Jedro

Ne gre torej za sporna določila v smislu, da bi potrebovala dodatno razlago, in tega tožeča stranka niti ni zatrjevala. Aneks je treba razlagati tako, kot se glasi, saj sta stranki s sestavo listine svojo voljo jasno izrazili.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 35728/2009 z dne 23. 03. 2009, razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni 541,62 EUR stroškov postopka na prvi stopnji ter 363,84 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35728/2009 z dne 23. 03. 2009 v 1. in 4. odstavku izreka v celoti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter tožeči stranki naloži v plačilo prvostopenjske in pritožbene pravdne stroške toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek prvostopnemu sodišču. Toženec soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je bila med pravdnima strankama sklenjena mandatna pogodba, s katero se je toženec zavezal opraviti določene posle oziroma aktivnosti, ki naj bi privedle k povečanju stečajne mase dolžnikov tožeče stranke, da je tožeča stranka ob sklenitvi posojilne pogodbe in aneksa k njej tožencu izplačala predujem v višini 4.172,93 EUR, da je bilo dogovorjeno, da se po pogodbi prejeti znesek poplačuje iz pogodbe o poslovnem sodelovanju toliko časa, dokler ni v celoti poplačan, da je toženec opravil določene aktivnosti in da te aktivnosti niso rezultirale v povečanju stečajne mase. Mandat v svojem bistvu obligacija prizadevanja in sta odplačnost ter povračilo stroškov predvidena kot pravilo. V predmetni zadevi so bistvena določila obravnavanih cesijskih pogodb in posojilne pogodbe ter istega dne sklenjenega aneksa. Dogovorjeno je bilo, da se povrnitev predujma za primer, ko bi prišlo do povečanja stečajne mase, poplača iz izterjane mase, kar je opisala tudi priča Z.. Če pa do povečanja stečajne mase ne bi prišlo, je bilo v 3. členu aneksa dogovorjeno, da se dolg upošteva kot stroške posojilojemalca pri izterjavi in se zato denarna sredstva iz posojilne pogodbe posojilojemalca posojilodajalcu ne vračajo, ker se izključno upoštevajo za kritje stroškov izterjave. To pogodbeno določilo je povsem jasno, po njem pa tožencu ni potrebno vračati avansa, saj se šteje za stroške in to ne glede na njihov nastanek. Ne gre za nejasno pogodbeno določilo, temveč zgolj za sporno pogodbeno določilo. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na določilo 2. odstavka 82. člena OZ in iskalo skupni namen pogodbenikov. Volja pogodbenika je bila namreč jasno in nedvoumno izražena. Toženec se sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2285/2009 in v Kopru Cpg 163/2009. Če pa bi pritožbeno sodišče zaključilo, da gre za nejasno pogodbeno določilo, tudi ne drži nadaljnje stališče sodišča, da je bil skupni namen pogodbenikov, da je toženec dolžan ta sredstva vrniti. Toženec je zatrjeval nasprotno, navedeno je potrdila tudi priča Z., prav tako tožeča stranka ni izkazala, da bi bil toženec s svojo obveznostjo seznanjen. Zgolj enostranski, nekonkretizirani in z listinami nepodprti izpovedbi prič K. in S., da bi se posojilo v primeru, da bi bili stroški izkazani in stečajne mase ne bi bilo mogoče doseči, zaprlo z določeno akcijo, ne pomenita, da je bilo vračilo avansa v skupnem namenu pogodbenikov. Te skupne volje ni mogoče razbrati iz nobenega pogodbenega določila v predmetni zadevi, iz vsebine aneksa pa direktno izhaja, da se posojilo vrača izključno iz izterjane mase. Poleg tega je pogodbo sestavila tožeča stranka sama oziroma njena odvetnica, zaradi česar bi bilo potrebno njeno vsebino razlagati v korist toženca. V zadevi je ključno tudi, da tožeča stranka ne trdi, da je do izjalovitve naročila oziroma do nedosege zastavljenega cilja, to je povečanja stečajne mase, prišlo zaradi opustitve toženca oziroma po njegovi krivdi. Tožeča stranka tožencu očita zgolj, da ji ni poročal o svojih aktivnostih in ji ni izstavil obračuna stroškov. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi odstopila od pogodbe ter bi zato obstajala toženčeva dolžnost vrnitve na podlagi pravil o odpadli podlagi oziroma neupravičeni obogatitvi. Opustitev dolžnosti poročanja in izdelave obračuna stroškov tudi sama po sebi ne pomenita prenehanja pogodbe, zato tudi ni pravne podlage za zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi. Sodišče je tudi povsem opustilo navedbo pravne podlage, na kateri temelji njegova ugoditev povračilnemu zahtevku. Toženec opozarja še na sledeče nepravilnosti in sicer, da sodišče s tem, ko ni navedlo nobenih razlogov, zakaj ni sledilo izpovedbam toženca in priče Z., temveč izpovedbam prič S. in K. ni obrazložilo svoje dokazne ocene, zaradi česar sta bili kršeni pravici toženca do izjave v postopku in do pritožbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, ali je bilo dogovorjeno, da je toženec dolžan izstaviti obračun stroškov in v kakšni obliki. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženec opravljal določene aktivnosti v skladu z dogovorom, če pa je menilo, da aktivnosti niso bile zadostne, bi moralo sodišče obrazložiti, zakaj je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorjev Ž. d.o.o. in B. d.o.o. Pritrditi tudi ni mogoče stališču sodišča, da toženec ni izkazal, da so mu v zvezi z njegovimi storitvami nastali stroški oziroma teh ni izkazal dovolj konkretizirano. Sodišče ni navedlo, da toženčevi izpovedbi v delu, ko potrjuje svoje navedbe, da so stroški presegali izplačani avans, ne verjame, niti v zvezi s tem ni ocenilo izpovedbe priče Z.. Tako je mogoče zaključiti le, da je toženec izkazal, da so stroški presegli avans, kar je še toliko bolj jasno ob okoliščini, da sodišče sicer sledi tožencu glede opravljenih aktivnosti po sporni pogodbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje s posojilno pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama dne 29. 09. 2006 ter hkrati zatrjuje, da so bila sredstva po tej pogodbi dana namensko v skladu z dogovorom strank o poslovnem sodelovanju, po katerem naj bi tožena stranka s svojimi prizadevanji poskušala povečati stečajno maso tožnikovih dolžnikov. Sodišče prve stopnje je to poslovno sodelovanje pravilno opredelilo kot mandatno razmerje, v katerem se mandatar zaveže zgolj k prizadevanju za opravo določenega posla, ne pa k zagotovitvi poslovnega rezultata (766. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Da je bilo bistvo dogovora med pravdnima strankama v poslovnem sodelovanju in ni šlo za klasično posojilno pogodbo, izhaja že iz samega teksta posojilne pogodbe, ki v 1. členu omenja skupne poslovne interese, v 3. členu pogodbe pa je določeno, da se bo dolg iz posojilne pogodbe poplačeval iz pogodbe o poslovnem sodelovanju delno in toliko časa, da je posojilo odplačano. Še jasnejša pa so pogodbena določila aneksa k posojilni pogodbi, sklenjenega istega dne kot sama pogodba, ki izključno govorijo o poplačilu zneska iz posojilne pogodbe, torej o plačilu za poslovno sodelovanje. Pritožba utemeljeno opozarja, da so določila tega aneksa povsem jasna in nedvoumna ter ne terjajo dodatnih razlagalnih metod. Ne gre torej za sporna določila v smislu, da bi potrebovala dodatno razlago, in tega tožeča stranka niti ni zatrjevala. Njene trditve so bile podane v smeri vprašljive izpolnitve obveznosti toženca po sami pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki pa ni bila sklenjena v pisni obliki in zato podrobne vsebine teh obveznosti z listinami ni mogoče ugotoviti, ne pa glede jasnosti določil samega aneksa k posojilni pogodbi (izpovedi priče o možnih razlagah aneksa k posojilni pogodbi trditev o drugačni vsebini aneksa, kot je ta razvidna iz listine, ne morejo nadomestiti). Zato je treba aneks razlagati tako, kot se glasi, saj sta stranki s sestavo listine svojo voljo jasno izrazili. Iz aneksa izhaja, da je kredit iz posojilne pogodbe namenjen za pokrivanje stroškov izterjave in dogovora iz pogodbe o poslovnem sodelovanju ter se pokriva izključno iz izterjane mase v postopku izterjave (1. člen aneksa). Dogovorjeno je bilo (v nasprotju z določili posojilne pogodbe), da se obresti ne bodo obračunale nobeni stranki, podpisani v tej pogodbi. 3. člen aneksa k posojilni pogodbi pa še posebej določa, da se v primeru, da izterjanih sredstev ne bo dovolj zaradi premajhne stečajne mase, dolg upošteva kot stroški posojilojemalca pri izterjavi in se zato denarna sredstva iz posojilne pogodbe posojilojemalca posojilodajalcu ne vračajo, ker se izključno upoštevajo za kritje stroškov izterjave. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opravljala aktivnosti v smeri izpolnitve pogodbe o poslovnem sodelovanju in ob pomanjkanju trditev tožeče stranke, da bi od te pogodbe odstopila, torej tožeča stranka glede na izrecno določilo 3. člena pogodbe ni upravičena do nikakršnega vračila dolga po posojilni pogodbi, saj se ta upošteva kot stroški posojilojemalca pri izterjavi in se zato dana denarna sredstva ne vračajo. Iz omenjene določbe ne izhaja, da bi tožeča stranka morala glede višine njenih stroškov izterjave tožeči stranki sploh izstaviti poseben obračun, saj je bila že zapisana domneva, da se dolg v celoti upošteva kot stroške posojilojemalca. Pa tudi sicer bi imela tožena stranka že po splošnih določilih mandatne pogodbe pravico do poplačila za svoj trud, to plačilo pa bi ji šlo ne glede na uspešnost njenega prizadevanja, v konkretnem primeru pa je bilo očitno opredeljeno s samim aneksom k posojilni pogodbi najmanj v višini vrednosti prejetega posojila oziroma v primeru uspešnosti pri dvigu stečajne mase še v dodatnem izplačilu. Zato sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 2. odstavka 82. člena OZ, saj bi moralo uporabiti pogodbena določila tako, kot se glasijo, slednje pa je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe, ki jo je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi določila 2. in 5. alineje 358. člena ZPP tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

5. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in toženi stranki priznalo glede na vrednost spornega predmeta 4.172,93 EUR nagrado za postopek v višini 230,1 EUR, nagrado za narok v višini 212,4 EUR, vse povečano za davek na dodatno vrednost in materialne stroške, tako da stroški za postopek na prvi stopnji znašajo 541,62 EUR. V pritožbenem postopku pa je toženi stranki priznalo nagrado po tarifni številki 3210 v višini 283,20 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za davek na dodano vrednost, tako da omenjena nagrada za pritožbeni postopek v celoti znaša 363,84 EUR. Sodišče toženi stranki sodnih taks ni priznalo, saj jih ta ni poravnala, ker je bila plačila taks oproščena. Stroške postopka mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.