Jedro

Odgovornost prevzemnika del po tretjem odstavku 606. člena ZOR je treba ocenjevati v okviru prevzetih del in naročnikovega namena, zaradi katerega je delo naročil, v konkretnem primeru torej tudi glede morebitnega za naročnika (kot nestrokovnjaka) neznanega ali nepredvidenega vpliva teh del na njegov projekt kot celoto. Prevzeto delo – asfaltiranje ceste je prva toženka opravila brez napake po pravilih stroke in glede tega dela tudi v naročnikovem naročilu ni bilo kakšnih pomanjkljivosti. Glede na točno opredeljeno delo (položitev asfaltne prevleke v debelini 5+2 cm) je povsem jasno, da bo ostal rob na delu, kjer se asfaltna prevleka konča. Tega se je moral zavedati tudi naročnik, ravno on pa je bil nosilec preostalih del v zvezi s posodobitvijo ceste, tudi ureditve bankin. Do škodnega dogodka ni prišlo med asfaltiranjem, temveč potem, ko je prva toženka naročena dela že opravila. Škoda, ki jo je utrpel tožnik (na mostu je preko asfaltnega roba zapeljal na bankino, od tam pa padel v potok), tako ne spada v sfero odgovornosti prve toženke.

Izrek

Reviziji proti odločitvi o premoženjski škodi se zavržeta.

V ostalem delu se revizija tožnika zavrne, reviziji prve toženke pa se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se njeni pritožbi proti odločitvi o nepremoženjski škodi ugodi in se tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v tem delu zavrne.

Tožnik je dolžan v 15 dneh prvi toženki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 4.268,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da so toženke solidarno odgovorne za škodo, ki jo je utrpel tožnik v škodnem dogodku dne 21.8.1989 v višini 20%, v presežku, za še 80%, pa je za škodni dogodek odgovoren tožnik, zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da so toženke odgovorne 30%. V preostalem delu pa je njegovo pritožbo, v celoti pa pritožbe toženk zavrnilo in vmesno sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

Zoper sodbo sta pravočasno vložila revizijo tožnik in prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče sodbo druge stopnje spremeni tako, da so toženke v celoti odškodninsko odgovorne za nastalo škode. Ugotavljati je treba težo kršitve predpisov, ki so v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Toženke so bile naročniki in izvajalci del na mostu in kršile so vrsto prepisov pred in po pričetku izvedbe del. Tako so kršile predpise, ki se nanašajo na postavitev opozorilnih znakov, ki bi udeležence opozarjali na stanje mostu, po izvedbi del pa izvajalec ni obvestil nadzornika toženk, da so ostale bankine po izvedbi asfaltne prevleke neurejene, 7 do 8 cm izpod nivoja asfaltnega dela vozišča. Most tudi ni imel zaščitne ograje, ki bi varovala voznike in pešce pred padcem v strugo. Cestišče je bilo v času dogodka dejansko še gradbišče, ki je predstavljalo v javnem prometu pretežno škodno nevarnost. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker je sodišče izhajalo iz dejstva, da je tožnik povsem brez potrebe zapeljal do skrajnega roba asfalta in nato preko njega v potok. Tožnik je vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Res je vozil ob desnem robu ceste, vendar sama vožnja po desnem robu ceste ne pomeni kršitve cestnoprometnih predpisov, kršitve tudi ni, če voznik zapelje na bankino. Ob normalnem stanju ceste do nesreče ne bi prišlo. Toženke, zlasti prva toženka kot profesionalna organizacija, bi morale računati tudi na možnost napačnih zaznav širine mosta, kot je bila pri tožniku. Zaradi reakcije tožniku ni mogoče očitati kršitve cestnoprometnih predpisov. Vožnja s kosilnico preko mosta z neurejeno vozno površino in brez ograje pomeni povsem drugačne občutke, kakor vožnja z osebnim vozilom. V konkretnem primeru je šlo za takšen most, ki pomeni nevarno stvar, in sicer že zaradi same širine, neurejenih bankin, manjkajoče ograje in višine 2,50 m nad potokom. Tožnik je prepričan, da ni v ničemer prispeval k nastanku škode, podrejeno pa meni, da njegov delež ne bi smel biti večji od 10%.

Prva toženka vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne. Trdi, da je izključni vzrok za nesrečo tožnikovo nepravilno ravnanje in nezadostna pazljivost. Med nedokončano izvedbo gradbenih del na cesti in nesrečo ni vzročne zveze. Pred pričetkom del gradbenih del so bili vsi udeleženci gradbenih del, t.j. Krajevna skupnost ... kot naročnik, njen režijski odbor, investitor, nadzorni organ in prva toženka nedvoumno seznanjeni, kakšna je njihova vloga pri izvedbi del. Prva toženka je po pogodbi izvedla izključno asfaltiranje, vsa ostala dela pa je izvedel režijski odbor krajevne skupnosti. Neutemeljeni so vsi očitki sodišča o tem, da bi morala prva toženka opozarjati na to, kako je treba gradnjo (oziroma le njen posamezen del) zaključiti, da bo varen promet po cesti. Tudi očitek, da bi morala opozoriti investitorja, da je njegovo naročilo, če ne bo zajelo tudi robov mosta, pomanjkljivo in da zato obstoji odškodninska odgovornost prve toženke, je neutemeljen. Zato ni podlage za uporabo tretjega odstavka 606. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZOR. Nadzor sta opravljali Krajevna skupnost ... in bivša Občina ... Neutemeljeno je sodišče prvi toženki tudi naprtilo, da bi morala kot dober strokovnjak obvestiti pristojni organ pri občini, da bi poskrbel za postavitev ustrezne prometne signalizacije, saj prva toženka ni izvajala dela kot vzdrževalec cest po Zakonu o cestah, ampak kot izvajalec del po Zakonu o graditvi objektov.

Revizij sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročeni nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na tožnikovo revizijo so odgovorile druga tretja in šesta toženka. Menijo, da revizija ni utemeljena in predlagajo njeno zavrnitev.

Reviziji nista dovoljeni proti odločitvi o premoženjski škodi. V ostalem delu je revizija tožnika neutemeljena, revizija prve toženke pa je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero ZPP predvideva določene omejitve. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov in imajo zahtevki različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, torej zahtevka z različno podlago. Za premoženjsko škodo tožnik zahteva 6.668 SIT in ker ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, reviziji v tem delu nista dovoljeni (drugi odstavek 374. člena ZPP) in ju je vrhovno sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je do škodnega dogodka prišlo na cesti izključno krajevnega značaja, ki jo je upravljala in vzdrževala krajevna skupnost (12. člen tedaj veljavnega Zakona o cestah, ZCes, Uradni list SRS, št. 2/88) in ne prva toženka v okviru dejavnosti posebnega družbenega pomena. Prva toženka je z naročnikom (Krajevno skupnostjo ...) sklenila pogodbo, s katero je kot izvajalec prevzela asfaltiranje, ostala dela v zvezi z ureditvijo in posodobitvijo ceste pa naj bi izvedel režijski odbor krajevne skupnosti, tudi uredil bankine. Tožnik se je poškodoval, ko je z motorno kosilnico po novo asfaltirani cesti zapeljal na most, z desnim kolesom kosilnice pa preko 7 – 8 cm visokega asfaltnega roba, pri čemer je izgubil nadzor nad kosilnico in z nezavarovanega mosta padel v strugo potoka (natančne ugotovitve o stanju ceste, lastnostih motorne kosilnice in vožnji tožnika vsebujeta sodba druge stopnje v četrtem odstavku na 5. strani in sodba prve stopnje na 9. – 11. strani obrazložitve). Po stališču sodišč prve in druge stopnje prvi toženki ni mogoče očitati, da bi svojega dela (asfaltiranja) ne opravila strokovno. Po tretjem odstavku 606. člena ZOR pa je prevzemnik posla dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter druge okoliščine, za katere je vedel in moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročena dela ali za njegovo pravočasno izvršitev, ker sicer odgovarja za škodo. Ker je prva toženka strokovnjak, ki odgovarja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi morala po mnenju nižjih sodišč opozoriti investitorja, da je treba graditi tako, da se na cesti lahko varno odvija promet. Ceste je treba zaključiti tudi z izgradnjo bankin tako, da so v istem nivoju z robom vozišča. Prva toženka ni izkazala, da bi opozorila naročnika, da je njegovo naročilo za asfaltiranje mosta zaradi varnosti prometa pomanjkljivo. V času gradnje mosta ni bila postavljena ustrezna prometna signalizacija, ki bi opozarjala na izvajanje del na cestišču in tako ni bilo upoštevan drugi odstavek 84. člena ZCes. S tem v zvezi bi morala prva toženka obvestiti ustrezne inšpekcijske službe.

Tožnik se v reviziji zavzema za objektivno odgovornost toženk, češ, da je most zaradi svojih lastnosti (širine, neurejenih bankin, manjkajoče ograje in višine 2,50 m nad potokom) predstavljal povečano nevarnost za javni promet. Temu ni mogoče pritrditi. Cesta ali most sama po sebi nista nevarna stvar. Nevarna postaneta, če nista vzdrževana tako, kot je treba ali, kot v konkretnem primeru, če se na cesti izvajajo določena dela na neustrezen način oziroma brez posebnih opozoril udeležencem v prometu na večjo pazljivost in pozornost. To pa pomeni, da ni bilo ustrezno poskrbljeno za vzdrževanje in rekonstrukcijo ceste ali da se dela na njej niso opravljale na ustrezen način. To pa kaže na nepravilno ravnanje odgovornih oseb in s tem na njihovo krivdno odgovornost. V tem smislu je treba razumeti tudi zapis sodišča druge stopnje (na 6. strani obrazložitve), da cesta v ugotovljenem stanju „predstavlja v javnem prometu pretežno škodno nevarnost,“ saj je istočasno ugotavljalo nepravilnosti v ravnanju toženk, torej njihovo krivdno odgovornost za nastalo škodo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prva toženka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odgovornost prevzemnika del po tretjem odstavku 606. člena ZOR je res strožja odgovornost strokovnjaka. Prevzemnik posla mora upoštevati naročnikov interes glede lastnosti opravljenega posla, ki so potrebne, da lahko naročnik rezultat tega posla uporabi za namen, za katerega ga je naročil, v obsegu, v katerem za ta namen ve oziroma bi moral zanj vedeti.(1) Njegovo odgovornost je torej ocenjevati v okviru prevzetih del in naročnikovega namena, zaradi katerega je delo naročil, v konkretnem primeru torej tudi glede morebitnega za naročnika (kot nestrokovnjaka) neznanega ali nepredvidenega vpliva teh del na njegov projekt kot celoto. Izvajalec celotnega projekta rekonstrukcije oziroma posodobitve ceste je bila Krajevna skupnost ... Prva toženka je po pogodbi z njo prevzela le asfaltiranje ceste (po pogodbi je to opredeljeno v dolžini 392 m, širini 2,7 m in debelina asfaltne prevleke 5+2cm), medtem ko je izvedbo vseh ostalih del (priprave podlage za asfaltiranje, ureditev bankin, mosta) prevzel režijski odbor krajevne skupnosti. Krajevna skupnost je torej naročila le izvedbo točno določenega dela v okviru izgradnje oziroma posodobitve ceste. Prevzeto delo je prva toženka opravila brez napake po pravilih stroke in glede tega dela tudi v naročnikovem naročilu ni bilo kakšnih pomanjkljivosti. Naročnikovo naročilo je namreč pomanjkljivo, če lastnosti (značilnosti) opravljenega posla, ki so opredeljene s tem naročilom, ne bodo omogočale uporabe rezultata podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja (opravljenega dela) bodisi za običajen namen bodisi za poseben namen, za katerega namerava naročnik uporabiti naročeni posel, če podjemnik za ta posebni namen ve oziroma bi zanj moral vedeti.(2) Glede na točno opredeljeno delo (položitev asfaltne prevleke v debelini 5+2 cm) je tudi povsem jasno, da bo ostal rob na delu, kjer se asfaltna prevleka konča. Tega se je moral zavedati tudi naročnik, ravno on pa je bil nosilec preostalih del v zvezi s posodobitvijo ceste, tudi ureditve bankin – naročnik je torej vedel, kakšno bo stanje ceste po izvedenem asfaltiranju in zato izvajalcu del ni mogoče očitati opustitve še posebnega opozorila naročnika. Do škodnega dogodka ni prišlo med asfaltiranjem (ker bi naj prva toženka neustrezno poskrbela za varnost prometa med asfaltiranjem), temveč potem, ko je prva toženka naročena dela že opravila. Res cesta ni bila dokončana in je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje bila dejansko še gradbišče, saj na cesti in mostu ne bi smelo biti nivojskih razlik med asfaltiranim cestiščem in bankino. Vendar pa je prva toženka s pogodbo prevzeta dela že zaključila, stvar izvajalca celotnega projekta rekonstrukcije ceste pa je bilo ustrezno zavarovanje oziroma označba ceste zaradi manjkajočih del (ureditve bankine), ki jih je moral sam še opraviti.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej določilo tretjega odstavka 606. člena ZOR razlagali prestrogo in v škodo prve toženke, ki ni bila izvajalec rekonstrukcije ceste, pač pa le položitve asfalta. Ker v naročilu tega dela ni bilo pomanjkljivosti in ker niso podane tudi druge okoliščine, na katere mora podjemnik po navedenem zakonskem določilu opozoriti naročnika, ni bilo podlage za njegovo uporabo. Škoda, ki jo je utrpel tožnik, ne spada v sfero odgovornosti prve toženke. Njeni reviziji je zato revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je glede nepremoženjske škode ugodilo njeni pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zoper njo zavrnilo.

Pač pa ni utemeljena revizija tožnika. Druga do sedma toženka so pravne naslednice bivše Občine ... (ki je bila prvotno tudi druga toženka), ki je bila obenem s Krajevno skupnostjo ... soinvestitor posodobitve ceste. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nedopustno škodno ravnanje bivše Občine ... predstavlja opustitev ustrezne označitve ceste, na kateri so se izvajala dela in opustitev inšpekcijskega nadzora, v okviru katerega bi morala poskrbeti za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Tehtanje te kršitve v zvezi z tožnikovim načinom vožnje, pa ne utemeljuje posega v razmerje odgovornosti k nastanku škode. Ključni vzrok je vendarle v nezadostni pazljivosti tožnika in njegovem nepravilnem ravnanju. Vožnja po desnem robu cestišča je res predpisana, vendar pa mora biti v vsakem primeru taka, da se udeleženec ne izpostavlja nevarnosti. V obravnavanem primeru je tožnik cesto poznal, saj je po njej že peljal, prav tako je znal upravljati motorno kosilnico in je poznal njene vozne lastnosti. Cesta na mostu ni bila nič drugačna kot pred njim, prometna situacija ni narekovala vožnje po skrajnem desnem robu in za kakršnokoli reakcijo tožnika ob tem, ko je zapeljal na most, ni bilo potrebe. Zdrs z asfaltiranega dela ceste na bankino in nato padec z mosta je tako tudi po presoji revizijskega sodišča v večji meri posledica tožnikovega nepazljivega ravnanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej pri presoji tožnikovega prispevka k nastanku škode pravilno uporabili materialno pravo. Tožnikovo revizijo je zato revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Prva toženka je v postopku uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je prvi toženki priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (stroške sodnih taks, sestave vlog, zastopanja na narokih, stroške priče in izvedenca po stroškovnikih v spisu na straneh 44, 138a in 247) ter stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Ker postopek glede drugih toženk in tožnika še ni končan, pa bo o njihovih revizijskih stroških odločilo sodišče prve stopnje glede na uspeh strank v postopku in druga pravila o povrnitvi stroškov.

Op. št. (1): Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga stran 779. Op. št. (2): Ibidem.