Jedro

Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja pritožnica niso takšne, ki bi utemeljevale spremembo izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Pri obsojencu namreč z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist ne bi bil dosežen namen kaznovanja in bo tako le v celoti prestana zaporna kazen na obsojenca vplivala toliko vzgojno, da v bodoče tovrstnih in podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega S.T. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi sedmega in osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je vložil dne 25. 10. 2016, po svoji zagovornici, kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se je pritožila zagovornica obsojenega smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist ugodi. Zagovornica je pritožbenemu sodišču tudi predlagala, da je obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da navzočnost zagovornice na seji ni potrebna, zato je sejo opravilo v njeni nenavzočnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kazen zapora do dveh let se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist v obdobju dveh let, sodišče, ki o takšnem načinu izvršitve kazni odloča mora pri tem upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine obsojenega in njegovo soglasje s takšnim načinom izvršitve kazni (člen 86/IV KZ-1). Zakon tako nalaga sodišču, da pri odločanju o navedenem načinu izvršitve kazni zapora upošteva objektivne in subjektivne okoliščine, te okoliščine pa so po oceni pritožbenega sodišča v napadenem sklepu pravilno ocenjene. Zato se pritožbeno sodišče s tehtnimi razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v napadenem sklepu v celoti strinja in jih tudi povzema. Pritožba navaja, da obsojeni zaradi tega, ker je zaposlen v tujini, izpolnjuje pogoje za nadomestitev kazni zapora v splošno korist, saj bi v nasprotnem izgubil zaposlitev. Ker mora skrbeti za družino in dva šoloobvezna otroka, bi zato postal socialni problem. Kljub temu, da je zaposlen v tujini, bi delo v splošno korist lahko opravljal. Te okoliščine je obsojeni navajal že v predlogu in jih je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, ko je ocenilo, da obsojeni ne izpolnjuje vseh okoliščin, ki bi utemeljevale nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist. Tako sodišče prve stopnje v napadenem sklepu navaja, da je obsojeni v obravnavani zadevi bil obsojen za tri kazniva dejanja in sicer v času, ko je bil še na prestajanju zaporne kazni iz drugih kazenskih postopkov. Razen tega je obsojeni že bil predhodno večkrat kaznovan in ga je zato šteti kot povratnika. Zato okoliščina, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da je obsojeni trenutno zaposlen, sama po sebi ne daje zadostnega jamstva za sklepanje, da je pri njem že dosežen namen kaznovanja in da je izvršitev zaporne kazni nepotrebna. Sodišče tudi ugotavlja, da je obsojeni že večkrat imel možnost, da spremeni svoj način življenja in preneha z izvrševanjem kaznivih dejanj, pa tega ni storil. Vse to pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča takšne okoliščine, ki nikakor ne narekujejo nadomestitev izrečene mu zaporne kazni z delom v splošno korist. Navedeno še posebno zato, ker je obsojenemu že bila enkrat zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist, pa je prav v času opravljanja koristnega dela nadaljeval s kaznivimi dejanji in sicer je storil kazniva dejanja iz obravnavane kazenske zadeve, kar tudi kaže na to, da ga samo delo ne odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj. Zato zagovornica, ki se v pritožbi sklicuje na to, da obsojeni sedaj, ko je v tujini in se je razšel s staro družbo, kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, ne more biti uspešna.

5. Glede na navedeno, in ker sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obsojencu ni mogoče nadomestiti kazni zapora z delom v splošno korist, saj okoliščina, da je obsojenec dolžan skrbeti za svojo družino, ni razlog, da bi se njegovemu predlogu ugodilo, kot to zmotno meni zagovornica. Družinske razmere, ki jih pritožnica navaja in njegova dolžnost skrbeti za dva šoloobvezna otoka in starše, so okoliščine, ki so obstajale v času, ko je kazniva dejanja izvrševal, pa ga niso odvrnile od njihovega ponavljanja. Pri tem se je zavedal možnosti zapora kot posledice njegovega ravnanja in s tem sprememb v družini. Zato okoliščina, da je obsojeni dolžan skrbeti za družinske člane, sama po sebi ne more biti razlog za drugačno odločitev, kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje. Obsojenec je bil že večkrat obsojen, pa je kazniva dejanja, kljub temu, da ima družino in mora skrbeti za mladoletna otroka, ponavljal. Iz razlogov napadenega sklepa, ki jih je potrebno gledati kot celoto pa jasno izhaja, da sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo tudi zato, ker pri obsojencu obstaja ponovitvena nevarnost, ki jo je v obravnavani zadevi skladno z določilom člena 86/VIII KZ-1 ugotovilo, kot to izhaja iz razlogov napadenega sklepa, ki ga je potrebno gledati kot celoto. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč glede na težo storjenih dejanj, obsojenčevo predkaznovanost ter ostale okoliščine, pri obsojenemu ne bi bil dosežen namen kaznovanja z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist. 6. Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih navaja pritožnica niso takšne, ki bi utemeljevale spremembo izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Pri obsojencu namreč z nadomestitvijo zaporne kazni z delom v splošno korist ne bi bil dosežen namen kaznovanja in bo tako le v celoti prestana zaporna kazen na obsojenca vplivala toliko vzgojno, da v bodoče tovrstnih in podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. 7. Glede na navedeno, in ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo vse okoliščine iz člena 86/IV KZ-1, ter sprejelo pravilno in zakonito odločitev, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obsojenega odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).

8. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/1 ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.