Jedro

V členu 164 OZ so določena pravila o načinu povrnitve premoženjske škode, pri čemer iz 4. odst. tega člena izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev prejšnjega stanja ali plačilo denarne odškodnine).

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 7.985,42 EUR (1.913.625,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 6.2.2003 do 27.6.2003 se zavrne. Sicer se pritožba toženih strank zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da morata toženi stranki v roku 15 dni solidarno plačati tožeči stranki znesek 7.985,42 EUR (1.913.625,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 dalje, medtem ko je bil višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.654.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 s strani sodišča prve stopnje zavrnjen. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženima strankama solidarno povrniti pravdne stroške v višini 4.532,01 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Zoper zavrnilni del te sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da je v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodni izvedenec gradbene stroke (ZRMK) ni opravil naloge in ni odgovoril na vsa vprašanja sodišča prve stopnje iz napotitvenega sklepa z dne 19.4.2007. Ob tehničnem pregledu spornega objekta tožeče stranke niso bile ugotovljene konstrukcijske napake, kar jasno izhaja iz poročila ZAG iz Ljubljane. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbam prič (ob miniranju je nastal močan sunek kot pri potresu), razen tega pa tudi ni upoštevalo mnenje ZAG, ki je (po svojih strokovnjakih) opravil ogled sporne hale kmalu po škodnem dogodku in ugotovil, da so razpoke na objektu nastale predvsem kot posledica miniranja, zlasti glede na položaj oz. vrsto razpok. V tej zvezi so bile narejene tudi fotografije. Delež, za katerega odgovarja tožena stranka, je torej višji od 20%, saj znaša po mnenju pritožbe vsaj 50%. Izvedenec bi moral obračun škode napraviti po današnjih cenah.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje sta se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obe toženi stranki (v nadaljevanju: tožena stranka) po svojem pooblaščencu. Tožena stranka je v pritožbi predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice od izdaje prvostopne sodbe dalje, sicer pa višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu zavrne. Meni, da tožeča stranka ni upravičena do denarne odškodnine, saj za sanacijo poškodb na objektu ni še ničesar plačala. Sodišče bi toženo stranko lahko kvečjemu obsodilo po 164. členu Obligacijskega zakonika (OZ) na vzpostavitev v prejšnje stanje. To stanje bi tožena stranka zlahka vzpostavila, zlasti glede na to, da razpolaga z delavci, odrom in materialom, pri čemer se vse to nahaja v neposredni bližini sporne hale. Premoženjski položaj tožeče stranke je popolnoma enak tistemu izpred škodnega dogodka (člen 169 OZ). Zamudne obresti od prisojene denarne odškodnine bi morale dospeti v plačilo šele z dnem izdaje sodbe.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da jo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen v delu, ki se nanaša na višino obrestne mere zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 6.2.2003 do 27.6.2003, kar bo podrobno pojasnjeno v okviru obravnave pritožbe tožene stranke). Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Kolikor se tožeča stranka v pritožbi sklicuje na ugotovitve posameznih pravno relevantnih dejstev, ki jih je v svojem poročilu (mnenju) evidentiral Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka temu mnenju, ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo, izrecno nasprotovala (7. točka 1. pripravljalne vloge z dne 23.1.2006). Zaradi tega tega poročila ni mogoče šteti niti kot pisno dokazilo (kaj šele kot dokaz z ustreznim sodnim izvedencem), marveč je mogoče vsebino tega poročila upoštevati zgolj kot navedbe stranke o odločilnih dejstvih. Te trditve pa mora tisti, ki jih zatrjuje seveda tudi dokazati (1. odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje je torej postopalo prav, ko je glede ugotavljanja posameznih spornih zatrjevanih dejstev (zlasti tistih, ki zadevajo vzročno zvezo med miniranjem in škodo na objektu), ki so specifično gradbenotehnične narave, delo zaupalo dvema strokovnima institucijama, to je Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (glede pravilne in zakonite izvedbe samega miniranja) in Gradbenemu inštitutu ZRMK d.o.o. (glede poškodb na objektu tožeče stranke kot posledici miniranja z dne 6.2.2003 in glede ocene vrednosti odprave škode). Sodišče prve stopnje je zlasti glede na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje ZRMK prišlo do zaključka, da miniranje z dne 6.2.2003 ni imelo bistvenega vpliva na nastanek oz. povečanje ugotovljenih razpok na objektu tožeče stranke, pri čemer je vpliv miniranja na delovanje in povečanje razpok v največji meri omejen na delež 20% od vseh drugih možnih vplivov (zasnova konstrukcije, montažni objekt, temperaturno delovanje, slaba vpetost sider v konstrukcijo in njihova vgradnja v prevelikih razmakih, dejanska razdalja konkretnega objekta od mesta miniranja je znašala 200 m, dočim je bila izračunana potrebna varnostna razdalja le 26,23 m). Tega razumnega in prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na strokovnih ugotovitvah sodnega izvedenca za gradbeno stroko, konkretna pritožbena zatrjevanja (tudi kolikor se sklicujejo na izpovedbe prič o tem, da je bilo posledice miniranja zaznati kot močan potres) ne morejo omajati. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da tožeča stranka ni podala zahteve za ustno zaslišanje sodnega izvedenca, poleg tega pa sodišču tudi ni predlagala (čeprav je izvedenskemu mnenju očitno nasprotovala), da postavi drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje podalo povsem sprejemljivo razlago, zakaj je izvedenskemu mnenju v celoti sledilo, pri čemer postavljeni izvedenec svoje naloge ni opravil mimo navodil in napotitvenega sodnega sklepa, kot to zmotno meni obravnavana pritožba. Izvedencu tudi ni bilo treba izračunati denarne odškodnine za premoženjsko škodo na poškodovanem objektu tožeče stranke po cenah na dan cenitve, saj ne le, da ni imel takšne naloge (niti zahteve s strani strank), marveč to tudi glede na postavljeni tožbeni zahtevek ni bilo potrebno. Ta zahtevek je namreč temeljil na ponudbi (izračunu) za sanacijo iz začetka leta 2003, ki jo je kot dokaz o višini škode v sodni spis predložila sama tožeča stranka, ki je od tega predračuna stroškov za odpravo škode zahtevala tudi zamudne obresti od nastanka škode naprej.

Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pritožbene navedbe v smeri, da tožeča stranka ni upravičena do denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ker te škode zaenkrat še ni odpravila (sanirala), v pretežnem delu prepozne in že zato pravno neupoštevne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Poleg tega pa gre za materialnopravno zmotno stališče, ki nima nobene opore v relevantnih pozitivnih predpisih. V členu 164 OZ so določena pravila o načinu povrnitve premoženjske škode, pri čemer iz 4. odst. tega člena izhaja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode (vzpostavitev prejšnjega stanja ali plačilo denarne odškodnine). Oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine le, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja, kar z drugimi besedami pomeni, da glede na okoliščine primera plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno. Takšnih okoliščin pa si v resničnem življenju skorajda ni mogoče zamisliti. Pa tudi sicer takšnih okoliščin nobena od strank niti ni konkretno zatrjevala, pa tudi omenjene trditve v pritožbi (ki niso niti podprte z ustreznimi dokazili) niso takšne narave, da bi opravičevale zgolj zahtevek v smeri vzpostavitve prejšnjega stanja.

Pač pa pritožbeno sodišče, ki je dolžno na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede višine obrestne mere prisojenih zamudnih obresti na dosojeno glavnico upoštevati, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano nečisto odškodninsko terjatev za premoženjsko škodo. Za te odškodninske terjatve, pri katerih se višina premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe, pa je treba upoštevati načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni Vrhovnega sodišča RS 26.6.2002. Po tem mnenju gredo oškodovancu zamudne obresti že od uveljavitve OZ dalje (torej od 1.1.2002), če zamuda ni nastala kasneje, in sicer od 1.1.2002 oz. od nastanka zamude (v konkretnem primeru od 6.2.2003) do 27.6.2003 po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 naprej (ko je prenehal veljati ZPOMZO-A in je začel veljati ZPOMZO-1, ki v obrestni meri zamudnih obresti ni več določal valorizacijskega dela) pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje v tem delu tožbeni zahtevek spremenilo tako, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 6.2.2003 do 27.6.2003 zgolj po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero (in je v tem delu višji tožbeni zahtevek zavrnilo), sicer pa je v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu, tožeča stranka pa s pritožbo sploh ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odst. 154. člena in 2.odst. 165.čl. ZPP). Poleg tega tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.