Jedro

Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).

Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena).

Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. V. izreka spremeni tako, da se znesek 2.981,72 € nadomesti z zneskom 2.747,46 €.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točkah I., II., III., in VI. izreka potrdi.

III. Toženca sta dolžna tožnikom nerazdelno povrnitvi 746,64 € pritožbenih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja pravno razmerje med etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe, ki temelji na Pogodbi o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov, št. PMR/**/2020 in zavezuje vse vsakokratne etažne lastnike, v vsej svoji vsebini (tč. I. izreka). Toženca sta dolžna prenehati vznemirjati lastninsko pravico ostalih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe št. 1969, k.o. ..., tako, da sta nerazdelno dolžna odstraniti neregistrirana vozila in počitniško prikolico iz funkcionalnega zemljišča ter eno sebi lastno registrirano osebno vozilo parkirati na parkirnem mestu, označenim s številko 23, morebitna ostala sebi lastna osebna registrirana vozila pa izključno na zarisanih parkirnih mestih, v skladu z dogovorom z etažnim lastnikom, ki mu je tisto mesto dodeljeno, v skladu s pogodbo o medsebojnih razmerjih oziroma dogovorom med etažnimi lastniki, sprejetim s sklepom etažnih lastnikov z dne 3. 5. 2023, na podlagi katerega vsakemu stanovanju pripada eno parkirno mesto, ki je označeno s številko njegovega stanovanja, v roku 3 dni, da ne bo izvršbe (tč. II. izreka). Tožencema se prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji vznemirjati lastninsko pravico etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe (tč. III. izreka). Toženca sta dolžna povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 2.981,72 €, stranskemu intervenientu 563,74 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. V. in VI. izreka). V tč. IV. je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov.

2. Zoper obsodilni del sodbe sta vložila toženca, po pooblaščencu, pravočasno pritožbo. V njej najprej navajata razloge, zaradi katerih menita, da bi morali, glede na opustitveni in dajatveni tožbeni zahtevek "v korist vseh ostalih etažnih lastnikov", biti zajeti vsi etažni lastniki, saj so v nasprotnem primeru zaobidene kogentne zakonske določbe o 100% soglasju, ki ga tožniki nikoli niso imeli. Sodišče ne pojasni, kakšen bi naj bil natančen solastniški delež posamezne pravdne stranke. Odločitev temelji na zmotnem materialnopravnem stališču, da gre zgolj za vprašanje deljene uporabe oziroma dogovora o načinu uporabe skupnih delov, za kar bi naj zadostovale tri četrtine večine etažnih lastnikov (2/32. člen SZ-1). Sodišče spregleda določbe 2/29 člena SZ-1 in enako 67. člen SPZ, kjer je jasno določeno, da je soglasje vseh etažnih lastnikov potrebno za vsakršne posebne omejitve rabe skupnih delov, kakor tudi za spreminjanje rabe skupnih delov. Stališče, da gre v primeru določitve režima parkiranja dejansko za spremembo rabe skupnega dela, za kar je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (100%), izhaja iz primerljive sodne prakse (VSL Sodba I Cp 1294/2019). V tej zadevi se vsa parkirna mesta sploh ne nahajajo na funkcionalnem zemljišču večstanovanjske stavbe, temveč deloma na zemljišču v lasti MO*. Etažnim lastnikom so bila parkirna mesta izven območja njihovega funkcionalnega zemljišča določena oziroma vsiljena. Ugoditev tožbenemu zahtevku izključuje posamezne etažne lastnike iz uporabe funkcionalnega zemljišča za potrebe parkiranja, nekateri pa si prostore celo zaklepajo, s čimer si jih dejansko lastijo, tako ni uporaba funkcionalnega zemljišča zagotovljena vsem. Etažni lastniki tako nimajo pravice, da si s Pogodbo o medsebojnih razmerjih ali drugim aktom urejajo način parkiranja na parceli, ki ni v njihovi lasti. Uporaba funkcionalnega zemljišča, tudi južnega dela za potrebe parkiranja, ne predstavljajo nobene ovire in zaradi parkiranja tožencev na tem delu zemljišča ostali etažni lastniki niso moteni, saj veliko stanovalcev nima avtomobilov. Toženca opisujeta, da je kljub njunim parkiranim vozilom omogočen dostop tudi gasilskim vozilom in je priča A. A. (gasilski častnik) izpovedal, da ta del zemljišča v primeru gasilske intervencije sploh ni potreben. Kljub parkiranim vozilom tožencev je omogočen neoviran dostop do stranskega vhoda v kletne prostore. Izključitev dela funkcionalnega zemljišča, ki je bil poprej vseskozi namenjen parkiranju osebnih vozil, pomeni spremembo rabe, kakor tudi posebno omejitev rabe skupnega dela iz 2/29. člena SZ-1, za kar je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. Na tem delu funkcionalnega zemljišča so ves čas parkirali tudi drugi etažni lastniki (izpovedbe prič B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., A. A.). Toženca poudarjata, da je kljub parkiranim vozilom možen dostop do kleti, zato njuna vozila drugih stanovalcev ne motijo. Sodišče ni upoštevalo, da imajo tudi drugi etažni lastniki več vozil in da tudi oni parkirajo "vsepoprek", kar so potrdile zaslišane priče. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. tč. 2/339. člena ZPP. Prav tako je podana kršitev, ker sodišče ni izvedlo dokaza z ogledom, pri razlogih za takšno odločitev pa gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, podana je kršitev iz 8. tč. 2/339. člena ZPP in kršena ustavna pravica do izjavljanja (5. člen ZPP in 22. člen Ustave RS). Toženca menita, da je postavljeni vmesni ugotovitveni zahtevek ne zgolj neutemeljen temveč tudi neustrezen, sodišče bi lahko odločilo o njem le, če bi na aktivni in pasivni strani nastopali vsi etažni lastniki (nujni sosporniki; II Ips 508/95). Obstaja tudi očitna protislovnost med tč. I. in II. izreka, saj se navaja tudi sklep iz dne 3.5.2003, ta pa sploh ne obstaja, obstaja le sklep z dne 9.5.2005. Na tem zboru pa je bilo prisotnih le 15 etažnih lastnikov in tako ni dosežena niti navadna večina. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je ponovno podana kršitev iz 14 tč. 2/339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana zato, ker se sodišče ni opredelilo do ugovora tožencev, da je bila Pogodba o medsebojnih razmerjih sprejeta v nasprotju s 35. členom SZ-1, saj je bil prekoračen rok 3 mesecev za podpisovanje. Nepravilna in popolnoma brez obrazložitve je odločitev v tč. III. izreka, ker je ponovitvena nevarnost že zajeta v tč. I. izreka. Iz njene vsebine je mogoče razumeti, da se prepoved nanaša generalno na vsa razmerja, tudi takšna, ki so sicer lahko zakonita, pa bi jih etažni lastniki lahko po lastni presoji smatrali kot vznemirjanje. Toženca omenjata še postopek v zvezi z izločitvijo sodnice in postopek z izdajo začasne odredbe in vlagata tudi pritožbo zoper sklep z dne 11.11.2021, s katero je bila njuna zadeva za izločitev razpravljajoče sodnice zavrnjena in predlagata, da če bo sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, se naj zadeva dodeli v reševanje drugi sodnici. Uveljavljata še kršitve v zvezi z izvedbo sicer prepozno podanega dokaza (nepodpisane izjave in dopisi tožnikov, ki jih je predložila F. F.), kar je kršitev 286. člena ZPP. Toženca se pritožujeta tudi zoper stroškovno odločitev in navajata, da je sodišče tožnikom priznalo 1.642,61 € iz naslova pribave z.k. izpiskov, čeprav ne gre za samostojne storitve ter v nadaljevanju navajata še posamezne postavke, glede katerih menita, da so neupravičeno prisojeni. Toženca predlagata, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenju drugemu sodniku, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo tožniki navajajo, da je v skladu s teorijo in sodno prakso sprejeto stališče, da ima vsak solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in na delu stvari, ne le proti tretjim temveč tudi drugemu lastniku. Tožniki so enotni, ne pa nujni sosporniki, zato ni nujno, da sodelujejo v postopku vsi. Deleži etažnih lastnikov na skupni delih so določeni in vpisani v zemljiško knjigo od 29.3.2022 naprej (sklep Okrajnega sodišča N 27/2020). Tožniki se opredeljujejo do trditev tožencev in analizirajo odločbo I Cp 1294/2019, na katero se toženca sklicujeta. V tem sporu ne gre za spremembo rabe, zato ni potrebno 100% soglasje etažnih lastnikov. Izrecno poudarjajo, da se na južnem delu funkcionalnega zemljiška nikoli ni parkiralo, tam črte za označevanje parkirnih mest nikoli niso bile zarisane. Ta del je bil že od izgradnje stavbe naprej namenjen dovozu do kletnih prostorov, kar pomeni, da so lahko vozila občasno parkirala le za te potrebe (npr. dovoz premoga). Tožniki podrobneje pojasnijo vsebino Pogodbe o medsebojnih razmerjih v zvezi z določitvijo načina uporabe funkcionalnega zemljišča. Opredelijo se tudi do vmesnega ugotovitvenega zahtevka in sklepa II Ips 508/95 in poudarijo, da je za Pogodbo bilo potrebno soglasje več kot 75% etažnih lastnikov, ne pa 100%. Tudi glede sklepa z dne 3.5.2005 navajajo, da se samo toženca z njim nista strinjala ter se opredelijo tudi do navedb o 3 mesečnem roku za podpis Pogodbe. Glede stroškov navajajo, da se tudi sami niso strinjali z določitvijo uspeha v pravdi, vendar se niso pritožili, saj želijo postopek čim prej zaključiti. Zato predlagajo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in priglašajo stroške postopka.

4. Pritožba je deloma utemeljena le v stroškovnem delu, v odločitvi o glavni stvari pa v celoti neutemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Procesne kršitve

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena izmed trditev, ki jih toženca v pritožbi podrejata tej kršitvi, vanjo ne sodi. Očitek, da sodišče ni ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva (način parkiranja na južnem delu; o kvorumu za sprejem sklepa z dne 3.5.2003; da ta sklep sploh ne obstaja) je lahko podrejen tej kršitvi le, če je dejstvo res odločilno; tudi očitek napačne ugotovitve odločilnega dejstva (vprašanje veljavnosti Pogodbe o medsebojnih razmerjih) v to kršitev ne sodi. Nobena izmed teh trditev tožencev se ne podreja nobenemu izmed zakonskih dejanskih stanov kršitve navedene določbe, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da tovrstna kršitev ni podana.

7. Prav tako je neutemeljen očitek o obstoju kršitve iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Ta ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T.i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu. Toženca to kršitev utemeljujeta s trditvijo, da sklep etažnih lastnikov z dne 3.5.2003 sploh ne obstaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta sklep obstaja (priloga A44) in ga tudi dokazno ocenilo (str. 21), kar pomeni, da je očitek o obstoju te kršitve neutemeljen.

8. Neutemeljene so navedbe v pritožbi glede kršitev pravice do izjave. Upravičenja, ki iz nje izhajajo, so varovana v okviru 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Ker pa gre za raznovrstne procesne položaje in čeprav gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, slednja ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Toženca jo uveljavljata v pritožbi s sklicevanjem na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njun dokazni predlog z izvedbo dokaza z ogledom. Pravica do izjave v dokaznem postopku daje stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati1, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Temu standardu ustreza le jasna, izrecna navedba razumnih razlogov, pri čemer so ti razlogi lahko navedeni bodisi v dokaznem sklepu, s katerim je predlagani dokaz zavrnjen ali pa v obrazložitvi sodbe2. Zahteva po razumni utemeljitvi zavrnitve dokaznega predloga ima svoj temelj v prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti3. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo, čemu tega dokaza ni potrebno izvesti (tč. 8. obrazložitve). Pri tem je povsem pravilno poudarilo in razmejilo med spornimi in nespornimi dejstvi in tem razlogom sodišče druge stopnje tudi v celoti pritrjuje. Toženca zato nista bila v ničemer prikrajšana glede dokazovanja tistih njunih trditev o dejstvih, s katerimi sta utemeljevala svoje ugovore v tem pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje poudarja, da procesna upravičenja, četudi imajo svoj ustavnopravni temelj, ne dajejo strankam pravice do meritorne odločitve, kot si jo same želijo; s to trditvijo sodišče druge stopnje odgovarja na trditve v pritožbi, v katerih toženca podajata lastno dokazno oceno dejstev, ki bi naj bila ugotovljena z ogledom in jih lahko strnemo v trditev - ker samo toženca parkirata svoja vozila na južnem delu funkcionalnega zemljišča, s tem ne vznemirjata drugih etažnih lastnikov. Kot je sodišče druge stopnje že zapisalo - tovrstna procesna kršitev ni storjena, če sodišče prve stopnje navede razumne razloge za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer je za presojo tega standarda pomembna obrazložitev v celoti, ne nujno zgolj tisti del sodbe, v katerem se povzemajo dokazni sklepi.

9. V drugem odstavku tč. 5 obrazložitve te sodbe je bilo pojasnjeno, da tudi relativne bistvene kršitve določb postopka niso del uradnega preizkusa temveč jih sodišče druge stopnje upošteva le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Toženca v pritožbi navajata, da sodišče ne bi smelo upoštevati nepodpisanih izjav in dopisov tožečih strank, predloženih po F. F. Takšna trditev ne zadošča, saj bi morala toženca izkazati tudi njihov vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pomeni, da bi morala najprej zatrjevati njihovo dokazno temo (na katera odločilna dejstva se nanašajo) in njihov vpliv celoten postopek dokazovanja ter na odločitev sodišča. 10. Toženca navajata, da se pritožujeta tudi zoper sklep z dne 11.11.2021, s katerim je bila zavrnjena njuna zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice. Vendar navajata tudi, da se naj o pritožbi odloči le v primeru, če bo sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Načelo dispozitivnosti se v pritožbenem postopku odraža na način, da lahko stranke omejijo preizkus odločbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 350. člena ZPP), kar v skladu s 366. členom ZPP velja tudi v postopku zoper sklep. Sodišče druge stopnje zato, ker sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo, tudi ni odločilo o dodelitvi zadeve drugemu sodniku.

Razlaga materialnega prava

11. V pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih, konkretiziranih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem želi sodišče druge stopnje poudariti, da je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. V pritožbenem postopku mora torej sodišče druge stopnje pred preizkusom pravilne uporabe materialnega prava (del uradnega preizkusa), ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pa ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje ni vezano na dejansko stanje sodbe, pač pa preizkuša ali je (bi bil) tožbeni zahtevek utemeljen tudi ob upoštevanju tistih dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali, a se sodišču prve stopnje niso zdela pomembna.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženca v posamičnih delih pritožbe sicer omenjata dejansko stanje in tudi konkretizirata izvedene dokaze (npr. poimensko naštevanje prič in v zvezi z ogledom predvsem poudarjata, da se je južni del funkcionalnega zemljišča zmeraj uporabljal za parkiranje in da drugi etažni lastniki tega dela zemljišča niso uporabljajo za parkiranje; ali sklicevanje na število sodelujočih na zborih lastnikov oziroma podpisnikov listin) vendar je bistvo teh navedb povezano z razlago materialnega prava, tu pa je odločilno vprašanje razlaga materialnopravnih predpostavk, nanje vezanega kvoruma odločanja in s tem veljavnosti predvsem Pogodbe o medsebojnih razmerjih. Kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve, pa je dejansko stanje soodvisno od razlage materialnega prava in po mnenju sodišča druge stopnje, je to osrednje vprašanje v tem sporu.

13. V pravdnem postopku je bilo nesporno, da pred sklenitvijo Pogodbe o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov, št. PMR/**/2020 (v nadaljevanju Pogodba) ni obstajal noben drug pravni akt (razen ustreznih zakonskih določb), ki bi urejal pravna razmerja med stanovalci večstanovanjske hiše na navedenem naslovu.

V času sklepanja Pogodbe (april, maj 2020) je veljala novela SZ-1D (do 19.6.2021, ko je pričela veljati novela SZ-1E) in ta je določala, da je Pogodba sklenjena, ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, enaka ureditev velja tudi sedaj. 35. člen SZ-1 in sklicevanja tožencev v pritožbi na tri mesečni rok za podpisovanje listine, se ne uporabljajo za sklenitev oziroma veljavnost Pogodbe, ker to ni predmet urejanja tega člena. Na podlagi jezikovne, sistematične in namenske metode lahko ugotovimo, da so predpostavke veljavnosti Pogodbe (podpoglavje III.2 "Pogodba o medsebojnih razmerjih") in drugih načinov odločanja etažnih lastnikov (III. 3 "Zbor lastnikov in nadzorni odbor") ločene in različno urejene. Za veljavnost Pogodbe ni določen noben poseben rok, temveč je predpisan le kvorum, ta pa je lahko dosežen kadarkoli in nanj je vezan tudi pričetek veljavnosti Pogodbe - ko jo podpišejo etažni lastniki, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev, prične Pogodba veljati, njena sklenitev pa je obvezna (kogentna).

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženca v pritožbi ne izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je Pogodbo v aprilu in maju 2020 podpisalo 85,5166% etažnih lastnikov (str. 23. obrazložitve) oziroma kasneje (obvestilo o rezultatu zbiranja podpisov z dne 29.12.2020) je ta odstotek znašal celo 93,5% (tč. 24. obrazložitve), zato je sodišče druge stopnje nanjo vezano. Na podlagi teh dejstev je razlaga in odločitev sodišča prve stopnje, da je Pogodba veljavno sklenjena, pravilna in ji zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje.

15. Pojasnjeno je že bilo, da pred uveljavitvijo Pogodbe pravnih razmerij med etažnimi lastniki (predhodno solastniki) ni urejal noben drugi pravni akt, ki bi bil rezultat njihove volje, kar je sicer tudi izrecno navedeno v drugi alineji 2. člena Pogodbe. Toženca tudi v pritožbenem postopku navajata, da je ugoditev vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku:"....zaradi pomanjkanja prejudicialnosti nepravilen in nezakonit ter bi ga dejansko bilo potrebno kot takšnega zavrniti, saj o (ne)veljavnosti pogodbe o medsebojnih razmerjih ni dopustno odločati iz vidika vprašanj, ki niso hkrati predmet pravdnega postopka oziroma tožbenega zahtevka".

Odločitev sodišča prve stopnje, da v točki I. izreka ugodi ugotovitvenemu zahtevku, katerega vsebina se nanaša na vprašanje (ne)veljavne sklenitve Pogodbe, ne konstituira nobene napake v postopku sojenja. V kolikor je navedbe v pritožbi razumeti, da se dajatveni del izreka sodbe navezuje le na manjši del pravnih razmerij, ki jih Pogodba ureja, to seveda ni noben razlog oziroma napaka v sojenju, ki bi terjala intervencijo sodišča druge stopnje in morebitno korekcijo odločitve. Način uporabe skupnih delov, kamor nedvomno sodi tudi uporaba funkcionalnega zemljišča, je namreč obvezni sestavni del Pogodbe (četrta alineja 116. člena SPZ in 33. člen SZ-1), zato so etažni lastniki morali to vprašanje tudi urediti.

16. Okoliščina, da so se tožniki odločili za postavitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka, je očitno povezana z vztrajnim zanikanjem tožencev, da je ta Pogodba tudi sicer veljaven pravni temelj urejanja pravnih razmerij med etažnimi lastniki. Čeprav je načeloma res, da se v teoriji poudarja, da je ugotovitvena tožba praviloma šibkejša in sekundarna oblika pravnega varstva4, pa je potrebno upoštevati, da zahtevka med ugotovitveno in dajatveno tožbo nista enaka in ju je zato dopustno kumulirati5. Tožbeni zahtevki tožnikov v obsodilnem delu, čeprav se podrejajo različnim vrstam tožb, se zato ne izključujejo. Pravnomočna ugotovitev, da je Pogodba veljavno sklenjena (tč. I. izreka) tako odpravlja pravno negotovost in bo zaradi učinkov vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč (13. člen ZPP) vplivala na morebitne nove postopke.

17. Etažna lastnina predstavlja posebno vrsto delitve lastninske pravice na nepremičnini in se zato oblikuje kot posebna solastninska oblika, za katero je značilno dvojno pravno razmerje - najprej gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe (ki je samostojna stvar, za katero velja pravni režim nepremičnin), hkrati pa je neločljivo povezano solastninsko razmerje na skupnih delih6 (105. člen SPZ, 12 in 18. člen SZ-1). Nepremičnina, na katero se nanaša izrek sodbe (tč. II.), je opredeljena kot skupni del večstanovanjske zgradbe (druga alineja 1. člena Pogodbe) in je v solastnini etažnih lastnikov (115. člen SPZ in 18. člen SZ-1). Kot pravilno navajajo tožniki v odgovoru na pritožbo, so ti deleži določeni in vknjiženi v zemljiški knjigi, zato jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej ugotavljati, toženca jih tudi sicer v pritožbenem postopku (in tudi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje) procesno pravilno niti nista izpodbijala.

18. Napačna je trditev tožencev v pritožbi, da je prvi odstavek 32. člena SZ-1 določba, ki določa:"....da se s pogodbo o medsebojnih razmerjih določa (zgolj) način upravljanja in raba večstanovanjske stavbe...". Vsebino Pogodbe določa 33. člen SZ-1, vendar samo delno in dopolnilno, kajti vsebino določa primarno 116. člen SPZ, natančneje njegova četrta alineja: - "način uporabe skupnih delov"; Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, da so v Pogodbi etažni lastniki uredili tudi način uporabe navedene nepremičnine in sicer so ga delno namenili za parkiranje (skupno 20 parkirnih mest; prvi stavek drugega odstavka 9a. člena). Nesporno je namreč dejstvo, da je nepremičnina 594/4, k.o. ... skupni del večstanovanjske stavbe.

Takšen dogovor se namreč ne podreja nobenemu izmed zakonskih dejanskih stanov, na katera sta se sklicevala toženca in sicer drugi odstavek 29. člena SZ- 1:"....je soglasje vseh etažnih lastnikov potrebno za spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, za posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov ter spreminjanje rabe skupnih delov,". Sodišče druge stopnje je že poudarilo, da so s Pogodbo prvič med etažnimi lastniki urejena pravna razmerja, zato je izključena razlaga, da gre za "spremembo". Okoliščina, da sta toženca samovoljno parkirala svoja vozila na južnem delu funkcionalnega zemljišča, sedaj pa ta del ni več namenjen parkiranju, namreč ni "sprememba" temveč je sedaj šele prvič pravno dogovorjeno, kje so na voljo parkirna mesta in kje ne.

19. Južni del, kot poudarjajo tudi tožniki v odgovoru na pritožbo, pa ni namenjen parkiranju in tudi ta odločitev je sestavni del Pogodbe, zato tudi v tem delu nastopijo pravne posledice, ki iz nje izhajajo. Ne glede na to, kako (ne)razumni so razlogi, morajo tudi sodišča spoštovati in so vezana na tiste odločitve subjektov, ki jim to pravno moč podeljujejo ustrezne pravne določbe oziroma akti. Slednje je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje in sedaj tudi ponovno sodišče druge stopnje. Ker toženca ne priznavata te pravne moči, je bila pravilna odločitev tožnikov, da so postavili že obravnavani vmesni ugotovitveni zahtevek in je odpravljen pravni dvom o tem ali ta Pogodba povzroča pravne učinke ali ne. Tudi iz tega razloga je bila zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z ogledom in so nepomembne vse navedbe v pritožbi, s katerimi toženca skušata dokazovati, kakšen je bil način uporabe v času pred sklenitvijo Pogodbe. Sodišče druge stopnje lahko verjame, da so etažni lastniki (ali obiskovalci) parkirali "vsepoprek" in tudi na južnem delu funkcionalnega zemljišča, vendar so vse te trditve in njihova dokazovanja nepomembna. Pogodba je namreč prvič na pravno veljaven način uredila način uporabe tega skupnega dela večstanovanjske hiše in ti so sedaj drugačni - so takšni, kot so bili dogovorjeni med upravičenci (etažnimi lastniki) in v zadostnem številu (kvorum) in zato ima tudi ta del Pogodbe veljavne pravne učinke. Ali bo ta pravna zaveza povzročila tudi dejanske spremembe, bo predvsem odvisno od pravne kulture tistih, na katere se pravni učinki nanašajo ali pa od prisilnih sredstev, ki jih pravo daje za primere nespoštovanja pravnih obveznosti. Za odločitev v tej zadevi je sedaj pomembno le, da sodišče druge stopnje razsoja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče druge stopnje je vpogledalo v odločbo, na katero se toženca sklicujeta in je ugotovilo, da ta razlaga ni "primerljiva" kot navajata. V zadevi VSL I Cp 1294/2019 je namreč za to zadevo lahko pomemben le del evidenčnega stavka:"Sprememba parkirnega prostora v vhod v lekarno", kar zahteva 100% soglasje vseh etažnih lastnikov, vendar z okoliščinami v tej zadevi to nima ničesar skupnega.

20. Zakonska izhodišča, ki urejajo upravičenja solastnika (66. člen SPZ) in njihova medsebojna razmerja, je prav zaradi medsebojne soodvisnosti potrebno razlagati upoštevaje glede na njihove interese (kar lahko vključuje tudi okoliščine osebne narave) in jih ustrezno (pravično) uravnotežiti7. V citirani zakonski dejanski stan zato sodi tudi dogovor o tem, kako bodo etažni lastniki uporabljali mednje razdeljeno solastninsko pravico (idealni del), kajti slednja, brez dogovora, ne dopušča dejanske uporabe funkcionalnega zemljišča za potrebe parkiranja nikomur; nemogoče je namreč, da vsi solastniki skupno uporabljajo nerazdeljeno stvar v skladu z njihovimi solastnimi deleži za isti namen.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišču prve stopnje to uspelo doseči s tem, ko je izrek v tč. II. oblikovalo tako, da je upoštevalo morebitne drugačne dogovore med etažnimi lastniki. Toženca namreč opozarjata, da vsi etažni lastniki sploh nimajo avtomobilov, zato jima prav ta del odločitve sodišča prve stopnje omogoča, da takšne dogovore dosežeta. Po oceni sodišča druge stopnje takšna odločitev ustreza uravnoteženju interesov in je tudi vrednotno sprejemljiva (pravična).

21. Sodišče prve stopnje je v tč. II. izreka vneslo tudi pravno podlago svoje odločitve in sicer:"....v skladu s pogodbo o medsebojnih razmerjih oziroma dogovorom med etažnimi lastniki, sprejetim s sklepom etažnih lastnikov z dne 3.5.2003,....". Navedbe tožencev v pritožbi, da sklep s tega dne ne obstaja oziroma nima pravnih učinkov (nezadosten kvorum) so nepomembne. Najprej zato, ker je ta del izreka odvečen, saj se pravna podlaga neke odločitve praviloma ne zapisuje v izrek odločbe, temveč je to del obrazložitve. Predvsem pa zato, ker je popolnoma jasno, da gre najprej za alternativno razmejevanje - "oziroma" - in zato, ker je že bilo poudarjeno, da pred sklenitvijo Pogodbe ni obstajal pravni akt, ki bi na veljaven način uredil to vprašanje. Kot je bilo pojasnjeno, zakon določa, da se mora način uporabe skupnih delov dogovoriti v Pogodbi in ne s sklepom, sprejetim na zboru etažnih lastnikov. Iz navedeni razlogov ta del izreka, ki ga toženca izrecno grajata (neobstoj sklepa z dne 3.5.2003), za odločitev ni pomemben, zato je njuna pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

22. Učinki pravnomočnosti se določijo glede na izrek sodbe in odločilne razloge zanj (prevladujoča procesna ekvivalenčna teorija). Izrek sodbe, ki tožencema prepoveduje sedaj in v bodoče vznemirjati solastninsko pravico drugih etažnih lastnikov, je omejen le na par. št. 594/4, k.o. ... Kot je bilo že pojasnjeno, se pravnomočnost te sodbe nanaša tudi na ugotovitev, da je bila Pogodba sklenjena z veljavnim kvorumom (tč. I. izreka). Iz navedenih razlogov so nepomembne vse navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na dogovor s tretjo osebo, Mestno občino A., glede ureditve parkiranja na njej lastni nepremičnini. Ker ta subjekt ni procesna stranka v tem postopku, se nanjo tudi ne raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti te odločbe.

23. Izreka v točkah II. in III. sta medsebojno povezana, sta del enotne dejanske in pravne podlage. Prepoved bodočih motenj ima svoj pravni temelj v ugotovljeni in s sodno odločbo prepovedani obliki vznemirjanja, ki jo točka II. povsem določno opredeljuje. Obe točki izreka tvorita izvršilni naslov za morebitno prisilno izvršbo, če toženca odločbe sodišča ne bosta spoštovala (227. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Zato so vse navedbe v pritožbi o nepravilnosti in odsotnosti obrazložitve glede točke III. izreka sodbe, neutemeljene.

24. Toženca se v pritožbi izrecno sklicujeta tudi na institut sosporništva s trditvijo, da morajo na aktivni in pasivni strani nastopati vsi etažni lastniki, ker so nujni sosporniki, kar velja za oba tožbena zahtevka.

Tožbeni zahtevek oziroma izrek sodbe v tč. I je ugotovitvene narave in se nanaša na veljavnost Pogodbe iz dejanskega razloga potrebnega kvoruma zanjo. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankami postopka, učinkovanje na osebo, ki ni stranka postopka je izjema in zato je potrebna restriktivna razlaga, saj takšni učinki pomenijo tudi poseg v ustavno (in konvencijsko) pravico do izjave. Posebnost v tem primeru pa je, da gre za Pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki mora biti sklenjena (v pisni obliki) in za njeno veljavnost zadošča soglasje volj treh četrtin etažnih lastnikov (glede na velikost njihovih solastnih deležev) in učinkuje tudi proti vsakemu novemu etažnemu lastniku (32. člen SZ-1 in drugi odstavek 116. člena SPZ). Glede na vsebino izreka sodbe v omenjeni tč. I., so zato navedbe v pritožbi o tem, kako bi morali biti na aktivni in pasivni strani zajeti vsi etažni lastniki, napačne. Sodišče je ugotovilo, da je Pogodba bila veljavno sklenjena in zato učinkuje za in med vsemi etažnimi lastniki (materialni učinki) ne glede na to, koliko etažnih lastnikov je sodelovalo v tej pravdi in kakšno procesno vlogo so imeli8. V celoti je pravilna tudi razlaga sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno stvarno legitimacijo etažnih lastnikov glede uveljavljanja materialnih pravic, zajetih v tč. II. in III. izreka sodbe (tč. 18. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je odločitev podprlo z razlago v literaturi, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je enaka tudi razlaga v sodni praksi9. 25. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (353. člen ZPP).

Stroški postopka

26. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožencema, da obstajajo razlage v sodni praksi, kjer se pribava zk izpiska ne priznava kot samostojna storitev. Vendar se vsaka odločitev sprejema glede na okoliščine konkretnega primera. V tem primeru sta toženca že v prvem procesnem aktu in nato še v preostalih, ugovarjala tako aktivni stvarni legitimaciji in z njo povezanimi solastnimi deleži etažnih lastnikov. Slednji so sicer že v tožbi, nato pa še tekom postopka dokazovali s predložitvijo izpiskov iz zemljiške knjige njihove deleže. Tar. št. pa v 5. točki 39. člena za pribavo zk izpiskov izrecno določa, za vsak zk izpisek 50 točk. Glede na te okoliščine, ker je torej vprašanje višine solastnih deležev etažnih lastnikov in posledično kvoruma za sklenitev Pogodbe bilo ves čas, tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje, sporno in so morali tožniki te okoliščine dokazovati s predložitvijo zk izpiskov, sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da so etažni lastniki upravičeni tudi po povrnitve nagrade za to storitev.

27. Neutemeljena so navedbe v zvezi s posameznimi pripravljalnimi vlogami tožnikov in očitki, da so bile nepotrebne ali neobrazložene ali bi lahko bile navedbe podane na zapisnik. Glede na to, da sta tudi toženca sama vložila ne zgolj veliko število pripravljalnih vlog temveč tudi izjemno obsežnih, so bili tudi tožniki primorani (materialno dokazno breme in procesno, ki se med postopkom premešča) k takšnemu procesnemu ravnanju, bistveno pa je, da je sodišče prve stopnje presojo potrebnosti teh vlog pravilno opravilo.

28. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožencema le v delu, v katerem opozarjata, da je Višje sodišče v Mariboru v obeh sklepih, izdanih v postopku zavarovanja odločilo o stroških pritožbenega postopka in jih naložilo v breme udeležencev. Zato je sodišče prve stopnje tožnikom nepravilno priznalo stroške odgovora na pritožbo, v skupnem znesku 480,00 €. Te stroške, skupaj z DDV 585,60 €, je zato sodišče druge stopnje odštelo in nato ponovno opravilo pobot in je sedaj znesek priznanih stroškov tožnikov 2.747,46 €. Sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu ni priznalo nobenih pritožbenih stroškov v postopku zavarovanja, zato ti ostajajo nespremenjeni. Neutemeljene pa so navedbe, da so stroški postopka zavarovanja, nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, bili prepozno priglašeni. Sodišče prve stopnje jih je procesno obravnavalo kot ostale pravdne stroške, torej kot pravne podlage ni uporabilo 38. člena ZIZ temveč določbe ZPP, zato so bili priglašani pravočasno.

29. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev v stroškovnem delu delno ugodilo in spremenilo znesek stroškov, ki sta jih dolžna povrniti tožnikom (tč. V izreka; 165. člen ZPP).

30. Toženca s pritožbo v glavni stvari nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Dolžna pa sta tožnikom povrniti stroške odgovora na pritožbo, ker je sodišče druge stopnje ocenilo, da je ta bil potreben, saj je navedbe upoštevalo in se do njih opredelilo. Priznani so vsi priglašeni stroški v skupnem znesku 612,00 €, skupaj z DDV pa 746,64 €, brezobrestno, ker zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so lahko, če gre za dokaz:s katerim bi se naj ugotovilo dejstvo, ki ni pravno relevantno;ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (izjema je prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, vendar tudi slednja ni zmeraj vnaprej prepovedana - VSRS Sodba II Ips 267/2018 z dne 5.9.2019);ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva;ker je bil dokazni predlog neustrezno substanciran ali je prepozen.Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu;N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP. 2 Npr. Up-77/01 z dne 14. 3. 2004; Up-284/13 z dne 4. 6. 2014; Up-219/15 z dne 19. 5. 2016. 3 Up-233/15 z dne 19.10.2017. 4 V smislu pomanjkanja pravnega interesa, če se da namen doseči s tožbo, ki nudi celovitejše (v smislu tudi prisilne izvršitve) pravno varstvo; Galič A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 152. 5 Prav tam, str. 153. 6 M. Juhart, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2018, str. 638. 7 Tako se npr. v primerljivi avstrijski ureditvi (Stanovanjski zakon - WEG/2002 s spremembami) poudarja, da gre v teh primerih za vrednotno odločanje (Ermessensentscheidung), pri čemer je potrebno upoštevati načela pravičnosti (vestnost in poštenje - Billigkeitserwägungen), ki vključuje tudi presojo osebnih, družinskih okoliščin; zato je lahko rezultat tudi takšen, da so posamezni solastniki v celoti izključeni iz uporabe solastne stvari; tako odločbi Vrhovnega sodišča Republike Avstrije 7 Ob 151/99b z dne 23.6.1999 in 5 Ob 153/21t z dne 14.5.2021. 8 Sklicevanje tožencev na razlago v zadevi II Ips 508/95 je zato napačno, zadeva je v dejanskem pogledu popolnoma različna z obravnavano in zato neprimerljiva. 9 Sodba II Ips 1128/2008 z dne 27.10.2011, tč. 10; določno, za razmerja med etažnimi lastniki in glede aktivne stvarne legitimacija pa Sodba in sklep II Ips 71/2011 z dne 6.6.2011.