Jedro

Glede na to, da se pri lastni menici (dokler ni indosirana), izdajatelj sam zaveže upniku plačati menično vsoto, lastna menica ni abstrakten vrednostni papir, saj sta dolžnik in izdajatelj ista oseba. Zato ima izdajatelj (trasant), ki je istočasno tudi dolžnik (trasat in akceptant) proti imetniku vse ugovore, ki izvirajo iz osnovnega posla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (prvi odstavek izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (drugi odstavek izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe njej v prid, podrejeno pa razveljavitev le-te in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožeča stranka kot glavni izvajalec z investitorjem K.. sklenila pogodbo za izvedbo del na objektu B. L. Po sklenitvi te pogodbe pa je tožeča stranka s toženo sklenila pogodbo za izvedbo prezračevalnih del na tem objektu. Ista dela je tožena stranka prenesla v izvedbo svojemu podizvajalcu družbi O d.o.o. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta dlje poslovno sodelovali in da je izstavljene situacije za dela na objektu B. tožeča stranka toženi v letu 2002 brez ugovorov redno poravnavala oz. pobotavala. Problem pa je nastal, ko je leta 2003 investitor K. začel osporavati kvaliteto opravljenih del na objektu B. in v zvezi s tem proti tožeči stranki kot izvajalcu pri istem sodišču pod opr. št. II Pg 1699/2007 vložil tožbo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zato maja 2003 med njima in družbo O. prišlo do sporazuma (v prilogi A3), ki je povzet tudi v izpodbijani sodbi. V njem je tožeča stranka imenovana glavni izvajalec, tožena stranka podizvajalec, družba O. pa podizvajalčev podizvajalec. Ta sporazum se glasi: „Ugotavljamo, da je izvajalec izvedel dela prezračevanja na objektu B. L. za investitorja K. v vrednosti 15.982.711,20 SIT.

Investitor oporeka kvaliteti in strokovni izvedbi del, ki jih je opravil podizvajalčev izvajalec, ter na podlagi tega znižuje vrednost opravljenega posla v skupni višini 30.000.000,00 SIT. Ker so s tem prizadeti vsi sodelujoči v poslu, se zgoraj navedeni dogovorimo:

1. Začasno pobotamo medsebojne obveznosti in terjatve do višine 80 % vrednosti posla, to je 12.786.168,96 SIT. Začasen pobot velja do razsodbe sodišča. Po razsodbi se pobot popravi v skladu z odločitvijo sodišča, hkrati pa se zadržanih 20 % sprosti.

2. Za zavarovanje morebitnih terjatev, ki bi nastale zaradi odločitve sodišča, podizvajalčev izvajalec izroči podizvajalcu menico brez datuma v vrednosti izvedenih del. 3. Enako zavarovanje izroči podizvajalec glavnemu izvajalcu.

4. Neunovčene in neporabljene menice se vrnejo izdajatelju, ko bo znana razsodba oz. drugačen zaključek posla.

5. Prejemniki menice se zavezujejo, da menice ne bodo uporabili v noben drug namen.

6. Podpisniki sporazuma se zavezujejo eden drugemu opravljati in preskrbovati čim več novih poslov z namenom, da se ublažijo posledice neplačanega posla B.L..

7. Do 16. 05. 2003 se uskladijo knjigovodski podatki in podpišejo začasni poboti.“

6. Skladno s 3. točko gornjega sporazuma (A3) je tožena stranka tožeči stranki izročila bianco menico za vnovčenje zneska 15.982.711,20 SIT (v prilogi A2). Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je, ko je tožeča stranka prišla v postopek prisilne poravnave, tožena stranka v tem postopku prijavila tisto svojo terjatev v višini 13.947.724,78 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki je bila (tudi) predmet sporazuma A3. Ta terjatev je bila v postopku prisilne poravnave v znesku 3.068.499,45 SIT tudi poplačana. Dan po plačilu pa je tožeča stranka predložila omenjeno menico na vnovčenje. Delno se je poplačala, za razliko pa vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Vprašanje, zakaj tožeča stranka v postopku prisilne poravnave prijavljeno terjatev tožene stranke ni prerekala s sklicevanjem na sporazum A3, za odločitev o tem sporu ni pomembno.

7. Predmetna menica je bila izdana kot bianco lastna menica, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Menica je vrednostni papir, izdan v predpisani obliki, s katero ena oseba drugi izda nalog, da v določenem času in določenem kraju plača določeno vsoto denarja osebi, imenovani v tej listini, ali osebi po njenem nalogu, pri čemer se tudi sama zavezuje plačati to vsoto, če tega ne bi storila oseba, na katero se glasi nalog. To je trasirana menica. Lahko pa oseba obljubi, da bo sama izplačala določeni znesek; to je lastna ali solo menica (Menica, Joško Žiberna, GV 1999, stran 27, točka 2). Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje obveznosti iz menice, ne morejo uveljavljati zoper njenega imetnika ugovorov, ki jih imajo proti trasantu (izdajatelju menice), razen če je sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo (trasatovo) škodo. Iz menice osnovni posel med trasantom in trasatom ni razviden, pa tudi med trasantom in remitentom (upnikom, imetnikom menice) ne. Menični dolžnik je torej dolžnik tretjih oseb, ne glede na temeljni posel. V primeru spora se ne ugotavlja, zakaj je trasant podpisal menico (Ibidum, stran 28, točka 10). Bianco menica je taka menica, ki nima vseh bistvenih elementov, ki jih predpisuje Zakon o menici. Izdajatelj upniku izroči podpisani blanket s pooblastilom, da ga izpolni in uporabi v svojo korist ali pa prenese na drugega upravičenca. Glede na to, da se pri lastni menici (dokler ni indosirana), izdajatelj sam zaveže upniku plačati menično vsoto, lastna menica ni abstrakten vrednostni papir, saj sta dolžnik in izdajatelj ista oseba. Zato ima izdajatelj (trasant), ki je istočasno tudi dolžnik (trasat in akceptant) proti imetniku vse ugovore, ki izvirajo iz osnovnega posla.

8. Upoštevaje vse navedeno je za odločitev v tem sporu edino pravno odločilno dejstvo ali je tožeča stranka utemeljeno zahtevala izplačilo menice na podlagi sporazuma (A3), to je, ali je nastopil pogoj, ki opravičuje vnovčenje menice. Že iz trditvene podlage tožeče stranke je razvidno (pripravljalna vloga z dne 14. 05. 2009, list. št. 24-25), da tožeča stranka zahteva plačilo meničnega zneska zato, ker se je tožena stranka v nasprotju s sporazumom A3 (delno) poplačala v postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko, ne pa iz razlogov, navedenih v 2. točki citiranega sporazuma A3. To pomeni, da je tožeča stranka izpolnila bianco menico v nasprotju s sporazumom (prim. 1., 2. in 5. točko sporazuma A3) in mimo pooblastila predložila menico na vnovčenje. Ker je s tem kršila 5. točko dogovora A3, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek na plačilo preostanka zneska, navedenega v menici, kot neutemeljen zavrnilo.

9. S pritožbenim zatrjevanjem, da iz menične izjave s pooblastilom z dne 29. 05. 2003 za izpolnitev in vnovčitev sporne menice ne izhaja, za kakšne namene konkretno je bilo pooblastilo za vnovčenje dano tožeči stranki, pritožnica ne more doseči drugačne odločitve. V citirani pripravljalni vlogi z dne 14. 05. 2009 je namreč sama navedla, da ji je tožena stranka menico izdala prav zaradi pravdnega postopka po tožbi družbe K. proti tožeči stranki (II Pg 1699/2007). Zato teh navedb ne more izpodbiti z drugačnim pritožbenim stališčem.

10. Na vsa ostala pritožbena izvajanja pritožbena izvajanja pritožbeno sodišče ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je namreč brez potrebe ukvarjalo s številnimi dejanskimi vprašanji (npr. vprašanjem obstoja medsebojnih terjatev obeh pravdnih strank na dan podpisa sporazuma – A3), ki za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku niso pravno pomembna.

11. Odločitev o stroških postopka tožeče stranke je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o stroških tožene stranke pa na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 155 ZPP. V odgovoru na pritožbo namreč tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi.