Jedro

Nepravilno je utemeljevanje objektivne odgovornosti sodišč prve in druge stopnje na podlagi splošne določbe 150. člena OZ, ki določa pravni standard nevarne dejavnosti. Slednjo predstavlja lahko le tista dejavnost, iz katere izvira povečana oziroma neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti, ne glede na to ali izvira iz uporabe nevarne stvari ali iz same dejavnosti. Učenje za usposabljanje vožnje z motornim kolesom za pridobitev vozniškega dovoljenja, še posebej, če gre za kandidate, ki so že končali ali skoraj končali usposabljanje, ne more predstavljati takšne povečane nevarnosti oziroma neobičajne nevarnosti za nastanek škode, ki bi lahko predstavljal konstitutivni element in nujen pogoj za izpolnitev tega nedoločnega pravnega standarda; ob pravilnem ravnanju tako usposobljenega učenca vožnje, ki upošteva navodila učitelja o načinu in hitrosti vožnje, namreč do padcev na učnem poligonu praviloma ne prihaja, kljub temu, da je na motornem kolesu, ki predstavlja relativno nestabilno vozilo, nujno prepuščen samemu sebi, tako, da učitelj padca fizično ne more preprečiti. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka z neustrezno vožnjo mimo stožca povzročila svoj padec.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici v nesreči dne 12. 6. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), storjene pred sodiščem druge stopnje. Opozarja, da je bila v trenutku nezgode imetnica nevarnega vozila sama tožnica v smislu 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v povezavi s 152. členom OZ. Dejavnost usposabljanja kandidatov na poligonu za pridobitev vozniškega izpita sama po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Opravljanje dejavnosti učenja za kandidata namreč ne pomeni povečane nevarnosti v primerjavi s samim upravljanjem motornega kolesa. Učenje vožnje na poligonu je bistveno bolj varno od upravljanja, kar kaže statistika prometnih nesreč. V povprečju je namreč nesreč, ki jih povzročijo vozniki - učenci, zanemarljivo malo v primerjavi z nesrečami, ki jih zakrivijo vozniki z opravljenim vozniškim izpitom, še posebej vozniki začetniki. Sklicuje se na nemško sodno prakso instančnih sodišč (Landegericht, Bonn, AZ.: OO 367/06 in Oberlandgericht Hamm, AZ.: 9U41/03, prej 12O279/02; Oberlandgericht Rostock, AZ.: Dar 2005, 32F, 6U228/03). V navedenih odločbah so se sodišča opredelila za krivdno in ne objektivno odgovornost v primerljivih primerih. V konkretnem primeru je kot nevarno in neustrezno mogoče šteti zgolj ravnanje tožeče stranke, saj očitno ni upoštevala vseh navodil učitelja in pri izvajanju vaje ni bila dovolj pazljiva. Široka interpretacija objektivne odgovornosti, kot jo zavzema sodišče, bi lahko privedla do povsem absurdnega primera, da bi za vse poškodbe, nastale zaradi napake kandidata za voznika motornega vozila, ki bi jih utrpel kandidat, odgovarjala avtošola. Ta se nikoli ne bi mogla oprostiti odgovornosti, tudi ne v primeru, ko bi tožeča stranka namenoma ali iz hude malomarnosti kršila vsa navodila. Neutemeljene so tudi navedbe sodišča druge stopnje, da gre za dejavnost, ki se je opravljala v znatnem interesu tožene stranke z namenom pridobivanja ekonomske koristi. Največjo korist od usposabljanja kandidatov na poligonu za pridobitev vozniškega izpita ima namreč prav kandidat sam, saj brez opravljenega izpita ne more samostojno nastopati v prometu. Stroški usposabljanja znašajo le nekaj sto evrov in so neprimerljivi z odškodninami. Ekonomska korist tožene stranke je zelo majhna in nesorazmerna s koristjo, ki jo pridobi kandidat po končanem usposabljanju in opravljenem izpitu. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 246/2007, ko je sicer sodišče presojalo odgovornost obratovalca smučišča. Zavzeto je bilo stališče, da smučišče ni nevarna stvar. V zadevi II Ips 297/98 pa je zavzeto stališče, da upravljalec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, le če je to posledica nereda, ki ga ni preprečil. Ne more pa preprečiti vsakega trčenja, niti ne more odgovarjati za posamična nepravilna ravnanja smučarjev. V zadevi II Ips 525/92 je sprejeto stališče, da je smučanje povezano z določeno nevarnostjo, vendar pa to nevarnost prevzema tisti, ki se z njo ukvarja. Gibanje pri smučanju v naravnem okolju je zvezano z določeno nevarnostjo poškodb, na katero smučar prostovoljno pristane. Podobno tveganja, ki izhajajo iz upravljanja motornega kolesa, prevzemajo nase vozniki - upravljalci vozila sami, in sicer tudi, ko so učenci. Vožnja z motorjem in posledično usposabljanje nista obvezni in ne življenjsko nepogrešljivi, gre za hobi, za katerega se vsak prostovoljno odloči. Učitelj vožnje je odgovoren le za škodo, če izvajalec izobraževanja ne izpolni vseh zahtev, ki mu jih nalaga zakon in pravila stroke. V konkretnem primeru je do nesreče prišlo na nezahtevnem terenu poligona, namenjenem in prilagojenem učenju oseb, ki motornega kolesa ne obvladajo zelo dobro, na ustrezno opremljenem motornem kolesu, pod ustreznim nadzorom in ustreznimi navodili usposobljenega učitelja. Izvajalec je torej primerno in ustrezno poskrbel za varnost. Zato je lahko hipotetično njegova odgovornost le krivdna. Splošno znano je, da vožnja z motornim kolesom vedno nosi povečano tveganje, kar je bilo tožeči stranki znano, ko se je odločila za opravljanje vozniškega izpita. Za upravljanje motornih vozil je predpisano izpolnjevanje določenih zdravstvenih, psihofizičnih in starostnih pogojev. Teoretični del izobraževanja je namenjen ravno seznanitvi voznika z vsemi tveganji in pravili, ki jih mora voznik spoštovati. Vožnja pod okriljem avtošole v času usposabljanja je bistveno varnejša od samostojne vožnje v prometu po pridobitvi vozniškega dovoljenja. V času usposabljanja je učenec pod nadzorstvom inštruktorja. Slednji mu preko radio zveze daje ustrezne napotke (ga obvešča o napakah, nevarnosti, mu daje navodila, kako ravnati). Če se učenec ravna po navodilih, do nezgode praktično ne more priti. Logično pa je, da vožnja ne more v celoti preprečiti poškodb, ki se jih utrpi zaradi napak oziroma neupoštevanja navodil. Ker je tožeče stranka že opravila pred tem predvidena usposabljanja, je torej nesporno, da je bila v celoti seznanjena s tveganji in navodili v zvezi z vožnjo. Zato je zavestno sprejela tudi tveganja, povezana z lastnimi napakami. Tožena stranka je izpolnila vse predpise in varnostne ukrepe in ji ni mogoče očitati niti neskrbnega ravnanja, upoštevajoč načelo „volenti non fit iniuria“. Nevarna dejavnost v konkretnem primeru ne obstaja, ker je vožnja po poligonu bistveno manj nevarna od vožnje v cestnem prometu, saj ni interakcij z drugimi vozili; napake kandidata na poligonu niso tako usodne, kot v cestnem prometu; hitrosti pri usposabljanju na poligonu - še posebej pri vožnji mimo stožcev - so bistveno nižje od hitrosti v cestnem prometu; ovire so pri usposabljanju na poligonu predvidljive, nepričakovanih situacij praktično ni; kandidat je med usposabljanjem stalno pod nadzorstvom inštruktorja, s katerim je povezan z radijsko zvezo; statistično se zgodi bistveno manj nesreč pri usposabljanju na poligonih, kot v cestnem prometu; s tem, ko se posameznik odloči za to, da se bo vozil z motorjem, nase sprejme določen riziko nastanka poškodb (podobno, kot ga prej sprejme smučar pri smučanju oziroma lovec pri lovu), pri čemer tega rizika ni mogoče avtomatično prenesti na izvajalca usposabljanja v času, ko se usposablja za pridobitev vozniškega izpita. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka kršila navodila učitelja o prilagoditvi hitrosti in prepovedi zaviranja ob stiku s stožcem. Tožena stranka je izpolnila vse svoje obveznosti in je zagotovila ustrezno varnost ter storila vse, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. V zadevi II Ips 739/2009 je bilo zavzeto stališče, da vožnja na poligonu oziroma sam poligon ne moreta biti nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost. Še toliko manj je torej nevarna dejavnost poučevanje vožnje na poligonu. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, da napačna reakcija učenca vožnje ne more biti razlog niti za delno oprostitev odgovornosti tožene stranke. Zmotna je presoja, da je bilo ravnanje oškodovanke pričakovano. Gre za pavšalno ugotovitev, ki ni podprta z dokazi. Ker je bila tožeča stranka tik pred izpitom, je lahko strokovnjak - avtošola - utemeljeno pričakoval, da bo učenec upošteval njegova navodila in ravnal odgovorno. Tožeča stranka pa je pri izvajanju vaje naklepno ali iz hude malomarnosti kršila navodila o prepovedi zaviranja ob stiku s stožcem in prilagoditvi hitrosti vožnje, kar bi moralo ugotavljati že sodišče prve stopnje. Postavilo pa je zgolj tezo, da se tožena stranka navkljub postavljenim ekskulpacijskim razlogom ne more niti delno razbremeniti odgovornosti. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka ravnala neskrbno in ni upoštevala navodil učitelja o prepovedi zaviranja ob stiku s stožcem in je zato ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da o tem ni konkretiziranih trditev, zmotna. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, storjene pred sodiščem prve stopnje. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikih o izvedbi dokazov ali prepisov določenih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz predloženih listin namreč izhaja, da ne drži trditev, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev v zvezi razbremenilnimi razlogi. Po drugi strani pa vendarle prvostopenjsko sodišče zaključi, da ni dvoma, da je v konkretnem primeru do nastanka škode prišlo zaradi dejanja oškodovanke, napake tožnice pri učenju vožnje. Sodišče bi moralo torej ugotavljati, ali pomeni ravnanje tožnice „skrbno ravnanje“ ali „objestno ravnanje“ ali „gre za ignoriranje jasnih navodil učitelja vožnje“. Sodišče bi torej moralo ugotavljati, ali takšno zatrjevano ravnanje predstavlja katerega od razbremenilnih razlogov odgovornosti tožene stranke. Kršena je zato tudi ustavno zagotovljena pravica do enakosti strank v postopku. Zato je storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo. Ni namreč upoštevan drugi odstavek 153. člena OZ z izključitvijo možnosti delne oprostitve odgovornosti. Ta zaključek sodišč tudi ni obrazložen, temveč se sodišči le sklicujeta na predhodne razloge, ki se nanašajo na pravni institut oprostitve odgovornosti. Sodišče bi moralo obrazložiti odločitev, ne pa je zgolj utemeljiti s sklicevanjem na druge pravne institute. Zato je zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov, ti so nejasni in v medsebojnem nasprotju in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi nerazumljivo izvedlo dokaz z izvedencem strokovnjakom za prometne nezgode. Potem pa, ko je ta podal mnenje, da na podlagi podatkov, ki so v spisu, ni mogoče podati mnenja o vzrokih za nezgodo in pravilnosti ravnanja pravdnih strank, je zaključilo, da mnenje izvedenca ne potrebuje, saj samo razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Vendar sodišče običajno ne razpolaga s specifičnim znanjem s področja prometnih nezgod. Predlaga, naj se reviziji ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve ali druge stopnje, v obeh primerih pa naj se tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Šele v reviziji pa priglaša še stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrženje. Zahteva tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

5. Revizija je utemeljena.

6. V reviziji očitanih procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v izpodbijanih sodbah sodišč prve in druge stopnje ni. Sodbi imata takšne neprotislovne in jasne razloge, ki omogočajo njun preizkus.

7. Sodišče druge stopnje pa je zagrešilo vsebinsko očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sicer revidentka nepravilno navaja kot procesno kršitev iz 14. oz. 15. točke drugega odstavka istega člena. Tožena stranka je namreč, kot pravilno zatrjuje v reviziji, že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tudi v pritožbenem postopku trdila, da je tožeča stranka ravnala neskrbno in ni upoštevala navodil učitelja o prepovedi zaviranja ob stiku s stožcem in je zato ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da v tej smeri ni konkretiziranih trditev, zmotna, posledično pa toženi stranki preprečeno obravnavanje teh prvostopenjskih pravotvornih trditev v pritožbenem postopku.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta sprejeli pravno stališče, da predstavlja vožnja na poligonu pri usposabljanju za vožnjo z motornim kolesom v okviru avtošole nevarno dejavnost. Posledično sta na podlagi določbe 150. člena OZ, sodišče prve stopnje pa celo na podlagi določbe tretjega odstavka 160. člena ZVCP-1, za objektivno odgovorno za nastalo škodo tožnici obremenili toženo stranko kot izvajalca omenjene dejavnosti. Takšnemu pravnemu stališču pa revizijsko sodišče v spornem primeru ne pritrjuje. Da citirana določba ZVCP-1 evidentno ne uzakonja objektivne odgovornosti učitelja vožnje z motornim kolesom temveč krivdno, je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje v 5. točki izpodbijane sodbe in se, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju revizijsko sodišče sklicuje na pravno pravilno stališče v tem delu. Nepravilno pa je utemeljevanje objektivne odgovornosti tudi na podlagi splošne določbe 150. člena OZ, ki določa pravni standard nevarne dejavnosti. Slednjo predstavlja lahko le tista dejavnost, iz katere izvira povečana oziroma neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti, ne glede na to ali izvira iz uporabe nevarne stvari ali iz same dejavnosti.(1) Učenje za usposabljanje vožnje z motornim kolesom za pridobitev vozniškega dovoljenja, še posebej, če gre za kandidate, ki so že končali ali skoraj končali usposabljanje, ne more predstavljati takšne povečane nevarnosti oziroma neobičajne nevarnosti za nastanek škode, ki bi lahko predstavljal konstitutivni element in nujen pogoj za izpolnitev tega nedoločnega pravnega standarda; ob pravilnem ravnanju tako usposobljenega učenca vožnje, ki upošteva navodila učitelja o načinu in hitrosti vožnje, namreč do padcev na učnem poligonu praviloma ne prihaja, kljub temu, da je na motornem kolesu, ki predstavlja relativno nestabilno vozilo, nujno prepuščen samemu sebi, tako, da učitelj padca fizično ne more preprečiti. To še posebej velja v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka z neustrezno vožnjo mimo stožca povzročila svoj padec (glej dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje). V tovrstnih primerih, ko izvrševanje določene dejavnosti postane nevarno zaradi (nepravilnega) ravnanja oškodovanca samega, praviloma ni mogoče pripisati objektivno odgovornost iz naslova opravljanja nevarne dejavnosti njenemu nosilcu, temveč je nasprotno treba izhajati iz neskrbnega oziroma nepravilnega ravnanja samega oškodovanca, ob hkratnem ugotavljanju tudi morebitne neskrbnosti oziroma protipravnosti ravnanja nosilca dejavnosti (njegovega eventualnega „soprispevka“) na podlagi pravil o krivdni odgovornosti, ki v našem pravnem sistemu predstavlja primarno obliko odgovornosti v razmerju do izjemne objektivne odgovornosti.(2) Na opredelitev objektivne odgovornosti pa tudi ne vpliva nujno pričakovanost oziroma nepričakovanost ravnanja oškodovanca; torej tudi če se lahko na podlagi abstraktnega - vnaprejšnjega predvidevanja pričakuje nepravilno ravnanje potencialnega oškodovanca, ni mogoče avtomatično vzpostaviti objektivne odgovornosti nosilca dejavnosti, v zvezi s katero je nastala ali bi lahko nastala škoda, še posebej ne, če je ta poskrbel za vse ukrepe, da do nastanka škode ne bi prišlo. Tako pričakovanost kot tudi nepreprečljivost oškodovančevega nepravilnega ravnanja, ki povzroči škodno posledico, kljub tveganjem, ki jih učenje vožnje z motornim kolesom nedvomno predstavlja, torej nista zadostna razloga za vzpostavitev najstrožje vrste odgovornosti, kot zmotno menita sodišči prve in druge stopnje.

9. Objektivne odgovornosti tudi ni mogoče utemeljiti na zaključku, da tožena stranka pridobiva z usposabljanjem ekonomsko korist. Tovrstna okoliščina je vselej pomembna „le“ za presojo, koga se lahko šteje za imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne stvari, seveda zgolj v primerih, ko je predhodno samo stvar ali dejavnost sploh mogoče opredeliti kot tako nevarno, da je mogoče imetnika nevarne stvari ali izvajalca dejavnosti (obratovalca) obremeniti z objektivno odgovornostjo za nastalo škodo. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 539/2008 z dne 19. 1. 2012, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, ne izhaja zaključek, da je pridobivanje ekonomske koristi opredelilni element pojma nevarne dejavnosti, temveč kriterij za iskanje stvarno pasivno legitimiranega obratovalca nevarne dejavnosti.(3)

10. Obe sodišči tudi pravno zmotno menita, da napačna reakcija učenca vožnje v situaciji, ko je tožeča stranka v nekem trenutku napačno reagirala z zaviranjem, ne more biti razlog niti za delno oprostitev odgovornosti tožene stranke, in prav tako ni pravno pravilen zaključek sodišče druge stopnje, da bi lahko bila odgovornost tožene stranke izključena le, če bi „učenec ravnal povsem neskrbno, objestno, brez opravičljivega razloga ignoriral določena jasna navodila učitelja vožnje ipd.“. Tako na podlagi določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, ki ureja zmanjševanje objektivne odgovornosti imetnika na račun oškodovančevega prispevka k nastanku škode, kot tudi ob konkurenci krivdnih odgovornosti povzročitelja škode in oškodovanca na podlagi 171. člena OZ (deljena odgovornost) se presojajo - ne le oziroma sploh ne predvsem stopnja krivde, temveč tudi vsak (so)prispevek oškodovanca glede na okoliščine primera.

11. V identičnem primeru pa je sicer revizijsko sodišče že zavzelo pravno stališče. Poudarilo je, da kadar je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, je treba izhajati iz pogodbene odškodninske odgovornosti (členi od 239. do 246. OZ).(4) Tudi v konkretnem primeru je torej treba, tudi ob upoštevanju zgoraj nanizanih pravnih izhodišč, izhajati iz poslovne krivdne odgovornosti in posledično ugotavljati ali je tožena stranka kršila pravila, ki jo zavezujejo pri opravljanju dejavnosti, ko - kot v konkretnem primeru - vzpostavi pogodbeno razmerje z kandidatom za opravljanje vozniškega izpita.

12. V dosedanjem postopku je ob povedanem torej izostala presoja že v dosedanjem postopku zatrjevanih soprispevkov obeh pravdnih strank k nastanku škodne posledice na podlagi eventualnih kršitev pravil, ki na eni strani veljajo za ponudnika tovrstnih storitev, na drugi strani pa za kandidata za opravljanje vozniškega izpita za motorno kolo. Takšen izostanek celovitega ugotavljanja pravotvornih dejstev, iz katerih bi bilo šele mogoče presojati obstoj oziroma neobstoj deljene odgovornosti pravdnih strank, je posledica zmotne uporabe materialnega prava v že opisanih smereh. Posledično je zato ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je moralo revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

13. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju v okviru tožbenih trditev, tudi iz že do sedaj ugotovljenih dejstev ocenjevati ali je tožena stranka kršila kakšno svojo obveznost in ali je bila njena kršitev lahko v vzročni zvezi z nastalo škodo. Le če bo odgovor na to vprašanje pritrdilen, bo moralo še presoditi, ali je toženo stranko tudi na podlagi 240. člena OZ mogoče razbremeniti odgovornosti.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej v D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 851. Op. št. (2): Glej na primer v sodni praksi: Sodba in sklep VS RS II Ips 739/2009 z dne 17. 2. 2011. Op. št. (3): Primerjaj: Sodbo in sklep VS RS II Ips 539/2008 z dne 19.1.2012 (kot nevarna dejavnost pa je bila posebej opredeljena profesionalna vožnja s tovornim vozilom).

Op. št. (4): Primerjaj: Sklep VS RS II Ips 94/2013 z dne 15. 5. 2014.