Jedro

Dokazi, ki sta jih predložila tožnika, ne predstavljajo novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni in uporabljeni v prejšnjem, inšpekcijskem postopku. Ti dokazi naj bi dokazovali, da se je del danes porušenega objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja, nahajal na zemljišču, kjer stoji objekt tožnikov, ki je nelegalna gradnja, in sicer na delu, kjer se danes nahaja dvorišče. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev toženke, pa navedeni dokazi dokazujejo zgolj to, da je na zemljišču, na katerem se danes nahaja nelegalen objekt, nekoč stal objekt (del), ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. Kot je pravilno pojasnila toženka, pa to ne pomeni niti legalnosti objekta, ki je obravnavan v inšpekcijskem postopku, niti njegove neskladnosti, saj se nanašajo na povsem drug objekt, zgrajen na drugi lokaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnikov za obnovo postopka v zadevi gradnje na zemljišču parc. št. 4381 k.o. ... št. 06122-733/2010. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika predlagala obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je postala pravnomočna. Kot nov dokaz, ki bi mogel pripeljati do drugačne odločbe, sta navedla potrdilo in ugotovitveno poročilo o legi sedaj že porušenega objekta na parceli št. 8912/14 k.o. ... in kopijo iz arhiva zemljiško katastrskih načrtov GURS, OGU Koper z dne 9. 5. 2013, iz katerih izhaja, da je prej obstoječi objekt, ki je bil odstranjen in za gradnjo katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, stal tudi na zemljišču, ki je danes evidentirano kot parcela št. 4381 k.o. ... Zavrnitev predloga utemeljuje na ugotovitvi, da dokazi, ki jih predlagata tožnika, ne bi pripeljali do drugačne odločbe v inšpekcijskem postopku. Kot nedvomno ugotavlja, da je stanovanjski objekt, ki je bil obravnavan v inšpekcijskem postopku, izveden na drugem mestu, kot je dovoljeno z gradbenim dovoljenjem. Iz dokumentacije, ki sta jo dostavila tožnika, izhaja, da njun objekt ne stoji na mestu prej obstoječega objekta, le del objekta je segal na parcelo št. 4381 k.o. ..., in sicer del, kjer se danes nahaja dvorišče. Glede na navedeno toženka ponovno ugotavlja, da gradbeno dovoljenje z dne 22. 10. 1997 ni bilo izdano za objekt, ki je obravnavan v inšpekcijskem postopku in je zato gradnja nelegalna. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, po kateri se v primerih, ko gradnje ni možno uskladiti z gradbenim dovoljenjem, ne da bi se pri tem odstranil celotni objekt, šteje, da je objekt nelegalna gradnja. To velja tudi v primerih, ko objekt ni izveden točno na mestu, na katerem ga je z gradbenim dovoljenjem dovoljeno izvesti.

Upravni organ druge stopnje je prvo točko izreka izpodbijane odločbe dopolnil z navedbo dokončne odločbe, s katero je bil končan postopek, katerega obnova je predlagana, v ostalem delu pa je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da podatek, da je gradbeno dovoljenje zajemalo tudi parcelo št. 4381 pomeni, da je gradbeno dovoljenje mogoče spremeniti. Želita odpravo izpodbijane odločbe z dne 10. 7. 2013 in izdajo nove odločbe, v kateri bodo navedeni pravilni podatki, saj vsebina inšpekcijske odločbe vpliva tudi na druge postopke. Navajata, da navedba v inšpekcijski odločbi, ali se gradnja nahaja na kmetijskem ali na stavbnem zemljišču, vpliva na višino nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika v predlogu za obnovo postopka navedla, da sta pridobila nove dokaze, in sicer potrdilo in poročilo Geodetskega podjetja ... s.p., in kopijo iz arhiva zemljiškokatastrskih načrtov GURS OGU Koper z dne 9. 5. 2013, iz katerih izhaja, da se je gradbeno dovoljenje z dne 22. 10. 1997 nanašalo tudi na današnjo parcelo št. 4381 k.o. ..., kar sta zatrjevala ves čas postopka. Zato ni šlo za nelegalno, ampak za neskladno gradnjo.

Tožnika sta torej vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se (…) najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da se v primerih, ko gradnje ni možno uskladiti z gradbenim dovoljenjem, ne da bi se pri tem odstranilo celotni objekt, šteje, da je objekt nelegalna gradnja.

Tudi po presoji sodišča dokazi, ki sta jih predložila tožnika, ne predstavljajo novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni in uporabljeni v prejšnjem, inšpekcijskem postopku. Ti dokazi naj bi dokazovali, da se je del danes porušenega objekta, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja, nahajal na zemljišču, kjer stoji objekt tožnikov, ki je nelegalna gradnja, in sicer na delu, kjer se danes nahaja dvorišče. Kot izhaja iz neprerekanih ugotovitev toženke, pa navedeni dokazi dokazujejo zgolj to, da je na zemljišču, na katerem se danes nahaja nelegalen objekt, nekoč stal objekt (del), ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. Kot je pravilno pojasnila toženka, pa to ne pomeni niti legalnosti objekta, ki je obravnavan v inšpekcijskem postopku, niti njegove neskladnosti, saj se nanašajo na povsem drug objekt, zgrajen na drugi lokaciji. Da bi bilo možno njun objekt uskladiti z gradbenim dovoljenjem, pa tožnika niti ne navajata.

Opredelitev namenske rabe zemljišča za potrebe izračuna nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pa je stvar postopka odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo in se ugotavlja glede na opredelitev zemljišč v planskih aktih. Iz odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora z dne 21. 10. 2013, ki se nahaja v upravnih spisih izhaja, da je upravni organ podatke o namenski rabi zemljišča pridobil na podlagi potrdila, ki ga je izdala Občina Izola, in ne iz inšpekcijske odločbe, katere obnovo predlaga. Tožnika bosta zato lahko ugovore v zvezi z opredelitvijo namenske rabe zemljišča podala v tem postopku.