Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 512/2001

ECLI:SI:UPRS:2002:U.512.2001 Upravni oddelek

carina nezakonito ravnanje s carinskim blagom
Upravno sodišče
8. november 2002
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V Zakonu o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, v nadaljevanju ZCT/95), ki je veljal v času, ko je nastala carinska obveznost, so določene le konvencionalne carinske stopnje. Konvencionalne carinske stopnje so namreč stopnje, ki so določene v carinski tarifi, ki je sestavni zakona. S carinsko tarifo pa so določene carinske stopnje, po katerih se plačuje carina za blago, ki se uvaža na carinsko območje Republike Slovenije, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno (1. odstavek 2. člena in 2. odstavek 1. člena ZCT/95). ZCT/95 loči med konvencionalnimi in preferencialnimi carinskimi stopnjami, vendar pa za slednje velja, da so določene s pogodbo o coni proste trgovine ali drugo mednarodno pogodbo, ki jo je sklenila Republika Slovenija (2. odstavek 2. člena ZCT/95), zato preferencialne stopnje niso sestavni del zakona, temveč so predmet posebnih mednarodnih pogodb. V primerih nezakonitega ravnanja s carinskim blagom carinski dolžnik pri naknadnem obračunu carinskega dolga ne more doseči ugodnejše carinske obravnavane oziroma naknadno uveljaviti posebnih preferencialnih stopenj (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ/95). Takšno pravico ima le v primeru, če ob carinjenju izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. z dne 4. 12. 2000, s katero je organ prve stopnje po uradni dolžnosti naknadno obračunal carino, razliko davka na dodano vrednost (DDV) in zamudne obresti za carino v skupni vrednosti 40,284.846,00 SIT. Po njenih ugotovitvah iz spisov obravnavane zadeve izhaja, da je deklarant A. d.d., kot posredni zastopnik prejemnika B. d.o.o. za tožečo stranko, ki je upravičenec v skladu s potrdilom Ministrstva za promet in zveze z dne 17. 5. 1999, prijavil za sprostitev v prost promet po enotni carinski listini Carinski izpostave A. z dne 12. 7. 1999 šest vozil Man z vgrajenim betonskim mešalnikom Liebherr tip HTM 704 iz tarifne podštevilke 8705 40 000 carinske tarife, v vrednosti 1,054.980,00 DEM. V polju 36 je deklarant uveljavljal kontingent s šifro 3001, ker gre za opremo, ki se uvaža za izgradnjo avtocest v skladu s predloženim dovoljenjem. Pri opravi kontrole namenske uporabe uvoženega blaga je bilo ugotovljeno, da so potni nalogi za uvožena vozila pomanjkljivo izpolnjeni, iz drugih listin pa je bilo mogoče razbrati, da so vozila iz izhodiščnega kraja v C. ob delavnikih opravljala po več voženj na dan na različna gradbišča na avtocestnem gradbišču in tudi na drugih gradbiščih izven njega. Predstavniki tožeče stranke so nenamensko rabo utemeljili s trditvijo, da so bila na ta način vozila bolj gospodarno izkoriščena in da so jih uporabljali na drugih gradbiščih zaradi najsodobnejše tehnologije. O ugotovitvah naknadne kontrole je bil sestavljen zapisnik z dne 12. 6. 2000, ki je bil vročen tako prejemniku blaga kot tudi deklarantu in tožeči stranki dne 13. 6. 2000, kar izhaja iz priložene povratnice, zato je neutemeljen njen ugovor, da zapisnika ni prejela. Ker na zapisnik v danem roku nihče ni podal pripomb, je organ prve stopnje pravilno naknadno obračunal carino, razliko DDV in zamudne obresti za carino na podlagi določil 12. člena Uredbe o določitvi carinskih kontingentov pri uvozu blaga za leto 1999 (Uradni list RS, št. 85/98, v nadaljevanju Uredba) in točke (a) 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 ter 32/99, v nadaljevanju CZ/95). Tožeča stranka po ugotovitvah tožene stranke ni zanikala nenamenske uporabe blaga niti v času naknadne kontrole, saj svoje ravnanje opravičuje le z gospodarnim ravnanjem z blagom, pri čemer ne obrazloži, zakaj drugačne uporabe od dovoljene ni prijavila nadzornemu carinskemu organu v skladu z določili 2. odstavka 10. člena Uredbe. Upravičenec mora tudi voditi predpisane evidence o uporabi blaga, glede katerih pa je nadzorni organ ugotovil, da niso popolne, zato ni mogoče upoštevati ugovora, da je bilo ravnanje z blagom upravičeno in pravilno. Glede uporabe carinske stopnje v višini 25 % za izračun carine tožena stranka pojasnjuje, da je carinski organ prve stopnje uporabil pravilno stopnjo, saj iz 12. člena Uredbe izhaja, da je upravičenec dolžan plačati carinski dolg po stopnji, predpisani z zakonom o carinski tarifi. V tem predpisu pa so navedene le konvencionalne stopnje. Ker pa gre za naknadni obračun, tudi po določbah CZ/95 ni podlage za preferencialno obravnavano blaga glede na to, da pomeni ravnanje tožeče stranke namerno kršitev predpisov ali vsaj ravnanje iz malomarnosti. Ker je po mnenju tožene stranke prvostopna odločba zakonita, je zavrnila pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 ter 70/2000).

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je že v pritožbi ugovarjala, da bi morala carinski dolg plačati po 8,8 % carinski stopnji na podlagi Uredbe o izvajanju začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med RS na eni strani in EU na drugi strani, vendar je tožena stranka njeno pritožbo zavrnila s sklicevanjem na 12. člen Uredbe, Zakon o carinski tarifi, kjer so določene le konvencionalne stopnje, ter na 154. člen CZ, po katerem gre za naknadni obračun carinskega dolga, zato naj ne bi bilo podlage za preferencialno obravnavano blaga. S takšnim tolmačenjem citiranih predpisov se tožeča stranka ne strinja, pri čemer poudarja, da ima Uredba kot podzakonski akt svojo podlago v 3. členu Zakona o carinski tarifi, ki določa, da lahko Vlada RS zaradi uporabe blaga v posebne namene določi ugodnejše carinsko obravnavanje za uvoz določenega blaga. Zato po njenem mnenju ne drži ugotovitev tožene stranke, da Zakon o carinski tarifi določa le konvencionalne stopnje, saj njegov 3. člen napotuje na podzakonske akte, v tem primeru na Uredbo, ki določa za sporno blago pod tarifno oznako 8705 40 000 carinsko stopnjo 8,8 %. CZ v 154. členu določa, da carinski organ po uradni dolžnosti opravi naknadni obračun carinskega dolga takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika. V opisanem primeru gre za obračun carinskega dolga za šest vozil, ki so bila uvožena iz Evropske skupnosti. Tožeča stranka je carinskemu organu predložila vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je poreklo vozil iz Nemčije. Zato meni, da bi moral carinski organ dolg obračunati po carinski stopnji 8,8 % in ne 25 %, saj CZ v 154. členu ne določa, da v primeru namerne kršitve predpisov ali ravnanja iz malomarnosti carinski organ ne upošteva določb 3. člena Zakona o carinski tarifi in s tem ugodnejšega carinskega obravnavanja. Tožeča stranka glede na navedeno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter odločbo organa prve stopnje, s sodbo odloči o stvari tako, da toženi stranki naloži, da carinski dolg za sporne tovornjake obračuna od carinske vrednosti, ugotovljene na dan carinjenja 12. 7. 1999 po carinski stopnji 8,8 % ter vrne tožeči stranki preveč obračunano carino v znesku 17,034.513,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in plača vse stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa z vlogo z dne 16. 5. 2001 prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj je tožena stranka popolno in pravilno obrazložila razloge za svojo odločitev, zato se sodišče v sodbi na razloge izpodbijane odločbe v celoti sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00, v nadaljevanju ZUS).

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Po presoji sodišča je ugovor nepravilne uporabe 25 % carinske stopnje neutemeljen. V 12. členu Uredbe so določeni pogoji za naknaden obračun carinskega dolga, po katerem mora upravičenec, ne glede na določila 3. člena Uredbe, ki določa carinske kontingente z uporabo carinske stopnje "prosto", plačati carinski dolg po stopnji, predpisani z zakonom o carinski tarifi, če brez predhodnega obvestila carinarnici prenese blago iz enega gradbišča odseka avtoceste na drugega, oziroma če ga uporabi za druge namene, ne pa za gradnjo avtocest v Republiki Sloveniji, preden je obračunan carinski dolg (1. in 3. točka 1. odstavka 12. člena Uredbe).

Med strankama ni sporno, da so podani pogoji za naknaden obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom po 1. in 3. točki 1. odstavka 12. člena Uredbe, pač pa je sporna le višina carinskega dolga. Podrobnejši način naknadnega obračuna carinskega dolga za navedene kršitve je določen v 2. odstavku 12. člena Uredbe, po katerem se carinski dolg obračuna po stopnjah, določenih s carinsko tarifo, in zamudne obresti, računajoč od dneva carinjenja do izdaje odločbe o poznejšem plačilu carinskega dolga. Iz določil 1. in 2. odstavka 12. člena Uredbe torej izhaja, da mora upravičenec plačati carinski dolg po stopnji, določeni z zakonom o carinski tarifi ob carinjenju. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so v Zakonu o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, v nadaljevanju ZCT/95), ki je veljal v času, ko je nastala carinska obveznost, določene le konvencionalne carinske stopnje. Konvencionalne carinske stopnje so namreč stopnje, ki so določene v carinski tarifi, ki je sestavni zakona. S carinsko tarifo pa so določene carinske stopnje, po katerih se plačuje carina za blago, ki se uvaža na carinsko območje Republike Slovenije, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni drugače določeno (1. odstavek 2. člena in 2. odstavek 1. člena ZCT/95).

Tožeča stranka sicer pravilno ugotavlja, da ZCT/95 loči med konvencionalnimi in preferencialnimi carinskimi stopnjami, vendar pa za slednje velja, da so določene s pogodbo o coni proste trgovine ali drugo mednarodno pogodbo, ki jo je sklenila Republika Slovenija (2. odstavek 2. člena ZCT/95), zato preferencialne stopnje niso sestavni del zakona, temveč so predmet posebnih mednarodnih pogodb. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče uporabiti Uredbe o izvajanju začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in Evropsko skupnostjo za jedrsko energijo na drugi strani (Uradni list RS, št. 87/98, v nadaljevanju Uredba o izvajanju začasnega sporazuma), na katero se je tožeča stranka sklicevala že v pritožbi, ki določa preferencialno 8,8 % stopnjo za sporno carinsko blago. Pa tudi sicer v primerih nezakonitega ravnanja s carinskim blagom carinski dolžnik pri naknadnem obračunu carinskega dolga ne more doseči ugodnejše carinske obravnavane oziroma naknadno uveljaviti posebnih preferencialnih stopenj (točka (a) 1. odstavka 154. člena CZ/95). Takšno pravico ima le v primeru, če ob carinjenju izpolnjuje vse predpisane pogoje. Ker gre v obravnavni zadevi za naknaden obračun carinskega dolga za blago, uvoženo pod posebnim carinskim režimom, določenim v Uredbi, in ne za uveljavljanje preferencialne carinske obravnavane pri uvozu blaga po Uredbi o izvajanju začasnega sporazuma, tudi ni mogoče upoštevati naknadno predloženih dokazil o poreklu blaga Evropske skupnosti, na katere se tožeča stranka sklicuje tudi v tožbi. Tožena stranka tako pravilno ugotavlja, da ni podlage za preferencialno obravnavno carinskega blaga, zato so tudi po presoji sodišča podani pogoji za naknaden obračun carinskega dolga v skladu z določili točke (a) 1. odstavka 154. člena CZ/95 ter 2. odstavka 12. člena Uredbe.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče v obravnavani zadevi ni ugodilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS), ker dajejo podatki iz upravnih spisov zadostno podlago za odločitev, opravljena glavna obravnava pa tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve v tem upravnem sporu.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia