Jedro

Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni tehnik. V tem sporu vtožuje plačilo za dejansko opravljeno delo (opravljala naj bi delo diplomirane medicinske sestre). Utemeljenost njenega zahtevka je odvisna od ugotovitve, ali je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge, ki so spadale v opis del in nalog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali pa je v tem času dejansko opravljala zahtevnejša dela, ki so spadala v opis del in nalog diplomirane medicinske sestre.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/3 izreka in v točki II izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diplomirane medicinske sestre v psihiatriji za nedoločen čas z 20 urnim delovnim časom na teden, z 32. plačnim razredom in osnovno bruto plačo v višini ... EUR z veljavnostjo od 1. 4. 2011 dalje, v 8 dneh in pod izvršbo. V I/2. točki izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka od 1. 4. 2011 dalje obračunati razliko med plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre in plačo, ki jo je dejansko prejela ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske razlik v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V I/3. točki izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo za dejansko opravljeno delo za obdobje od 1. 4. 2006 do 31. 3. 2011 in sicer v višini razlike med bruto zneskom plače ... EUR in bruto zneskom plače ... EUR, za odvod davkov in prispevkov od navedene razlike ter izplačilo neto mesečnih prikrajšanj pri plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih mesečnih neto zneskov, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.203,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo delno spremeni tako, da ugodi 1. in 2. točki njenega tožbenega zahtevka, v preostalem pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni dopustilo dodatnega zaslišanja tožnice, da bi se ta lahko izjasnila o izpovedbah zaslišanih prič. S tem je bilo tožnici kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati opis del in nalog srednje medicinske sestre v psihiatriji, na katerem je bila tožnica zaposlena skladno z aneksom z dne 1. 8. 2008, ne pa opisa del in nalog psihiatrični tehnik. Pri zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto diplomirana medicinska sestra v psihiatriji je sodišče prezrlo izpovedbo A.A., ki je povedala, da je še vedno potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, to delo pa sedaj opravlja kolegica, ki dela 4 ure v laboratoriju, 4 ure pa v specialistični ambulanti. Tožena stranka ima sedaj v specialistični ambulanti dve diplomirani medicinski sestri, eno za 8 ur in eno za 4 ure. Potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, torej še vedno obstaja. To delo je tožnica uspešno opravljala več kot 6 let, zato bi ji morala tožena stranka za to delo ponuditi pogodbo o zaposlitvi. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje oprlo le na posamezne dele izpovedb zaslišanih prič, ne pa na njihove celotne izpovedbe. To velja za izpovedbe prič B.B., C.C., D.D., A.A., E.E. in F.F., pri čemer je izpovedbam prič B.B. in C.C. deloma nekritično sledilo. V zvezi z izpovedbo priče C.C. je tožnica na naslednji obravnavi vložila v spis listino, ki je delno negirala izpovedbo navedene priče, vendar sodišče prve stopnje te listine kot prepozne ni upoštevalo, s tem pa je kršilo določbe ZPP in tudi ZDSS-1 o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi delokrog diplomirane medicinske sestre v ambulanti, saj določene dejavnosti, ki jih je sodišče obravnavalo kot odločilne, niso spadale v ta delokrog. Tožničine navedbe so potrdile tudi priče D.D., E.E. in F.F., vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnica je v ambulanti samostojno opravljala vsa dela diplomirane medicinske sestre in sicer po navodilih, ki so jih ji dajali zdravniki. Tudi iz tega razloga se je tožnica odločila za dodatno izobraževanje. Tožnica je bila v ambulanti pogosto edina sestra, tako je bilo tudi med letnim dopustom. Tožnica je opravljala dela venoznega odvzema krvi, intravenozno terapijo je opravila enkrat (ostale diplomirane medicinske sestre tega dela niso opravile). Opravljala je terapevtsko komunikacijo s pacienti in svojci pacientov, nanjo so se po telefonu obračali pacienti oziroma svojci, delala je s študenti, vse to pa je bilo delo diplomirane medicinske sestre. Dela, ki sta jih opravljali B.B. in C.C. izven ambulante, ne sodijo v delokrog diplomirane medicinske sestre v psihiatriji. V specialistični ambulanti se opravljajo izključno dela diplomirane medicinske sestre v psihiatriji, v to ambulanto je bila razporejena tožnica, vsa dela diplomirane medicinske sestre v psihiatriji je opravljala tudi tožnica, zato je upravičena do izplačila razlike v plači. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica kršitev načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker ni ponovno zaslišala tožnice, kot tudi relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi z členom 286 ZPP uveljavljala takoj, ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, da bo druge neizvedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne, oziroma da zaradi prekluzije ne bo upoštevalo listin, ki jih je tožnica vložila v spis pod prilogo A13 in A14. Ker je torej tožnica ti kršitvi glede na člen 286/b ZPP uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, z uveljavljanjem teh kršitev v pritožbi ni prekludirana. Iz tega razloga je bilo potrebno utemeljenost teh očitkov, ki jih tožnica uveljavlja tudi v pritožbi, preizkusiti tudi v pritožbenem postopku.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker kljub dokaznemu predlogu ni dodatno zaslišalo tožnice. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnico zaslišalo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2011. Na naslednjih narokih dne 6. 2. 2012, 22. 3. 2012 in 14. 5. 2012 so bile zaslišane priče B.B., C.C., E.E., A.A., D.D., F.F., G.G. in H.H.. Tožnica je sicer dvakrat (naroka za glavno obravnavo dne 22. 3. 2012 in 14. 5. 2012) predlagala sodišču, da naj se jo dodatno zasliši z namenom, da bi se izjasnila oziroma opredelila do izpovedb prič. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila tožnica že zaslišana in da zaslišanje ni namenjeno izjasnitvi strank do izpovedb zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica ni navedla niti tega, izpovedbe katerih prič naj bi bile sporne oziroma niti v katerem delu se s posameznimi izpovedbami ne strinja, čeprav je za to imela vse možnosti, saj sta bili na vseh narokih za glavno obravnavo navzoči tako tožnica osebno kot tudi njena pooblaščenka. Ob upoštevanju zgoraj navedenega in glede na neobrazložen dokazni predlog za dodatno zaslišanje tožnice sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, s tem ko ni dodatno zaslišalo tožnice. Za neizvedbo njenega dodatnega zaslišanja, tožnici po zaključku pritožbenega sodišča tudi ni bila kršena pravice do izjave, prav tako pa ji ni bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku v nasprotju z določili ZPP, kar smiselno zatrjuje tožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 286/4 ZPP, ko je štelo, da je bila tožnica s predložitvijo dokaza A13 prekludirana. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica že v tožbi navajala, da je delala v ambulanti 4 ure dnevno, nato pa jo je zamenjala diplomirana medicinska sestra. Te trditve, ki jo je tožnica podkrepila tudi s svojo izpovedbo, tožena stranka niti ni posebej prerekala, tako da je šele z izpovedbo priče A.A. tak način dela tožnice postal sporen. Ker je tožnica z listino A13 dokazovala drugačno dejansko stanje, kot pa izhaja iz izpovedbe priče A.A. in ker je bila ta listina vložena v spis na istem naroku, na katerem je bila zaslišana A.A., po ugotovitvi pritožbenega sodišča s predložitvijo tega dokaza tožnica ni bila prekludirana. Sodišče prve stopnje pa zaradi prekluzije utemeljeno ni izvedlo dokaza s prečitanjem listine A14. To listino je tožnica vložila v spis šele na naroku za glavno obravnavo dne 14. 5. 2012, pri čemer tudi po zaključku pritožbenega sodišča ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da te listine ni vložila v spis skladno z določbo 286. člena ZPP.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu srednja medicinska sestra v psihiatriji in da je bila pred prevedbo (torej pred 1. 8. 2008) zaposlena na delovnem mestu psihiatrični tehnik I (pogodba o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007). Pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto psihiatrični tehnik I (pogodba o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 - A2) je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravstveni tehnik (za obdobje od 1. 8. 2006 dalje – B2), še pred tem pa za delovno mesto zdravstveni tehnik informator na Kliničnem oddelku za metalno zdravje (B1). Glede na to, da je tožnica vtoževala plačilo za dejansko opravljeno delo za obdobje od marca 2006 do marca 2011 (v tem času naj bi po njenih trditvah opravljala delo diplomirane medicinske sestre), bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala dela in naloge, ki so spadale v opis del in nalog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali pa je v tem času dejansko opravljala zahtevnejša dela, torej dela, ki so spadala v opis del in nalog diplomirane medicinske sestre. Iz vpogleda v spisovno dokumentacijo (A2, A4, B1, B2, B3) izhaja, da opisi del in nalog delovnih mest, za katera je imela tožnica v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, niso identični, pri čemer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg in vrste posameznih opravil, ki jih je tožnica dejansko opravljala v vtoževanem obdobju v primerjavi z opisom del in nalog delovnega mesta, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je tožnica dejansko opravljala delo diplomirane medicinske sestre (in zato vtoževala plačilo po dejansko opravljenem delu) upoštevala tudi dejstvo, da je ena od dveh diplomiranih medicinskih sester, ki sta delo opravljali v isti specialistični ambulanti in bili tožnici (v različnih časovnih obdobjih) nadrejeni, vodila tudi enoto za rehabilitacijo, druga pa je predavala študentom in pacientom, imela druga strokovna predavanja in bila članica kolegija zdravstvene nege. V dosedanjem postopku pa ni bilo ugotovljeno, ali ta opravila, ki jih sicer tožnica ni opravljala, spadajo v delokrog opravil diplomirane medicinske sestre v psihiatriji oziroma v krogu pravil, ki jih je bila dolžna diplomirana medicinska sestra opravljati v psihiatrični ambulanti (kjer je delala tudi tožnica).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do izpovedbe vseh prič (na primer izpovedba E.E. in F.F.), ki so se nanašale na delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in ki se nanaša na ugotovitev, da tožnici ni nihče odredil, da lahko pacientu odvzame kri. V kolikor je imela tožena stranka svoje delo organizirano tako, da je morala tožnica zaradi potreb delovnega procesa opravljati tudi dela, ki so spadala le v opis delovnega mesta diplomirana medicinska sestra, odsotnost izrecne odredbe nadrejenih za opravo teh del ni odločilnega pomena za ugotovitev, da bi v takšnem primeru tožnici pripadalo plačilo za dejansko opravljeno delo. Z drugimi besedami, tožnica bi bila do tega plačila upravičena, ob pogoju, da bi takšno delo dejansko opravila (iz razlogov na strani tožene stranke), kljub temu, da ji tožena stranka tega ne bi izrecno odredila.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo po dejansko opravljenem delu. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti še preostale dokaze, na katere je bilo opozorjeno zgoraj, po potrebi bo moralo (poleg že izvedenih dokazov) izvesti (tudi upoštevaje člen 34/1 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) še druge dokaze, če bo ocenilo, da je to potrebno za ugotovitev vseh pravnoodločilnih dejstev za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotoviti bo moralo, katera dela, ki jih je opravljala tožnica, so spadala v delokrog dela delovnega mesta, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, katera (in v kakšnem obsegu) so bila dela, ki niso spadala v ta delokrog, so pa spadala v delokrog diplomirane medicinske sestre in ki jih je tožnica v spornem obdobju opravljala in nato ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo za dejansko opravljeno delo.

Neutemeljena pa je pritožba tožnice, ki se nanaša na zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za predložitev v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto diplomirana medicinska sestra v psihiatriji za nedoločen čas z 20 urnim delovnim časom na teden, z 32. plačnim razredom in osnovno bruto plačo v višini ... EUR z veljavnostjo od 1. 4. 2011 dalje in posledično za obračun in izplačilo razlike v plači med plačo, ki jo tožnica prejema in plačo po tej pogodbi o zaposlitvi, prav tako za obdobje od 1. 4. 2011 dalje. V zvezi s tem je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je v izključni pristojnosti delodajalca, ki ima določeno prosto delovno mesto, s katerim od kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela (v določenih primerih tudi kandidatov, ki teh pogojev ne izpolnjujejo), bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa še to le v primeru, če bo ugotovil, da delavca sploh potrebuje na sicer prostem delovnem mestu. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek tožnice za sklenitev takšne pogodbe o zaposlitvi neutemeljen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (posledično pa je v zvezi s tem pravilno zavrnilo tudi denarni del njenega tožbenega zahtevka, vezanega na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi). Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato so pritožbeni očitki tožnice, s katerim izpodbija ta del sodbe sodišča prve stopnje, neutemeljeni.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka za plačilo po dejansko opravljenem delu razveljavilo (posledično pa tudi glede stroškov postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). Pritožbeno sodišče se za izvedbo pritožbene obravnave ni odločilo, ker je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ki jih je v postopku presoje utemeljenosti tožničine pritožbe ugotovilo. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da zoper dejansko stanje, ki bi ga pritožbeno sodišče ugotovilo po izvedbi dokazov na pritožbeni obravnavi, stranki ne bi imeli možnost vložitve pravnega sredstva. V preostalem pa je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno, saj glede zavrnitve preostalega dela njenega tožbenega zahtevka (odločitev sodišča prve stopnje v I/1 in I/2 točki izreka izpodbijane sodbe) niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.