Up-168/95

12.3.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D.U. iz V., v priporu, ki ga zagovarja M.C., odvetnica v L. na seji senata dne 12.3.1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Kr 21/95 z dne 26.10.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik v ustavni pritožbi, vloženi dne 9.11.1995, navaja, da je Vrhovno sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo določbe 19., 20., 21. in 23. člena Ustave, ker mu je pripor podaljšalo, čeprav ni obstajal več priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Obe gospodarski družbi, katerih lastnik je bil pritožnik, sta namreč prenehali delovati, prostori so zaprti ali pa že oddani drugim najemnikom, kompletno dokumentacijo pa so zasegli kriminalisti. Mediji so veliko pisali o aferi U. in ga poimenovali s polnim imenom, prav tako njegovi dve firmi U.T. d.o.o. in B & R d.o.o. Njegov primer je tako poznan v javnosti, da sedaj ne bi nihče več plasiral svoje devize v njegovo firmo.

Nadalje meni, da bi na prostosti lahko bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve. Za propad njegovih načrtov naj bi bili krivi njegovi sodelavci, česar pa sodišče in kriminalisti ne raziskujejo. Navaja tudi, se preiskava od dneva odreditve pripora ne premakne nikamor. Opravlja se le dolgotrajno zasliševanje plaserjev, medtem ko se nihče ne ukvarja s pregledom finančnega poslovanja obeh firm; preiskovalni sodnik je šele na predlog obrambe dovolil izvedenca finančne stroke.

2.Pritožnik je po vložitvi ustavne pritožbe poslal Ustavnemu sodišče še štiri vloge, zadnjo dne 9.1.1995. V njih se pritožuje nad potekom preiskave in navaja, da se ne ugotavlja, kakšna je vrednost njegovega premoženja, s katerim bi lahko poravnal dolgove številnim upnikom. Poudarja, da sam ni imel nikoli goljufivega namena, sodišče pa v tej smeri ne ukrene ničesar.

On sam ima namen v doglednem času poravnati celotni dolg; to pa mu bo omogočeno le, če bo na prostosti. Ne bo se tudi več ukvarjal s to dejavnostjo.

3.Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče podaljšalo pripor zoper pritožnika iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS. št. 63/94 in 70/94, v nadaljevanju: ZKP) za dva meseca, to je do 27.12.1995. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pri pritožniku podane posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Kot posebne okoliščine, ki opravičujejo podaljšanje pripora, je upoštevalo: - velik obseg pritožnikove nezakonite dejavnosti; zoper pritožnika je uvedena preiskava (dvakrat razširjena) zaradi 20 kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika Republika Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/95, v nadaljevanju: KZ), 4 kaznivih dejanj goljufije po drugem odstavku 217. člena KZ (povzročitev velike premoženjske škode) in dveh kaznivih dejanj izdaje nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena KZ;

4.Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu tudi navedlo, da na oceno o pritožnikovi ponovitveni nevarnosti ne more vplivati pritožnikova izjava v njegovem zagovoru pred sodiščem, da se ne misli več ukvarjati s tako dejavnostjo, ampak s kmetijstvom in vrtnarstvom, za kar je tudi usposobljen. Upoštevajoč še ugotovitve sodnega izvedenca psihiatrične stroke z dne 26.9.1995, da pritožnik ni sposoben v celoti dojeti vseh posledic in razsežnosti dejanj, ki so predmet preiskave, da pa razpolaga z besedno spretnostjo in komunikativnostjo, je Vrhovno sodišče ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji.

5.Vrhovno sodišče je v izpodbijanem sklepu v skladu s prvim odatavkom 20. člena Ustave tudi ocenilo, da je podaljšanje pripora pritožniku neizogibno potrebno zaradi varnosti ljudi.

B.

6.Prvi odstavek 20. člena Ustave določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neizogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP na podlagi te ustavne določbe podrobneje določa priporne razloge in v 3. točki drugega odstavka 201. člena dopušča odreditev pripora v primeru, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba, utemeljeno sumljiva storitve kaznivega dejanja, ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje, ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

7.Ustavno sodišče je v odločbah, s katerimi je odločalo o priporu v zvezi s tem pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (Up-57/95, Up-74/95, Up-75/95 in Up-123/95), že sprejelo določena merila, po katerih bi morala sodišča ugotoviti in v sklepu o odreditvi ali podaljšanju pripora navesti vse konkretne okoliščine, ki na podlagi življenjskih izkušenj utemeljeno kažejo, da res obstaja realna nevarnost, da bo prav določena oseba ponovila določeno specifično dejanje. Posebej je opozorilo, da mora sodišče pri presoji ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi. V navedenih odločbah je Ustavno sodišče tudi opozorilo, da morajo sodišča pri odreditvi in podaljšanju pripora zaradi ponovitvene nevarnosti upoštevati nadaljnji pogoj, ki ga določa Ustava v prvem odstavku 20. člena, to je, da je pripor zaradi te realne nevarnosti neizogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti ljudi.

8.Ustavno sodišče je po pregledu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je Vrhovno sodišče v skladu z navedenimi merili utemeljeno ocenilo, da je pri pritožniku še podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti na podlagi 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP. V izpodbijanem sklepu so navedene vse tiste konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče lahko utemeljeno sklepalo, da obstaja pri pritožniku realna nevarnost, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Pritožniku je tudi argumentirano pojasnilo, zakaj ne more upoštevati njegovega zagovora, da se ne misli več ukvarjati s takimi posli, ki so ga pripeljali v kazenski postopek.

9.Iz izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da je Vrhovno sodišče ocenilo, da je podaljšanje pripora zoper pritožnika neizogibno potrebno zaradi varnosti ljudi. Tudi Ustavno sodišče je ocenilo, da je glede na vse posebne okoliščine, navedene v izpodbijanem sklepu, stopnja nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj pri pritožniku povečana v takšni meri, da opravičuje podaljšanja pripora.

10.Ustavno sodišče tudi ocenjuje, da pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi in drugih njegovih vlogah, da se preiskava ovira in ne premakne nikamor, nimajo utemeljene osnove in pritožnikova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave ni bila kršena. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom podaljšalo pripor za dva meseca, manj kot je predlagal preiskovalni sodnik. Ocenilo je, da bo v roku dveh mesevev možno dokončati preiskavo oziroma bo izvedenec finančne stroke lahko podal izvedeniško mnenje. Pri tem pa je posebej opozorilo, da pri tej oceni ni upoštevalo, da je bila dne 23.10.1995 podana zahteva za razširitev preiskave zoper pritožnika zaradi utemeljenega suma 27 kaznivih dejanj goljufije po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ.

11.V zvezi s pritožnikovimi navedbami, ki se nanašajo na izvedbo posameznih dokazov v preiskavi, Ustavno sodišče pojasnjuje, da Ustavno sodišče v okviru ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, ni pristojno za odločanje o tem, katera preiskovalna dejanja naj opravi preiskovalni sodnik.

Ustava v 29. členu zagotavlja obdolžencu pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. V skladu z 176. členom ZKP preiskovalni sodnik samostojno opravlja preiskovalna dejanja po predlogih strank, državnega tožilca in obdolženca, ter tudi tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka. Ustava in ZKP dajeta pritožniku vso možnost, da aktivno sodeluje v preiskavi in predlaga izvedbo dokazov v svojo korist.

C.

Senat Ustavnega sodišče je prejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič