Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnica si je v delovni nesreči 23.8.1995 na skobelnem stroju pri zavarovancu tožene stranke poškodovala kazalec desne roke. Zaradi te poškodbe so ji morali amputirati jagodico desnega kazalca. Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju odškodninskega zahtevka tožnici prisodilo od zahtevanih 1,200.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti 600.000,00 SIT, vseh zahtevanih 200.000,00 SIT za strah, 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 3.000,00 SIT za premoženjsko škodo. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožnici 1,503.000,00 SIT odškodnine, presežno od zahtevanih 600.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke je delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo na 500.000,00 SIT, odškodnino za strah pa na 100.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je bilo tožnici na pritožbeni stopnji pravnomočno prisojeno skupaj 1,300.000,00 SIT odškodnine.

Obe pravdni stranki sta vložili pravočasni reviziji, v katerih obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se ji prisodi še preostalih zahtevanih 800.000,00 SIT odškodnine, tožena stranka pa znižanje prisojene odškodnine za 450.000,00 SIT. Tožnica v reviziji natančno povzema svoje pritožbene trditve in poudarja obdobje telesnih bolečin ter nekatere nevšečnosti, predvsem komplikacije med zdravljenjem zaradi zagnojitve in opekline poškodovanega kazalca ter s tem povezane hude kljuvajoče bolečine, tri operacije in zaradi njene starosti zelo dolgo pričakovano obdobje bodočih telesnih bolečin. Pri strahu poudarja močno prestrašenost ob škodnem dogodku, zaskrbljenost ob treh operativnih posegih za izid zdravljenja in za svojo delovno sposobnost, saj je desničarka in manuelna delavka.

Sodišči napačno poudarjata, da je tožničin strah po prihodu na delo pred ponovno poškodbo trajal le 10 dni, saj je tolikšno število dni izvedenka prikazala v strnjenem obdobju. Sodišči nista pravilno vrednotili ugotovljenega obsega obeh oblik nepremoženjske škode, saj ta obseg utemeljuje prisojo vse zahtevane odškodnine.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja, da je bila tožnici za vse oblike nepremoženjske škode prisojena previsoka odškodnina. Pri tem na kratko povzema le nekatere od dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje o telesnih bolečinah in nevšečnostih ter zaključi, da znaša pravična odškodnina za to obliko škode le 400.000,00 SIT. Za 10 dni strahu po prihodu v službo pred ponovno poškodbo znaša pravična odškodnina le 50.000,00 SIT. Enak znesek je primeren za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker gre za malo vidno deformacijo, ki tožnico moti ob rokovanju z ljudmi, čeprav se takrat običajno pogleda v oči in ne v roke. Pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti znaša 350.000,00 SIT, saj manjša spretnost pri delu v službi in doma ne opravičuje višje odškodnine, ugotovitev o manjši gibljivosti prsta pa nima opore v izvedenskem mnenju.

Revizija vsake stranke je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki ni vložilo izjave (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka z revizijsko trditvijo o neobstoju zmanjšane gibljivosti tožničinega desnega kazalca izpodbija dejansko stanje, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Tako izpodbijanje zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 na revizijski stopnji ni dovoljeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima ta dejanska ugotovitev oporo v tožničini izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo.

Dejanska podlaga za odločanje v tem sporu, na katero so vezane stranke in revizijsko sodišče, je naslednja. V času delovne nesreče 21 let stara tožnica si je na skobelnem stroju poškodovala desni kazalec. Zdravljenje se je zaradi komplikacij podaljšalo. V bolnici so ji rano najprej oskrbeli, dobila je antitetanično zaščito, vendar se je reženj zagnojil in propadel. Propadlo tkivo so ob drugi operaciji odstranili, rana je bila nato en teden odprta, ob tretji operaciji pa so jo pokrili z drsečim kožnim režnjem, vzetim z istega prsta. Tožnica je bila na petih pregledih v kirurški ambulanti, na osemnajstih prevezih v domači ambulanti, dvakrat so jo rentgensko slikali, prejemala je antibiotike, v bolniškem staležu pa je bila en mesec in dvajset dni. Bolečinsko obdobje različne intenzivnosti je v času zdravljenja trajalo skupaj 45 dni, sedaj in v bodoče pa tožnica prestaja in bo prestajala takoimenovane vremenske bolečine in bolečine ob zadetju s kazalcem v kak predmet. Vse telesne bolečine in nevšečnosti sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali, še podrobneje pa so opredeljene v razlogih sodbe prve stopnje.

Tožena stranka v reviziji omenja le tožničin strah po prihodu v službo, da se bo na istem stroju ponovno poškodovala. Ta strah je prikazano v strnjenem obdobju trajal 10 dni. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhajajo še nadaljnje okoliščine, ki jih poudarja tožnica v svoji reviziji, da se je ob dogodku močno prestrašila in da jo je v času zdravljenja skrbelo, kaj bo s prstom. Ker je tožnica fizična delavka in desničarka, je bila njena zaskrbljenost kljub dejstvu, da se je bolniški stalež zaključil po enem mesecu in dvajsetih dni, utemeljena in tolikšna, da opravičuje prisojo odškodnine.

Okrnjena funkcionalnost prsta tožnico moti pri delu v službi in doma. Tožnica je desničarka, zaradi amputacije jagodice desnega kazalca je manj spretna, prst je zmanjšano gibljiv, zaradi česar je morala opustiti šivanje in pletenje zase in za prijatelje, sedaj pa je motena tudi pri negi dojenčka, ker mora ves čas paziti, da se ne udari v prst. Tožena stranka pri izpodbijanju prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti poudarja le del tožničine izpovedi, kdaj naj bi tožnico motil spremenjeni izgled prsta. Dejanske ugotovitve obe sodišč temeljijo tudi na opisu v izvedenskem mnenju, da gre za deformiran prst, ki je krajši za 8 mm, stanjšan oziroma ožji za 1 cm, noht na njem pa je videti kot krempelj. Zato je sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbene trditve tožene stranke pravilno poudarilo, da gre za spremenjeno zunanjost na vidnem delu telesa - na prstu desne roke, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da zaradi takega izgleda prsta trpi in bo glede na svojo mladost še dolgo trpela duševne bolečine.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Iz meril v teh zakonskih določbah izhaja, da je treba vsak škodni primer individualizirati, torej ugotoviti konkretno objektivno prizadetost posameznega oškodovanca in vpliv te prizadetosti v njegovi duševnosti glede na njegove individualne okoliščine, kot so starost, spol, poklic, siceršnje aktivnosti in podobno. Prisojeno odškodnino je treba tudi vpeti v širše družbene okvire, ki se izražajo v medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na prej povzete odločilne dejanske okoliščine sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsa merila za prisojo pravične odškodnine, ko je v celoti ugodilo odškodninskemu zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti, sodišče druge stopnje pa je ta merila pravilno uporabilo ob (le) delnem znižanju prisojene odškodnine za telesne bolečine in za strah ter ob zavrnitvi tožničine pritožbe in delni zavrnitvi pritožbe tožene stranke. Tožničina škoda je individualizirana, upoštevane so vse pomembne okoliščine, kot so tožničina starost, spol, omejitve pri delu, ki ga opravlja v službi, doma, aktivnosti ki jih je morala opustiti, pa tudi vse prestane in bodoče telesne in duševne bolečine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojeni zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode povsem ustrezajo razponu, v okviru katerega se giblje prisoja odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožničinim obsegom škode, prisojeni zneski pa tudi ustrezajo razmerju pri prisojah odškodnine za lažje, srednje in hude škodne primere.

Po vsem obrazloženem obe reviziji neutemeljeno uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 obe reviziji zavrnilo. Zavrnilni izrek vsebuje tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških obeh pravdnih strank.