Jedro

Iz določbe 30b člena CZ/76 izhaja, da oseba, ki uvozi blago po navedeni zakonski določbi, tega blaga ne sme odtujiti oziroma dati v uporabo drugemu pred potekom petih let od dneva uvoza.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo pritožbi tožeče stranke, odločbo tožene stranke z dne 13.5.1999, odpravilo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo carine ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke proti odločbi Carinarnice L. z dne 2.4.1999, in spremenila 1. točko izreka v delu, v katerem se nalaga plačilo carinskega dolga tako, da se celotni dolgovani znesek glasi 1.520.102,00 SIT iz naslova 25% carine, v preostalem delu pa ostane izrek nespremenjen in se pritožba zavrne kot neutemeljena. Z navedeno odločbo je prvostopni organ carinskemu zavezancu naložil v plačilo carinski dolg v roku 8 dni od dneva dokončnosti te odločbe za blago, ocarinjeno po deklaraciji Carinska izpostava K. z dne 26.3.1993, na podlagi 30.b člena CZ/76 na račun 25% carine in 20% prometnega davka; carinski zavezanec je dolžan plačati navedeni znesek na evidenčni račun Carinarnice L. (1. točka izreka); če znesek carine in drugih uvoznih davščin, zaračunanih s to odločbo ne bo plačan v odrejenem roku, bo carinarnica zaračunala obresti skladno z določili Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da za naknadni obračun carinskega dolga po določbi 154. člena novega CZ (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, CZ) ni podlage. V prehodni določbi 182. člena CZ je namreč določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1.1.1996. Ker se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije, ta pa je bila vložena dne 26.3.1993, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, določb novega CZ o naknadnem obračunu carine, ki se nanaša na blago oziroma carinjenje po navedeni UCD, ni bilo mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje je, drugače kot tožena stranka, zavzelo stališče, da se z naknadnim obračunom carine ni začel nov upravni postopek v smislu 182. člena CZ, ampak gre za nadaljevanje tistega, ki se je začel s sprejemom UCD. Naknadno obračunavanje carine je sicer urejal tudi CZ/76, vendar je bila ta ureditev drugačna od ureditve v novem CZ. Po novi ureditvi je drugačen rok za naknaden obračun carine, zlasti pa so drugačne določbe o tem, kdaj nastane carinska obveznost in posledično, kdaj začne teči zastaranje.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nedoločen. Ne razume, kaj pomeni, da se odločba odpravi v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo carine. Moti jo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ter poudarja, da se na koncu, ko se neodvisno od izreka prebere obrazložitev sodbe, nesporno pokaže, da gre za zavrnilno sodbo. Kršena ji je bila pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj je pravno sredstvo lahko učinkovito le, če je sodba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, ki bo omogočal presojo, ali je sodišče v zadostni meri izpolnilo zahteve, ki jih glede trditvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo z utemeljitvijo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Z navedenimi razlogi in z odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

Predmet tega upravnega spora je odločitev o plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 1.520.102,00 SIT za blago, ocarinjeno po UCD Carinske izpostave K. z dne 26.3.1993, s carinsko oprostitvijo na podlagi 30.b člena CZ/76. Ta določa, da so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova tuje vloge osebe, če tuja oseba vlaga za več kot 5 let in če znaša njena vloga najmanj 20 % celotnega vlaganja. Tretji odstavek tega člena pa določa, da če oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carina in druge uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bila oproščena plačila carine in drugih uvoznih davščin, pred pretekom petih let od dneva uvoza, mora najprej plačati carino po stopnji, določeni v carinski tarifi, in druge uvozne davščine. Carina in druge uvozne davščine se obračunavajo po predpisih, ki veljajo na dan, ko je bila vložena zahteva za obračun in plačilo carine in drugih uvoznih davščin. Iz navedene določbe jasno izhaja, da oseba, ki uvozi blago po navedeni zakonski določbi, tega blaga ne sme odtujiti oziroma dati v uporabo drugemu, pred pretekom petih let od dneva uvoza. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, in to tudi ni sporno, je tožeča stranka tovorno vozilo, ki ga je uvozila leta 1993, odtujila pred potekom v zakonu določenega roka (dne 7.9.1994), zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča carinski organ ravnal pravilno, ko je tožeči stranki obračunal carino za navedeno vozilo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je izrek izpodbijane sodbe jasen, popoln in izvršljiv. Iz njega nedvomno izhaja, da je prvostopno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke v delu, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carinskega dolga v znesku 1.520.102,00 SIT ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije. Ker je bil v obravnavanem primeru carinski postopek uveden s sprejemom carinske deklaracije z dne 26.3.1993, se na podlagi določila 1.odstavka 182. člena CZ postopek naknadnega obračuna carinskega dolga nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ, torej po določbah CZ/76. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ker je naknadni obračun carinskega dolga presojala po določbah novega CZ (154. člena v povezavi s 146. členom CZ/95), pravilno. Z vidika predpisov CZ/76 pa bo potrebno presojati tudi vse ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.