalno uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 385. člena ZPP, vsebinsko pa tudi zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji izvaja, da ne more biti krivdno odgovorna za tožnikovo škodo. Doslej je bilo namreč ugotovljeno zgolj to, da je bila revidentka zainteresirana za tožnikovo preselitev, vendar to ni zadosti. Zanika, da bi pooblastila takratnega svojega delavca P., da bi se o preselitvi dogovarjal s tožnikom. Pravilno ni odločeno niti o ugovoru zastaranja, saj je tožnik zvedel za svojo škodo že leta 1990 ter je terjatev zastarala do vložitve tožbe.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. Dejansko stanje namreč ne more biti predmet revizijskega postopka in takega značaja je tudi dokazni predlog o zaslišanju priče. Pravilna pa niso niti razlogovanja toženke o zastaranju.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revidentka ni obrazložila uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Ker zaradi navedene opustitve ni bilo jasno, kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje uveljavlja, revizijsko sodišče te zgolj pavšalno zatrjevane kršitve ni moglo upoštevati.

Je pa utemeljena revizija iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje presojali spor iz različnih materialnopravnih izhodišč (tako sodišče prve stopnje iz pogodbenega, sodišče druge stopnje pa iz neposlovnega razmerja), materialnopravno presojo pa sta opravili, ne da bi ugotovili vse pravno relevantne okoliščine, ki so bile potrebne za pravilno uporabo materialnega prava. Tako ni bilo ugotovljeno, kakšen dogovor naj bi pravdni stranki sklenili in kakšne obveznosti naj bi druga toženka prevzela (ko se govori v razlogih sodb le o toženkinem interesu na preselitvi tožnikove dejavnosti na drugo lokacijo, o njeni obljubi pomoči tožniku pri iskanju druge lokacije, pri čemer pa ni bilo sporno, da toženka ni bila lastnica ali uporabnica spornega zemljišča), ter česa od dogovorjenih obveznosti naj bi druga toženka ne izpolnila, pri čemer pa je ostal odprt tudi obseg iztoževanih stroškov, ker okoliščine za glavni tožnikov izdatek - ureditev zemljišča, niso bile pojasnjene. Te okoliščine je potrebno ugotoviti tako v primeru, da tožnik iztožuje povrnitev stroškov na pogodbeni podlagi (kot je bilo stališče sodišča prve stopnje) kot v primeru, da jih tožnik opira na odškodninsko podlago (člen 262 in naslednji ZOR), ker da toženka ni izpolnila prevzetih obveznosti (kot je verjetno mislilo sodišče druge stopnje). Zaradi navedenih pomanjkljivosti je revizijsko sodišče moralo razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu na podlagi določila drugega odstavka 395. člena ZPP.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in v njem ugotoviti spredaj navedene okoliščine, upoštevajoč pri tem tudi pritožbena izvajanja druge toženke, ki se nanašajo na pooblastila delavcev te toženke, ki naj bi se dogovarjali s tožnikom. Postopek bo potrebno dopolniti tudi glede ugotovitev o stroških, ki naj bi nastali zaradi zemeljskih del (ki so glede na sedanje stanje sporni po temelju in višini). Pri ponovnem odločanju pa bo potrebno navesti v razlogih sodbe tudi pravno podlago, na katero bo odločitev oprta (po določilu četrtega odstavka 338. člena ZPP mora sodišče namreč v obrazložitvi navesti tudi predpise, na katere je oprlo sodbo).