Jedro

V zadevi ni spora o tem, da bi morala imeti tožnica v mesecu januarju in februarju 2012 zaposlenih 9 invalidov in da jih je imela zaposlenih le 8. Zato je bila za navedena meseca zavezana za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za 1 invalida. Spora tudi ni o tem, da je tožnica znesek v višini, ki ustreza nadomestilu za dva nezaposlena invalida za omenjena meseca, plačala. Sporno pa je, ali in katero obveznost je pravzaprav s tem poravnala. Tožnica trdi, da je s tem poravnala vse svoje obveznosti po ZZRZI, toženka pa, da ostaja obveznost tožnice iz naslova zaposlovanja invalidov še vedno odprta v višini, ki sledi iz odločbe, in sicer zato, ker tožnica „ni dokazala nadomestne izpolnitve kvote v predpisanem znesku“. To pa je tudi vse, kar pristojna organa v svojih odločbah navedeta o nadomestni (ne)izpolnitvi kvote. Izpodbijana odločitev je tako v bistvenem brez razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti niti ji ni mogoče učinkovito ugovarjati s pravnimi sredstvi, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki zahteva odpravo odločbe ter ponovno odločanje v zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS št. 4932-2-1300806 z dne 16. 12. 2013 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je v zadevi ugotovitve in izterjave obveznosti plačila prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) dolžna v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prispevek) v višini 651,45 EUR (od tega glavnico v višini 555,06 EUR in zamudne obresti v znesku 96,39 EUR) ter ji navedeni znesek pod grožnjo izvršbe naložil v plačilo skupaj z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od izdaje odločbe do plačila.

V obrazložitvi se prvostopni organ sklicuje na določbe ZZRZI, ki se nanašajo na izpolnjevanje obveznosti zavezancev iz naslova zaposlovanja invalidov, ter na določbe izvedbenih predpisov, to je Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba) in Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (v nadaljevanju Navodilo). Na tej podlagi ter na podlagi svojih evidenc nato ugotovi stanje obveznosti tožeče stranke iz naslova nerealizirane nadomestne izpolnitve kvote, ki po podatkih iz razpredelnice za januar 2012 znaša 20,92 EUR in za februar 2012 534,14 EUR, kar skupaj znese 555,06 EUR ter višino zakonskih zamudnih obresti, obračunanih do 16. 12. 2013. V tej zvezi prvostopni organ še navaja, da je tožeči stranki izdal opomin zaradi neplačanega prispevka z dne 13. 11. 2013, ki ji je bil vročen 29. 11. 2013, vendar obenem ugotavlja, da tožeča stranka obveznosti ni izpolnila niti ni z vlogo pred izdajo odločbe dokazala, da ni zavezana za plačilo prispevka.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih ima tožeča stranka poravnane vse obveznosti do Sklada, tudi tiste iz leta 2010, pa ob sklicevanju na določbe ZZRZI in s tem na zakonsko ureditev plačevanja prispevkov poudari, da mora zavezanec sam mesečno spremljati izpolnjevanje kvote in sam, brez opozorila organa, plačati prispevek zaradi neizpolnjevanja kvote. Sicer pa po podatkih spisov ugotavlja, da je prvostopni organ tožeči stranki dne 13. 11. 2013 poslal opomin za plačilo neplačanega prispevka za januar 2012 in februar 2012 v skupnem znesku 646,13 EUR, in da je tožeča stranka odgovorila, da je vse svoje obveznosti pravočasno poravnala. Prvostopni organ je nato (utemeljeno) izdal odločbo, saj je menil, da tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila niti ni dokazala nadomestne izpolnitve kvote v predpisanem znesku.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe sicer pravilno sledi, da bi morala imeti januarja in februarja 2012 zaposlenih 9 invalidov ter da je dejansko imela zaposlenih le 8 invalidov. Zato je bila skladno s 65. členom ZZRZI zavezana za plačilo prispevka za 1 invalida. Ne drži pa, da ni plačala celotnega nadomestila za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za 1 invalida za januar in 1 invalida za februar 2012. Kot je razvidno iz izpisov kontne kartice z datumom 10. 2. 2012 in z datumom 9. 3. 2012, je tožeča stranka plačala prispevek za 1 invalida za januar v znesku 534,14 EUR in za februar 2012 prav tako znesek 534,14 EUR (70% tedaj veljavne minimalne plače). S tem je poravnala vse obveznosti po ZZRZI in o tem z dopisom z dne 23. 9. 2013 obvestila organ prve stopnje. Le-ta pri izdaji odločbe tega dopisa in priloženih izpisov kontne kartice ni upošteval in s tem ni v skladu z določbami ZUP preveril, ali je tožeča stranka plačala prispevek in s tem izpolnila svojo obveznost po ZZRZI.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je bila tožeča stranka v skladu z določbami ZZRZI in glede na registrirano dejavnost zavezana izpolnjevati 6% kvoto invalidov. Iz spisov je razvidno, da ni zaposlovala zadostnega števila invalidov in da bi zato morala Skladu plačevati mesečni prispevek zaradi neizpolnjevanja predpisane kvote. V skladu s 64. členom ZZRZI je tožeča stranka sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju s centrom A. z namenom, da nadomestno izpolni predpisano kvoto. Iz spisov dalje sledi, da je tožeča stranka organu prve stopnje poslala letno poročilo o nadomestni izpolnitvi kvote za leto 2011, iz katerega je razvidna nadomestna izpolnitev kvote za enega invalida. Dne 19. 1. 2012 je tožeča stranka poslala Skladu dopis, da je v obrazcu o realizirani nadomestni izpolnitvi kvote za leto 2010 prišlo do napake in da realizacija pogodbene vrednosti pri zapisu realiziranih stroškov dela ni pravilna. Iz poročila namreč izhaja, da so realizirani stroški dela le za enega invalida, dejansko pa je šlo za realizacijo stroškov dela za dva invalida. Tožeča stranka je priložila tudi dopis centra A. z obrazložitvijo in dokazili. Iz Zaključnega poročila o nadomestni izpolnitvi kvote za leto 2010 z dne 19. 1. 2012, podpisanega s strani odgovorne osebe tožeče stranke in odgovorne osebe centra A. izhaja, da je realizirana pogodbena vrednost od marca do decembra 2010 8.883,25 EUR, od tega realizirani stroški dela v višini 8075,68 EUR. Iz istega poročila tudi izhaja, da sta bili od 1. 3. 2010 do 31. 3. 2010 nadomeščeni dve invalidni osebi, od 1. 4. 2010 do 3. 12. 2010 pa ena invalidna oseba. Ker sta poročilo podpisali odgovorni osebi, tožena stranka ocenjuje, da je potrjeno poročilo verodostojno. Obenem „meni, da sta se obe pravni osebi šele po opozorilu Sklada in po pozivu k plačilu odločili ugovarjati napako pri poročilu“, to pa je razlog za to, da je pritožbeni organ potrdil izpodbijano odločbo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporna kvota invalidov (6%), ki jo je bila tožeča stranka dolžna izpolnjevati kot delodajalka glede na svojo registrirano dejavnost. Spora tudi ni o tem, da bi morala imeti v mesecu januarju in februarju 2012 zaposlenih 9 invalidov in da jih je imela dejansko zaposlenih le 8. Zato je bila za mesec januar in februar nedvomno skladno s 65. členom ZZRZI zavezana za plačilo prispevka z vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za 1 invalida. Spora v bistvu tudi ni o tem, da je tožnica prispevek v višini, ki ustreza nadomestilu za dva nezaposlena invalida za omenjena meseca leta 2012, plačala. Spor je o tem, ali je in katero obveznost je tožeča stranka pravzaprav s tem poravnala. Pri tem ko tožeča stranka trdi, da je s tem poravnala vse svoje obveznosti po ZZRZI, pa tožena stranka trdi in vztraja, da ostaja obveznost tožeče stranke iz naslova zaposlovanja invalidov še vedno odprta (v višini, ki sledi iz odločbe), in sicer zato, ker tožeča stranka „ni dokazala nadomestne izpolnitve kvote v predpisanem znesku“. To pa je tudi vse, kar pristojna organa navedeta v izpodbijani in drugostopni odločbi o nadomestni (ne)izpolnitvi kvote in s tem o tisti dejanski podlagi za izpodbijano odločitev, ki je glede na podatke spisov (očitno) edina sporna v konkretnem primeru. Več o obveznosti tožeče stranke, ki naj bi izhajala iz neizpolnitve nadomestne kvote za leto 2010 (in ne za leto 2011!) pove tožena stranka šele v odgovoru na tožbo, kar pa ni dovolj, saj po ustaljenem stališču sodne prakse z odgovorom na tožbo ni mogoče uspešno dopolnjevati ali nadomeščati obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker torej ostaja izpodbijana odločitev v bistvenem brez razlogov, je ni mogoče preizkusiti niti ji ni mogoče učinkovito ugovarjati s pravnimi sredstvi. To pa pomeni, da je kršitev pravil postopka (214. člena ZUP), ki se nanaša na razloge izpodbijane odločbe bistvena, bistvena kršitev pravil postopka pa narekuje odpravo odločbe ter ponovno odločanje v zadevi.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Pristojni organ mora v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na stališče sodišča, ki ga je zavzelo v tej sodbi, ter svojo odločitev, kolikor pri njej vztraja, utemeljiti tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Pri tem sodišče pripominja, da jasne in celovite obrazložitve ne vsebuje niti odgovor na tožbo, ki ga je dala tožena stranka. Tako glede Zaključnega poročila o nadomestni izpolnitvi kvote za leto 2010 z dne 19. 1. 2012 sklene, da je verodostojno, in s tem pritrdi vsebini popravljenega zaključnega poročila, to je poročila, ki naj bi dokazovalo, da je bila nadomestna izpolnitev realizirana v celoti in da torej obveznosti plačila prispevka ni, obenem pa, ne da bi jasno navedla (dejanske in pravne) razloge, pritrdi izpodbijani odločitvi, s katero se nasprotno ugotavlja (in nalaga v plačilo) obveznost iz tega naslova.

O stroških postopka je sodišče, ob upoštevanju DDV, odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.