Jedro

Zahteva odpira vprašanje zadostne individualizacije predloga za pregon v smeri kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Historični dogodek, ki ga je policiji naznanil C. C. in za katerega je izrazil voljo za pregon, je zadosti individualiziran, na državnem tožilcu oziroma sodišču pa je, da ga ustrezno pravno opredeli. Pri presoji vsebine predloga za pregon je odločilna pravna narava tega instituta, saj gre za procesno predpostavko, brez katere državni tožilec ne sme sprožiti kazenskega pregona. Navedba vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja ni nujna, saj je bistveno to, da je individualiziran kot historični dogodek.

Obramba si je prizadevala za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena), vendar sta sodišči presodili, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejanje. Prvič zato, ker sta ugotovili, da škoda na jukeboxu ni bila neznatna ali zanemarljiva, drugič pa zato, ker je za to presojo treba ugotoviti še subjektivni pogoj (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 340,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. A. v točki A izreka sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen štiridesetih dnevnih zneskov v skupni višini 4.000,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku treh mesecev. Sodišče je odločilo o načinu izvršitve denarne kazni za primer, če se ne bo dala niti prisilno izterjati. Razsodilo je o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe B. B., d.o.o. (v nadaljevanju: B. B.) in odločilo o stroških kazenskega postopka. V točki B izreka sodbe pa je obdolženca oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1, razsodilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe B. B. in odločilo o stroških tega dela kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo del očitka glede izvršitvenih ravnanj in prepovedane posledice. Poseglo je tudi v odločbo o kazenski sankciji in v obsojencu izrečeni denarni kazni znižalo število dnevnih zneskov na petnajst, tako da je končno višino denarne kazni znižalo na 1.500,00 EUR. V preostalem je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS ter 6. in 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi razveljavi in obtožni predlog po 352. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrže, oziroma da ju spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo po 4. točki 358. člena ZKP, oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

4. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svétnik Hinko Jenull, ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Glede očitka o kršitvi 5. točke prvega ostavka 371. člena ZKP se sklicuje na razloge, ki jih je v odgovor navedlo sodišče druge stopnje. Meni, da gre za laični predlog za pregon z veljavnostjo za oškodovano družbo, pri katerem ni mogoče vztrajati pri obličnosti, ki sicer velja za dejanja v poslovnem prometu, pa tudi, da ta ne more obsegati vseh dejstev (prijavljenega) življenjskega primera. V očitkih o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in o kršitvi prvega odstavka 395. člena ZKP, ki naj bi ju storilo sodišče druge stopnje, prepoznava le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri zatrjevani kršitvi pravice do izvajanja dokazov iz 29. člena Ustave se vrhovni državni tožilec sklicuje na razloge drugostopenjskega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili obsojenčevi zagovorniki, ki povzemajo po njihovi oceni bistvene vidike zahteve. Vztrajajo pri razlogih vložene zahteve in pri predlogu.

B.

6. Vložniki zatrjujejo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca, ki je glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 procesna predpostavka za pregon.

7. Zahteva problematizira upravičenost naznanitelja za podajo predloga v imenu oškodovane pravne osebe, ker je predlog za pregon oziroma zapisnik o sprejemu ustne ovadbe podal C. C. Prvostopenjska sodba ugotavlja, da gre za direktorja oškodovane družbe B. B., torej za osebo, ki je bila kot zakoniti zastopnik upravičena izjavljati voljo družbe in podati pravno upošteven predlog za pregon, zato uveljavljana kršitev ni podana. Za pravočasnost predloga za pregon pa ni nujno, da je upravičenje naznanitelja razvidno že iz samega predloga, kot to zmotno navaja zahteva. Ostale navedbe zahteve, ki se nanašajo na razmerje med lastnikom družbe in njenim zakonitim zastopnikom, so posledično nerelevantne.

8. Zahteva to kršitev utemeljuje tudi z navedbo, da volja naznanitelja za pregon storilca kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari v predlogu oziroma zapisniku o sprejemu ustne ovadbe ni jasno izražena. Vrhovno sodišče očitka ne sprejema, saj je v svoji dosedanji praksi že zavzelo stališče, da naznanitev življenjskega oziroma historičnega dogodka policiji pomeni jasno in nedvoumno voljo, da se zoper storilca sproži kazenski pregon1. Zato ni potrebno, da bi bila ta volja naznanitelja v predlogu za pregon oziroma v ovadbi oškodovanca izrecno zapisana, na kar neutemeljeno nakazuje zahteva. Slednja se sicer sklicuje na drugačno stališče iz sodbe Višjega sodišča v Kopru II Kp 53121/2016 z dne 31. 1. 2019, ki pa Vrhovnega sodišča ne zavezuje.

9. Zahteva odpira tudi vprašanje zadostne individualizacije predloga za pregon v smeri kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Vložniki sicer pravilno navajajo, da pretežni del zapisnika oziroma ovadbe povzema način poslovanja družbe B. B. z dvema lokaloma in ravnanje lastnika enega od lokalov z dvema jukeboxoma in da si je nekdo drug prisvajal iztržek iz jukeboxov, kar je policistka kvalificirala kot poslovno goljufijo. Toda C. C. je navedel tudi, da je ugotovil poškodbe na tretjem jukeboxu, ki je predmet kaznivega dejanja po izpodbijani pravnomočni sodbi. Povedal je, da je jukebox našel za lokalom ...„s poškodovanim ohišjem, škoda na njem pa znaša okoli 1.600,00 EUR /.../ in odstranjen je bil disk“. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je s tem historični dogodek, ki ga je policiji naznanil C. C. in za katerega je izrazil voljo za pregon, zadosti individualiziran, na državnem tožilcu oziroma sodišču pa je, da ga ustrezno pravno opredeli.

10. Zahteva ima sicer prav, da v predlogu za pregon niso navedena izvršitvena ravnanja, za katera je bil obsojen obsojenec (da je boksnil v jukebox, tako da se je vdrlo steklo, in da je odtrgal nosilce za ključavnici). Prav tako drži, da izvršitvenega ravnanja, da je obsojenec boksnil v jukebox, tako da se je vdrlo steklo, C. C. niti ni mogel navesti v predlogu za pregon, ker tega takrat ni mogel vedeti, saj je bilo steklo že zamenjano in je bilo to dejanje obsojenca ugotovljeno šele v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Pri presoji vsebine predloga za pregon je odločilna pravna narava tega instituta, saj gre za procesno predpostavko, brez katere državni tožilec ne sme sprožiti kazenskega pregona. Pregon storilca predlagalnega delikta pomeni prilagoditev situacijam, v katerih med storilcem in oškodovancem obstaja določeno osebno razmerje, ali pa gre za bagatelna kazniva dejanja, zato je za sprožitev kazenskega pregona odločilna volja oškodovanca. Za predlog za pregon ZKP ne predvideva nobene posebne obličnosti in se zanj šteje že ovadba (če jo vloži oškodovanec), paziti je treba le, da ga poda pravi upravičenec2. Posledično tudi navedba vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja ni nujna, saj je bistveno to, da je individualiziran kot historični dogodek. V konkretnem primeru je temu zadoščeno, saj iz predloga za pregon izhaja določna opredelitev tuje stvari (jukebox, ki je bil na podlagi najemne pogodbe v lokalu ...), delna konkretizacija poškodb (poškodovano ohišje in odstranjen disk, vse v ocenjeni višini 1.600,00 EUR), pa tudi oškodovanec (družba B. B.). Poleg tega je C. C. predlog za pregon dopolnil z elektronskim sporočilom, ki ga je poslal policiji dva dni po ovadbi in znotraj (takrat predpisanega) tri-mesečnega roka za podajo predloga (prvi odstavek 52. člena ZKP), s katerim je konkretiziral poškodbe jukeboxa (menjan monitor in odklopljeni kabli; manjkajoč čitalec; manjkajoč trdi disk s podatki, ki se sedaj nahaja v aparatu na zidu v caffe 88; poškodbe odtrganih nosilcev za dve ključavnici).

11. Zahteva sodbi sodišča druge stopnje očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je iz opisa dejanja izpustilo nekatere očitke obsojencu, med drugim, da je odstranil (in zamenjal) monitor jukeboxa, ker da za to ni dovolj dokazov (tč. 11 sodbe). V izreku pa je ostal očitek obsojencu, da je boksnil v jukebox tako, da se je vdrlo steklo. Ker gre pri monitorju za steklo, zahteva ponovno analizira dokaze, na podlagi katerih sta sodišči utemeljili obsodbo za očitek obsojencu, da je boksnil v jukebox tako, da se je vdrlo steklo. Zaradi posega pritožbenega sodišča v ugotovljeno dejansko stanje postavlja dve tezi. Prva je, da je glede na dejanske ugotovitve sodb edino možno to, da je obsojenec boksnil v steklo (monitor) in je potem kasneje (nekdo) tak poškodovani monitor zamenjal z nepoškodovanim, v takšnem stanju pa ga je naposled našel C. C. Druga, ki je temelj za očitano kršitev pritožbenemu sodišču, pa je, da gre za takšno povezavo med menjavo monitorja in udarcem v steklo, da bi moralo biti obsojencu dokazano ali oboje hkrati ali nič od tega.

12. Pritožbeno sodišče je presojo navedb pritožbe glede udarca v steklo podalo v skladu z uveljavljenimi standardi, ki veljajo za instančne odločbe. Sprejelo je dokazno oceno in dejstvene zaključke prvostopenjskega sodišča glede izvršitvenega ravnanja udarca in poškodbe stekla ter odgovorilo na bistvene poudarke pritožbe (tč. 10 sodbe). Prvostopenjsko sodišče pa je napravilo obsežno in podrobno dokazno oceno, v kateri je presojalo verodostojnost prič, ki so potrjevale očitek, in tistih, ki so obsojenca razbremenjevale. Soočilo je njihove navedbe, jih dokazno ocenilo same zase, v odnosu do preostalih dokazov oziroma znotraj celovitega dokaznega rezultata. Glede na navedeno ni treba, da pritožbeno sodišče ponavlja argumente prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja, zato uveljavljana kršitev ni podana. Kar pa se tiče predloga vložnikov za postopanje po 427. členu ZKP, je treba pojasniti, da gre za pooblastilo, ki ga Vrhovno sodišče uporabi takrat, ko sámo podvomi v pravilnost odločilnih dejstev, na katere se opira zakon, ki naj bi bil kršen po navedbah zahteve. Če takega precejšnjega dvoma ni, in Vrhovno sodišče ga v obravnavani zadevi ni ugotovilo, odsotnosti tega ni dolžno posebej pojasnjevati.

13. Zahteva sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na drugo izvršitveno ravnanje obsojenca, da je odtrgal nosilce za dve ključavnici, in trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Manko potrebnih razlogov naj bi bil posledica tega, da je prvostopenjsko sodišče ugotovitev, da je obsojenec z jukeboxa odtrgal nosilce za ključavnici, vezalo na ugotovitev, da je povzročil tudi nekatere ostale poškodbe (odstranil disk, čitalec in zamenjal monitor), drugostopenjsko sodišče pa je presodilo, da za te ostale poškodbe ni dokazno, da jih je povzročil obsojenec. Zahteva trdi, da zaradi posega pritožbenega sodišča obstaja dokazna praznina o tem, zakaj še vedno šteje, da je storilec odtrganja nosilcev za ključavnici obsojenec, in da bi to praznino moralo napolniti pritožbeno sodišče. 14. Zatrjevana kršitev ni podana, saj je iz tč. 10 in 11 sodbe drugostopenjskega sodišča razvidno, da je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vseh očitkov, razen glede odstranitve čitalca, trdega diska in monitorja. Predpostavka zahteve, da je lahko bil storilec vseh poškodb le eno in ista oseba, je po eni strani zmotna, ker je življenjsko možno, da je nosilce za ključavnici odtrgal obsojenec, ostale dele (monitor, disk, čitalec) pa nekdo drug, po drugi strani pa temelji na novih dejstvih, ki jih izpodbijana sodba ne ugotavlja (da gre za ključavnice, ki omogočajo dostop do notranjosti jukeboxa). Kolikor pa vložniki pričakujejo drugačne dokazne zaključke, ne presegajo uveljavljanja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zahteva uveljavlja še kršitev pravice do izvajanja (razbremenilnih) dokazov iz 29. člena Ustave ter kršitev 16. 17. in 364. člena ZKP. Obramba je med glavno obravnavo podala pisni predlog za postavitev izvedenca „ustrezne“ stroke, ki bo izračunal in pojasnil, koliko je znašala vrednost predmetnega jukeboxa v času, ko naj bi ga obsojenec poškodoval. Njena teza je bila, da so na eni strani posledice dejanja neznatne, na drugi pa bi obsojenec, ker je poslovnež, z obsodbo za kaznivo dejanje utrpel veliko škodo, ker se ne bi več mogel prijavljati na javne razpise. Neznatnost posledic je obramba zatrjevala s tem, da je bila tržna vrednost jukeboxa v času dejanja zelo blizu absolutni ničli, ker je šlo za več let staro napravo, ki je bila v celoti amortizirana, nedelujoča in nevzdrževana. Kasneje je zagovornik predlog dopolnil z navedbo, da je vrednost jukeboxa pomembna tako zaradi samega obstoja kaznivega dejanja, kakor tudi zaradi izbire in odmere kazenske sankcije in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Predlagal je postavitev izvedencev ekonomske in finančne stroke in navedel da lahko obramba izključno s tem dokazom dokaže, da gre za dejanje majhnega pomena.

16. Obramba si je s tem dokaznim predlogom prizadevala za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena), vendar sta sodišči presodili, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejanje. Prvič zato, ker sta ugotovili, da škoda ni bila neznatna ali zanemarljiva, kar je eden od objektivnih meril pri presoji majhnega pomena dejanja, drugič pa zato, ker je za to presojo treba ugotoviti še subjektivni pogoj (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine), za katerega sta sodišči ocenili, da ni podan.

17. Za takšne zaključke sta sodišči navedli razumne razloge. Tako iz sodb izhaja, da posamezni deli jukeboxa (ohišje, čitalec, LCD monitor, osnovna plošča) niso imeli zanemarljive vrednosti in da se je dalo te dele odstranjevati, menjavati in uporabiti na drugih jukeboxih, ki jih je izdelovala družba B. B., nekatere pa tudi na drugih elektronskih napravah, družba B. B. pa bi lahko jukebox popravila in usposobila (tč. 15 in 19 prvostopenjske sodbe ter tč. 7 in 12 drugostopenjske sodbe). Vrednost jukeboxa že zaradi vrednosti še uporabnih rezervnih delov ne more biti zanemarljiva. Zahteva sicer vztraja pri nasprotnem, ko navaja, da je šlo za več let star, v celoti amortiziran in nedelujoč jukebox, vendar s tako posplošenimi trditvami ostaja le na ravni nestrinjanja z dejanskimi zaključki sodbe. Zahteva glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o vrednosti rezervnih delov jukeboxa ne more uspeti niti s trditvami, da so bile že pred tem, ko je obsojenec poškodoval aparat, določene težave pri delovanju, in da C. C. pogodbenih obveznosti ni redno izpolnjeval. 18. Predstavljene trditve zahteve pomenijo, da si vložniki prizadevajo le za drugačno ugotovitev o obstoju objektivnega kriterija dejanja majhnega pomena, medtem ko sta nižji sodišči presodili, da tudi subjektivni kriterij ni izpolnjen (tč. 19 prvostopenjske sodbe in tč. 7 drugostopenjske sodbe). Glede na navedeno vložniki niso izkazali ustrezne stopnje verjetnosti uspeha predlaganega dokaza, zaradi česar tudi očitana kršitev pravic obrambe ni podana.

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je uveljavljala tudi nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

20. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 340,00 EUR po tar. št. 7111 v zvezi s tar. št. 7152 Taksne tarife in petim odstavkom 3. člena ter 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenca in zapletenosti kazenskega postopka.

21. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 227/2009 z dne 10. 9. 2009. 2 Fišer, Z. (2020). Temelji kazenskega procesnega prava. Ljubljana: GV Založba.