Jedro

Kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"I. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 14. 3. 2024 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 25. 10. 2023 in da se tožeči stranki izplačuje invalidska pokojnina od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, se zavrne.

II. Tožba se v delu, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine zavrže."

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 14. 3. 2024 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 25. 10. 2023 in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

2.Zoper takšno sodbo se pritožujeta tožnik in toženec.

3.Tožnik vztraja, da mu mora sodišče priznati izplačevanje invalidske pokojnine z 31. 3. 2023. Še vedno je socialno zavarovan in prejema nadomestilo plače, kar ne preprečuje hkratnega izplačila invalidske pokojnine. Na ta način je prikrajšan do izplačila pokojnine, zaradi česar naj pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

4.Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika na odpravo dokončne odločbe z dne 14. 3. 2024 in odločbe istih številk z dne 25. 10. 2023 v celoti zavrne oziroma pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Napačna in materialnopravno zmotna je odločitev sodišča, da odpravi izpodbijani odločbi in tožniku prizna pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik z odločbo z dne 23. 6. 2023 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 31. 3. 2023 dalje s priznano pravico do invalidske pokojnine. Tožnik za pridobitev pravice do invalidske pokojnine izpolnjuje pogoj invalidnosti po 41. členu ZPIZ-2, kot pogoj minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Tožniku bo invalidska pokojnina odmerjena s posebno odločbo, ko bodo zbrani vsi potrebni podatki. Tožnik je odločbo prejel 10. 7. 2023 in po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo, je postala dokončna in pravnomočna ter ni predmet tega socialnega spora. Z izpodbijanima odločbama je toženec zavrnil zahtevo za izplačilo pokojnine, ker je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje v tujini. Pri odločanju o izplačilu invalidske pokojnine je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 108. člena ZPIZ-2, po kateri je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, pokojnina pa se na podlagi 111. člena ZPIZ-2 uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Da je tožnik še vedno vključen v obvezno zavarovanje, je ugotovilo tudi sodišče, vendar je kljub temu izpodbijani odločbi odpravilo, tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki se bo izplačevala po prenehanju obveznega zavarovanja. Ker je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe ponovno odločilo o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že priznana pravica do invalidske pokojnine zajema tudi pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ki je bil sicer nepravilno modificiran na naroku in se nanaša na odpravo odločb in na izplačilo pokojnine. Če je sodišče prve stopnje modifikacijo dopustilo, bi moralo del zahtevka, ki se nanaša na priznanje invalidske pokojnine, zavreči. Obseg socialnega spora je določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Toženec z izpodbijanima odločbama ni odločil o pravici do invalidske pokojnine. Izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi, zato je sodišče kršilo določbe ZDSS-1. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na VDSS Psp 60/2025, ki ni primerljiva s to zadevo, saj se omenjena sodba nanaša na pridobitev pravice do vdovske pokojnine in ne na pravico do izplačevanja invalidske pokojnine. Nenazadnje pa sodbi v delu priznanja pravice do sorazmernega dela, manjka v izreku napotek tožencu, da se mora o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine odločiti s posebno odločbo. Del izreka, da se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, ne zadostuje in sodba ni izvršljiva, saj ni znana višina obveznosti, čas izpolnitve obveznosti v času izdaje izpodbijane sodbe in podatki, ki vplivajo na višino in datum začetka izplačevanja, niso znani. Pritožbi je potrebno ugoditi in spremeniti tako, da tožbeni zahtevek v delu odprave odločb toženca z dne 14. 3. 2024 in 25. 10. 2023 ter izplačevanju invalidske pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja zavrne in v delu glede priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine zavrže.

5.Pritožba tožnika ni utemeljena.

6.Pritožba toženca je utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v delu odločitve priznane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v delu odprave izpodbijanih odločb in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine pa za zmotno uporabo materialnega prava.

8.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno ali je tožnik upravičen do izplačevanja pokojnine ter ali je pravilna odločitev sodišča o ponovnem priznanju pravice do invalidske pokojnine.

O pritožbi tožnika:

9.Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek tožnika, da je upoštevajoč vse dokaze, potrebno priznati izplačevanje pokojnine že od 31. 3. 2023. Sodišče je kot nesporna dejstva ugotovilo, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti II. kategorije (31. 3. 2023) dopolnil 57 let starosti in da hkrati izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 41. členu ZPIZ-2 ter pogoj minimalne pokojninske dobe po 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 ter da je do referenčnega datuma dokončne odločbe vključen v obvezno socialno zavarovanje v Avstriji. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, kljub dejstvu, da tožniku pripada pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, slednje ne pomeni, da se mu s tem dnem prične izplačevati pokojnina. Kot oviro za začetek izplačevanja pokojnine, je sodišče pravilno opredelilo vključenost tožnika v obvezno socialno zavarovanje. Po prenehanju obveznega zavarovanja, bo odpadla zakonsko določena ovira in sorazmerni del invalidske pokojnine se mu bo lahko pričel izplačevati.

O pritožbi toženca:

10.Utemeljena pa je pritožbena trditev toženca, da je sodišče s tem, ko je tožniku v II. točki izreka priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ponovno odločilo o pravici do invalidske pokojnine, ki mu jo je toženec priznal z odločbo številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 23. 6. 2023. Slednja je že dokončna in pravnomočna, zato ne more biti predmet tega socialnega spora.

11.Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti le v 30 dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Nobenega dvoma ni, da je bilo z odločbo z dne 23. 6. 2023,1 odločeno o invalidnosti tožnika in priznana pravica do invalidske pokojnine. Toženec pravilno opozarja, da je predmet tega socialnega spora zgolj dokončna odločba toženca z dne 14. 3. 2024 v zvezi s prvostopno odločbo 25. 10. 2023, s katerima je toženec v predsodnem postopku odločal le o tožnikovi zahtevi za izplačilo sorazmernega dela invalidske pokojnine. Upoštevajoč modifikacijo tožbenega zahtevka na naroku za glavno obravnavo dne 4. 6. 2025,2 je sodišče odločalo tudi o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Tožbe s takšnim tožbenim zahtevkom pa ni dopustno obravnavati po vsebini. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na drugi odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti.

12.Ob ugotovitvi, da gre za res judicata, bi moralo sodišče tožbo v tem delu kot nedopustno zavreči. Kot opozarja toženec, je prav takšno dejansko procesno stanje podano v predmetni zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve iz procesnih razlogov ni dopustno, je potrebno v tem delu tožbo zavreči (drugi odstavek 319. člena ZPP). Na ta način je kršitev v celoti odpravljena.

13.Kot pravilno opozarja toženec je v predsodnem postopku odločal le o izplačilu invalidske pokojnine in v teh mejah mora ostati odločanje sodišča po vsebini. Tožnik je invalid II. kategorije, ki mu je toženec že z odločbo 23. 6. 2023 priznal sorazmerni del invalidske pokojnine. Kot je pritožbeno sodišče predhodno že pojasnilo v 9. točki obrazložitve je potrebno zahtevek tožnika zavrniti, saj za izplačilo invalidske pokojnine niso izpolnjeni pogoji iz 108. člena ZPIZ-2 v povezavi s 111. členom ZPIZ-2. Tožnik lahko pravico v smislu izplačila invalidske pokojnine realizira šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega zavarovanja. Začetek uživanja posamezne pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja ni nujno istoveten z njenim priznanjem. Realizacija pravice do pokojnine kot denarne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja,3 je posebej urejena in je poleg ostalih pogojev izrecno vezana na prenehanje zavarovanja. Ločiti je potrebno med pridobitvijo pravice z dnem nastanka invalidnosti in izplačilom dajatve iz naslova te pravice s prvim naslednjim dnem po prenehanju zavarovanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 189/10 in VIII Ips 111/2010).

14.Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta "a contrario" pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdnem postopku: Zakon s Komentarjem, Ur. l. in GV založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo v delu priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine zavrglo, v preostalem izpodbijanem delu pa spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 14. 3. 2024 in 25. 10. 2023 ter na izplačilo invalidske pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

-------------------------------

1Ki je pravnomočna.

2List. št. 14.

3Vključno z invalidsko pokojnino.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 41, 42, 42-2, 108, 111

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 72

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/1, 339, 339/2, 339/2-12, 347, 347/2, 354, 354/1, 358, 358-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.