Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnica v vlogi za brezplačno pravno pomoč ni navedla dveh hranilnih knjižic, še ne pomeni, da je to naredila z namenom, da si pridobi brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 281/2003-10 z dne 8.10.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.6.2003, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je s svojo odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in odločila, da tožnica v nadaljnjih šestih mesecih od dneva izdaje te odločbe ne more vložiti nove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Navedla je, da tožnica v obrazcu za pridobitev brezplačne pravne pomoči ni navedla svojih denarnih prihrankov, in sicer hranilne knjižice s stanjem 1.757,01 SIT ter devizne knjižice s stanjem 0,26 EUR z zadnjim prometom na tej knjižici dne 24.6.1998. Tožena stranka je tožničin zahtevek zavrnila na podlagi 3. odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001), ker je prosilka namenoma navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, da bi ji bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zaradi česar je bilo treba tudi prepovedati vlaganje zahtevkov za brezplačno pravno pomoč za nadaljnjih šest mesecev.

Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Svojo odločitev je oprlo na 1. in 3. odstavek 20. člena ZBPP. 3. odstavek predpisuje sankcijo za primer, če prosilec navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Za uporabo te, v bistvu kaznovalne odločbe ZBPP, pa mora biti po presoji prvostopnega sodišča izkazano dvoje, in sicer prvič, da je prosilec navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali o premoženjskem stanju svoje družine, kamor se šteje tudi zamolčanje podatkov o delu premoženja, in drugič da je neresnične podatke navajal namenoma, in sicer zato, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Da se šteje drugi pogoj za izpolnjen, mora biti torej izkazan prosilčev namen dajati neresnične podatke in razlog za tak namen, to je da bi mu bila zaradi dajanja neresničnih podatkov odobrena brezplačna pravna pomoč. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru po presoji prvostopnega sodišča ni izpolnjen, čeprav tožnica v obrazcu ni navedla svojih dveh hranilnih knjižic, na katerih ima tudi po mnenju tožene stranke zanemarljiva sredstva.

Prvostopno sodišče namreč ni štelo za izkazano oziroma dokazano, da bi tožnica dajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju namenoma in to zato, da bi bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Možno je, da je tožnica na ti dve knjižici pozabila, saj ni logičnega temelja za sklepanje, da ju je zamolčala namenoma, ker je menila, da sicer ne bo dobila brezplačne pravne pomoči. Prvostopno sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem naj tožena stranka ob upoštevanju pravnih stališč iz prvostopne sodbe popolno ugotovi dejansko in pravno stanje zadeve glede tožničinega izpolnjevanja v ZBPP predpisanih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odloči o tožničini prošnji za odobritev BPP.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, in sicer 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZUS primerno uporablja tudi v upravnih sporih. Sklicuje se na 3. odstavek 20. člena ZBPP, ki ga je tožnica po presoji tožene stranke kršila s tem, ko ni navedla obstoja sredstev na dveh hranilnih knjižicah, pa čeprav gre za bagatelna sredstva. Meni, da je tožnica to storila namenoma in ne iz pozabljivosti, kot to zmotno meni prvostopno sodišče, saj je po podatkih, ki so v upravnih spisih, tožnica v obdobju uveljavljanja brezplačne pravne pomoči tudi urejala izgubo hranilne knjižice. To pa dokazuje, da je za to hranilno knjižico vedela in je torej zavestno ni navedla v vlogi za odobritev BPP. Že samo to pa je po presoji tožene stranke dovolj, da se tožničina vloga zaradi dajanja nepopolnih podatkov zavrne in da se ji prepove uveljavljanje brezplačne pravne pomoči za nadaljnjih šest mesecev. To zamolčanje je bilo po presoji tožene stranke napravljeno prav zaradi uveljavljanja brezplačne pravne pomoči in ne morda iz kakšnega drugega razloga, saj tožnica uveljavlja prav to pravico in ne katere druge. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe tudi ni navedlo, zakaj je štelo dokaz o tem, da je tožnica urejala izgubo hranilne knjižice v času uveljavljanja brezplačne pravne pomoči, za nepomemben za navedeno zadevo. Ker sodišče prve stopnje tega ni obrazložilo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožena stranka opozarja tudi na določbe 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), po katerem morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. Ta dolžnost velja tudi za prosilce za brezplačno pravno pomoč. Te dolžnosti pa tožnica v obravnavanem primeru ni izpolnila. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano prvostopno sodbo spremeni tako, da vzdrži v veljavi odločbo tožene stranke z dne 26.6.2003. Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter da je zanjo prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je v 3. odstavku 20. člena ZBPP določena sankcija za prosilca za brezplačno pravno pomoč, ki v izjavi, ki jo izpolni na obrazcu o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine, namenoma navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali o premoženjskem stanju svoje družine zato, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Sankcija je v tem, da se prošnja z odločbo zavrne in da prosilec prošnje ne more vložiti nadaljnjih šest mesecev od dneva izdaje odločbe.

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče meni, da je treba za izrek te sankcije dokazati, da je prosilec zavestno navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju z namenom, da bi mu bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Tega, da bi tožnica v obravnavanem primeru zavestno ne navedla denarnega stanja na svojih dveh hranilnih knjižicah in to z namenom, da bi pridobila brezplačno pravno pomoč, pa tožena stranka v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala. Tega tudi ni mogoče skleniti zgolj z navajanjem dejstev, da tožnica uveljavlja pravico do brezplačne pravne pomoči in da ni navedla dveh hranilnih vlog, ki sta tudi po presoji tožene stranke bagatelni.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, da je pravilno izhajalo iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnica vedela za hranilno knjižico s tolarsko vlogo, ker da je približno ob istem času urejala izgubo hranilne knjižice pri banki, saj ta okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na določbo 3. odstavka 20. člena ZBPP, kot jo razumeta obe sodišči, ni nujno pravno relevantna.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da ne obstojijo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.