Jedro

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo pritožnik navaja v dokaz, da gre za odstop od sodne prakse, je bila sprejeta na podlagi takrat veljavne zakonodaje (ZDR90 in ZPIZ). Sedaj veljavna zakonodaja se je bistveno spremenila tudi glede pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev. Zato ni nujno, da je sodna praksa po prejšnjih predpisih še vedno uporabna tudi po novih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 140/2006-14 z dne 21.6.2006 odločilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožnikom pogodbo o zaposlitvi, ki mu bo omogočila ureditev delovnega razmerja za polovico delovnega časa, plačo in invalidnino po odločbi ZPIZ od 23.1.2006 dalje, do takrat pa izplačati povzročeno prikrajšanje pri plači na podlagi (že) sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 955/2006-3 z dne 21.9.2006 pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S sklepom (pod isto opr. št.) pa je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da se revizija ne dopusti. To odločitev je utemeljilo s tem, da za dopustitev revizije ni izkazan noben od razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 77/99 z dne 15.6.1999 izhaja, da v primeru, če delodajalec zaposlenemu ne izda ustrezne listine za uveljavljanje njegove priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ta te pravice ne more uveljaviti in je tako delodajalec dolžan izplačati razliko v plači. Pritožbeno sodišče bi to stališče moralo upoštevati. Podlage za odločitev so v 26. in 47. členu ZDR, 93. členu ZPIZ-1 in v odločbi ZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožnik uveljavlja le prvi razlog: da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Ostale navedbe v pritožbi se nanašajo na nestrinjanje z odločitvijo o tožbenem zahtevku. To pa ni predmet tega pritožbenega postopka, v katerem Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Povedano drugače, Vrhovno sodišče se v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije ne more (in ne sme) spuščati v presojo, ali je pravnomočna odločitev tudi pravilna. To je lahko le predmet revizije.

Najprej je treba ugotoviti, da v tej zadevi revizija res ni dovoljena. Gre sicer za individualni delovni spor, toda ne tudi za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (2. točka 31. člena ZDSS-1). Lahko bi šlo le za spor o izročitvi pisne pogodbe o zaposlitvi po 15. členu ZDR, kjer pa se obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (in s tem tudi delovnega razmerja) predvideva. V delu, kjer gre za premoženjski individualni delovni spor (izplačilo prikrajšanja pri plači), pa revizija ni dovoljena, ker vrednost spora ni bila navedena v tožbi in glede na opisno postavljeni zahtevek tudi ni določljiva (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s 367. členom ZPP).

V dokaz, da gre za odstop od sodne prakse, ponuja tožnik le eno sodbo Vrhovnega sodišča, ki pa sama po sebi še ne izkazuje (dokazuje) sodne prakse, zlasti ne, enotne in ustaljene sodne prakse. Vendar pa bi šlo za odstop od sodne prakse, če bi bila odločitev sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi očitno napačna in v nasprotju tudi le z eno samo sodbo Vrhovnega sodišča o istem odločilnem pravnem vprašanju.

Upoštevati pa je treba, da je bila navedena sodba Vrhovnega sodišča sprejeta na podlagi takrat veljavne zakonodaje (ZDR90 in ZPIZ92). Sedaj veljavna zakonodaja se je bistveno spremenila tudi glede pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev. Zato ni nujno, da je sodna praksa po prejšnjih predpisih še vedno uporabna tudi po novih. Drugačno odločitev lahko nalaga že spremenjena pravna podlaga za odločanje.

Bistveni sta predvsem dve spremembi. Novi ZDR ne pozna več razporejanja delavcev z enostranskimi odločitvami delodajalca, delovno razmerje temelji na pogodbi o zaposlitvi, ki temelji na volji obeh strank za njeno sklenitev - in tudi za spremembo. Novi ZPIZ-1 ne pozna več pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom (94. člen ZPIZ92), ki se obračuna z upoštevanjem plače delavca. Ta pravica je nadomeščena s pravico do delne invalidske pokojnine (93. člen ZPIZ-1), katere odmera ni odvisna od plače delavca, temveč od invalidske pokojnine, ki bi pripadala delavcu (zavarovancu) na dan nastanka invalidnosti (drugi odstavek 93. člena ZPIZ-1).

Glede na navedene spremembe pravna vprašanja, ki so pomembna za odločitev v tem sporu, niso več enaka kot v zadevi opr. št. VIII Ips 77/99. Ne gre več le za "izstavitev listine", temveč za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (47. člen v zvezi z 29. členom ZDR). Plača delavca (pogodba o zaposlitvi v tem delu) ni podlaga za ugotavljanje delne invalidske pokojnine. Četudi o teh pravnih vprašanjih Vrhovno sodišče še ni odločalo, bi tožnik s pritožbo lahko uspel le, če bi izkazal neenotno prakso sodišča druge stopnje o teh pravnih vprašanjih. Česa takega pa tožnik niti ne zatrjuje. Presoja o tem, da bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju pa je po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 izključna pristojnost sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče samo revizije iz tega razloga ne more dopustiti, stranke pa iz tega razloga nimajo pritožbe (tretji odstavek 32. člena ZDSS-1).

Ker zatrjevani pritožbeni razlog za dopustitev revizije po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 ni podan, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).