Jedro

Tožena stranka je bila v pravnomočno zaključeni kazenski zadevi spoznana za odgovorno, da je kriva, da je v spornem času naklepoma pomagala pri izvršitvi kaznivih dejanj po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) tako, da je pomagala z navodili, kako naj se na mednarodnih tovornih listinah spreminja teža in količina prepeljanega blaga za naročnika. Zato tožeča stranka od tožene stranke utemeljeno zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi previsoko zaračunanih prevozov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.262,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka). V presežku nad prisojenim zneskom 8.262,35 EUR do zahtevanega zneska 21.115,44 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Odločilo je, da tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe v višini 12.853,09 EUR in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine iz različnih postavk in sicer plačilo odškodnine zaradi tega, ker je prevoznik A. d. o. o., s katerim je tožena stranka sodelovala, izstavil previsoke račune za prevoze, nato je zahtevala odškodnino, ker določeni prevozi niso bili opravljeni, vendar je kljub temu avtoprevoznik A. d. o. o. izstavil račune, prav tako pa je zahtevala odškodnino, ker je direktor prevoznika B.B. ponarejal račune oziroma CMR listine. Tožeča stranka je zatrjevala, da je pri vseh stvareh pomagala tožena stranka, ki je odškodninsko odgovorna. Sodišče je tožeči stranki priznalo odškodnino v znesku 6.680,00 EUR in sicer iz razloga, ker tožena stranka ni preverila, če so bili določeni prevozi dejansko opravljeni in tako omogočila prevoznikom plačilo faktur. Sodišče je tožeči stranki tudi priznalo odškodnino v znesku 1.582,35 EUR iz razloga, ker je ugotovilo, da je v konkretnem primeru prišlo do ponarejanja CMR listin in izstavitve previsokih računov. Sodišče je pritegnilo izvedenko finančne stroke C.C., ki je v svojem izvedeniškem mnenju ugotovila, da je razlika med tržnimi cenami in prevozi, katere je zaračunaval A. d. o. o. in računi, ki jih je odobrila tožena stranka za plačilo, znašala 12.051,59 EUR. Izvedenka je prevoze primerjala s ponudbo avtoprevoznika D. in ugotavljala razlike. Šlo je za neupravičene pribitke na ceno v višini 38,16 %. Na podlagi določil prvega odstavka 182. člena ZDR je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu le-to dolžan povrniti. Za povrnitev škode se uporabljajo splošna pravila OZ. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi iz razloga glede škode v znesku 12.051,59 EUR, ker ji ni mogoče očitati protipravnosti dejanja. Priča E.E. je izpovedal, da pri prevozih iz Nemčije v Slovenijo oziroma H. niso vedno pridobili tri ponudbe, čeprav je bil to uveljavljen način dela. Običajno so vedno pridobili tri ponudbe. Tako je tožena stranka ravnala z veliko malomarnostjo. Tožeča stranka opozarja na priče F.F., E.E., G.G., ki so dejansko „kontaminirane“ priče, saj so s toženo stranko pri poslih sodelovale in je zato njihova kredibilnost sorazmerno manjša. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja pritožbo v delu, kjer je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.262,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni. Odgovornost tožene stranke je ravno tolikšna, kot je odgovornost tožeče stranke, saj so vse odločitve sprejemale skupaj, kar je jasno iz sodbe in pričevanj. Tožena stranka pri svojem ravnanju ni ravnala malomarno (ali celo naklepno), ampak kot dober gospodarstvenik, kar je razvidno tudi iz pričevanj zaslišanih prič, ki so v spornem obdobju bili sodelavci tožene stranke ali celo nadrejeni, z izjemo takratnega direktorja, ki prav tako ni imel ničesar proti postopkom, katere je v bistvu sam zapovedal in nato tudi kontroliral. Sodišče zmotno ugotavlja, da je CMR listina verodostojna knjigovodska listina za obračun DDV, saj se na nobenem CMR dokumentu ne piše cena prevoza, ker je to stvar naročnika in dobavitelja in ne tistega, ki prevoz stvarno opravlja. Tožeča stranka zoper A. d. o. o. že vodi postopek in ne more zahtevati večkratnega plačila. Tožnik je kot vodja komerciale po 1. 5. 2006 opravljal tudi druge naloge. Prevoze je naročal E.E., tožeča stranka tudi ni ponudila substanciranega navajanja, kar je storila tudi prepozno in v nasprotju z 286. členom ZPP. Določeni prevozi niso bili opravljeni, saj blago, ki naj bi bilo pripeljano na osnovi izračunanega prevoza, ni bilo prevzeto, glede navedenega pa je izvedenka prekoračila trditveno in dokazno breme. Kar se tiče objektivnega kot subjektivnega zastaralnega roka tožena stranka ponovno izpostavi, da tožeča stranka ni izvedela za zatrjevano škodo šele z dnem vložitve kazenske ovadbe. Tožeča stranka je podala kazensko ovadbo zoper A. d. o. o., ko je začela preiskovati račune tega avtoprevoznika. Cilj konvencije CMR ni reševati splošnih pogodbenih težav. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na napotila pritožbenega sodišča ponovilo izvedene dokaze in neposredno zaslišalo tudi G.G., F.F. in E.E Ob tem je pridobilo tudi nekaj listin avtoprevoznikov, ki so potrditvi tožnice opravili sporne prevoze za družbo A. d. o. o. iz Nemčije v Slovenijo, pridobilo je izvedeniško mnenje izvedenke finančne stroke ter vpogledalo tudi v kazenski spis Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 14768/2010. 7. Glede na podane pritožbene navedbe tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo izjave prič G.G., F.F. in E.E. ter ob tem ugotovilo način poslovanja tožene stranke, pri čemer je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede višine oprlo na izračun sodne izvedenke finančne stroke C.C., ki je po pregledu celotne obstoječe dokumentacije podala pisno izvedensko mnenje, po podanih pripombah obeh strank je podala tudi dopolnilno izvedeniško mnenje z dne 11. 10. 2015. Sodišče je izvedenko tudi na obravnavi 22. 10. 2015 zaslišalo in obe stranki sta lahko izvedenki postavljali tudi neposredna vprašanja, na katere je le-ta odgovarjala. Glede vrste pritožbenih ugovorov tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene novote, pri čemer pa tožeča stranka pripomb ni podala ob zaslišanju izvedenke oziroma ob tem, ko je sodišče izvedenki naložilo izdelavo dopolnilnega izvedeniškega mnenja. Sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obširno navedlo izpovedbe posameznih prič in obrazložilo svojo odločitev.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 182. členu ureja odškodninsko odgovornost in določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti, pri čemer se za zagotavljanje odškodninske odgovornosti uporabljajo pravila civilnega prava, pri čemer je potrebno, da so podani štirje elementi in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza, med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Tožena stranka je bila v pravnomočno zaključeni kazenski zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I K 14768/2010 spoznana za odgovorno, da je kriva, da je v času od 11. 8. 2006 do 25. 10. 2006 v H., B.B. naklepoma pomagala pri izvršitvi kaznivih dejanj po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika tako, da je pomagala z navodili, kako naj na mednarodnih tovornih listinah spreminja težo in količino prepeljanega blaga za naročnika, ter prikrivala, da je B.B. uporabil lažne poslovne listine kot prave, ko je kot vodja komerciale v družbi (tožeča stranka), kjer je bil pristojen za potrjevanje računov v plačilo, vedoč, da so s strani B.B. predloženi računi na podlagi spremenjenih tovornih listin lažni, le-te potrjeval za plačilo, pri čemer sodba našteva dejanja označena z A, B, C, D, E in F, pri čemer je storil kaznivo dejanje pomoč pri storitvi nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 340. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika, pri čemer se je obdolženec (tožena stranka) odpovedal pravici do pritožbe, tako da gre za pravnomočno razsojeno stvar v kazenski zadevi. Sicer je izvedenka v dopolnilnem izvedenskem mnenju pojasnila svoj način obračunavanja in izrecno navedla, da je v fakturah povzetih v tabeli 1 razdelila na tri sklope in sicer spodaj - tabele št. 2 - fakture, za katere ni bilo mogoče ugotoviti prevzemov blaga, spodaj - tabela št. 3 - fakture, kjer so bili CMR popravljeni, spodaj tabela št. 4 - preostanek faktur, kjer so bili opravljeni prevozi blaga in je vrednost zaračunanega prevoza s strani A. d. o. o. bila primerjana s fakturami, ki so jih posredovali podprevozniki.

9. Tožena stranka podaja pritožbo in navaja, da pri svojem ravnanju ni ravnala malomarno ali celo naklepno. Kot že navedeno, da je bila tožena stranka obsojena za napeljevanje h kaznivemu dejanju po 240. člena Kazenskega zakonika, pri čemer je sodba pravnomočna, poudariti je tudi, da je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da, ker tožeča in tožena stranka nista konkretno prerekali ugotovitev in opravljenih izračunov izvedenke C.C., ki so razvidni iz tabele št. 2 in 3 podanega mnenja (list. št. 251), tako sodišče nima razloga v dvom v verodostojnost in strokovnost podanih zaključkov izvedenke. Tožena stranka kot odgovorna za opravo prevozov ni preverila, če so bili dejansko določeni prevozi opravljeni, omogočila je prevoznikom izplačilo faktur, tako da je nastala škoda v višini 6.680,00 EUR zaračunanih prevozov s strani prevoznika A. d. o. o., prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da so določene fakture, ki so imele CMR popravljene na višje količine, skupno 642,00 EUR glede na račune podprevoznikov. Tako je znašal skupni znesek stroškov prevoza 731,15 EUR, torej je bil skupni znesek previsoko zaračunanih prevozov izkazan v višini 2.383,85 EUR, pri čemer je bilo potrebno odšteti zneska 351,50 EUR in 450,00 EUR in je tožena stranka odgovorna za previsoko zaračunane prevoze v skupnem znesku 1.582,35 EUR, pri čemer je pomembno tudi to, da je bila tožena stranka pravnomočno kazensko obsojena v zadevi opr. št. I K 14768/2010. Pritožbeno sodišče enako kot pri pritožbi tožeče stranke ugotavlja, da gre v pritožbi za obširne pritožbene navedbe, pri čemer, kot že navedeno, obe pravdni stranki nista imeli nikakršnih pripomb oziroma dodatnih vprašanj na izvedeniško mnenje izvedenke.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče in tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.