Jedro

30-dnevni rok iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ za sprejem ponudbe je določen z materialnim prepisom, in to za uveljavitev materialnih (torej vsebinskih, ne le postopkovnih) pravic. To pomeni, da gre za materialni rok, ki je po svoji naravi prekluziven, saj možnost pridobitve pravice z njegovim pretekom preneha oziroma ugasne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožnikov za vrnitev v prejšnje stanje. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika dne 8. 12. 2016 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga utemeljila s tem, da je A.A. dne 26. 10. 2016 doživel kolaps in sta se s sotožnico posvečala le njegovemu zdravstvenemu stanju in zdravljenju, zato sta izjavo o sprejemu ponudbe (za nakup kmetijskega zemljišča - op. sodišča) lahko podala šele zadnji dan roka, priporočeno po pošti. Organ ugotavlja, da izjava ni bila oddana zadnji dan roka, temveč po njegovem preteku, glede razloga za vrnitev v prejšnje stanje, na katerega se sklicujeta tožnika, pa navaja, da zdravstvene težave enega od njiju in dejstvo, da je bil 26. 10. 2016 v bolnišnici na krajšem opazovanju, ne pomeni okoliščine, zaradi katere tožnika izjave o sprejemu ponudbe nebi mogla oddati do 23. 11. 2016. Za pravočasno oddajo izjave bi lahko poskrbela v času, ko tožnik ni bil v bolnici, ali pa bi izjavo lahko podala tožnica, ki ni imela zdravstvenih težav.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep, iz obrazložitve pa izhaja, da sta tožnika pojasnila, da sta se odločila za prenos kmetijskega zemljišča z družbe, ki jo imata v solasti, v last fizičnih oseb, kot del postopka delitve skupnega premoženja. Tožnik je še pred oddajo ponudbe za prodajo teh kmetijskih zemljišč na predmetni nepremičnini prijavil svoje stalno prebivališče. V času postopka, točneje 26. 10. 2016, je tožnik doživel kolaps, zaradi katerega je ostal v bolnišnici na krajšem opazovanju, po odpustu pa je bil napoten na dodatne preiskave. Zaradi okoliščin v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem sta bila oba zelo vznemirjena in sta se posvečala predvsem temu zdravstvenemu stanju in zdravljenju, zato sta šele zadnji dan roka oddala izjavo o sprejemu ponudbe s priporočeno pošto. Drugostopenjski organ meni, da njuna pritožba ni utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja prvostopenjski, ter se pri tem sklicuje na to, da je 30 dnevni rok za sprejem ponudbe v postopku prodaje kmetijskega zemljišča, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), materialni in ne procesni rok, zato zamude tega roka ni mogoče sanirati z vrnitvijo v prejšnje stanje. Drugostopenjski organ v zvezi s tem stališčem navaja tudi sodno prakso naslovnega sodišča. 3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da utemeljitev odločitve drugostopenjskega organa za njiju predstavlja "odločbo presenečenja", saj se o razlogih zanjo nista mogla izreči, zaradi česar so jima bile kršene ustavne pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Taka obrazložitev je tudi v nasprotju z izrekom odločbe (pravilno: sklepa; op. sodišča), saj bi bilo treba v primeru, če bi bil zamujen materialni rok, predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči. Ker ZKZ kot "večina podobnih materialnih zakonov" ne določa možnosti vrnitve v prejšnje stanje, je treba v primerih, kot je obravnavani, uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in strankam zagotoviti ustrezno pravno varstvo. Negiranje take možnosti pomeni neustavno in nepotrebno omejevanje pravic strank. Dodajata še, da je neprimerno stališče toženke, da ustrezno izkazana nenadna bolezen družinskega člana ni opravičljiv razlog za "zmedeno delovanje tožnikov", tako stališče pa po njunem mnenju lahko zagovarja zgolj nekdo, ki sam takega šoka ni doživel. Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, B.B. pa kot kupec predmetnih parcel in s tem prizadeta stranka v tem upravnem sporu v svojem odgovoru v bistvenem ponavlja stališče toženke, da gre v obravnavanem primeru za materialni rok, ki ni podaljšljiv ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma zavrne.

5. Tožeča in prizadeta stranka v nadaljnjih vlogah v bistvenem ponavljata navedena stališča, prizadeta stranka pa zahteva še povračilo stroškov tega upravnega spora.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnika najprej uveljavljata, da temelji odločba drugostopenjskega organa na drugi pravni normi oziroma drugačnem pravnem stališču kot izpodbijani sklep, ob tem pa jima ni bilo omogočeno, da se o relevantnem pravnem stališču drugostopenjskega organa izjasnita, zato menita, da gre za "odločbo presenečenja", oziroma da jima je bila kršena pravica do zaslišanja stranke, ki jo 9. člen ZUP opredeljuje kot eno od temeljnih načel upravnega postopka.

8. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (…). Ta določba vzpostavlja pravico stranke, da se seznani z ugotovitvami in stališči organa oziroma z navedbami nasprotne stranke ter se o njih izreče; na tej podlagi lahko daje ustrezne procesne predloge in tako učinkovito varuje svoj pravni položaj, česar v primeru tajnosti in netransparentnosti postopka ne bi mogla uresničiti1. Kot pravilno opozarjata tožnika, je taka procesna ureditev odraz temeljnih ustavnih pravic stranke, posebno načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Prav tako imata tožnika prav, da se ta pravica nanaša tudi na pravna stališča organa, kar izhaja iz več odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. odločbo Vrhovnega sodišča I Up 254/2015).

9. Vendar pa sodišče meni, da ta pravica v obravnavani zadevi ni bila prekršena. Enako kot razlogi, ki jih navaja prvostopenjski organ, namreč tudi tisti, ki jih navaja drugostopenjski, pomenijo izključno procesno odločitev, ki temelji zgolj na dejstvih, ki sta jih navedla tožnika. Morebitna seznanitev tožnikov s pravnim stališčem drugostopenjskega organa se torej ne bi v ničemer nanašala na dejstva in okoliščine, ki jih je treba ugotavljati v postopku oziroma na možnost tožnikov, da s procesnimi predlogi učinkovito zavarujeta svoje pravice, temveč izključno na izmenjavo stališč o uporabi prava. Taka izmenjava že na prvi pogled ni predmet pravice iz 9. člena ZUP, niti temeljnega načela enakega varstva pravic, nenazadnje pa v taki situaciji odločitev brez zaslišanja stranke omogoča tudi tretji odstavek 140 člena ZUP. V kolikor tožnika menita, da jima je bila s takim ravnanjem toženke okrnjena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, sodišče dodaja, da jima je taka pravica zagotovljena z možnostjo izpodbijanja pravnega stališča drugostopenjskega organa v upravnem sporu, kar sta tudi storila.

10. Po listinah v upravnem spisu je bila ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča v obravnavani zadevi vložena 21. 10. 2016, torej po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ-E, ki je pričel veljati 26. 4. 2016), tako da je bilo treba v postopku upoštevati ZKZ s spremembami, ki jih je uvedel ZKZ-E. Po 20. členu ZKZ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, ponudbo predložiti upravni enoti na območju, kjer je to kmetijsko zemljišče, pri tem pa se šteje, da je s predložitvijo ponudbe upravno enoto pooblastil za sprejem pisne izjave o sprejemu ponudbe (prvi odstavek). Rok za sprejem ponudbe je 30 dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote (tretji odstavek), ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe, ki ji je bila poslana priporočeno po pošti ali vložena neposredno, pa je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve (prvi in tretji odstavek 21. člena ZKZ).

11. Po navedeni pravni ureditvi je 30 dnevni rok za sprejem ponudbe določen z materialnim prepisom, in to za uveljavitev materialnih (torej vsebinskih, ne le postopkovnih) pravic. To pomeni, da gre za materialni rok, ki je po svoji naravi prekluziven, saj možnost pridobitve pravice z njegovim pretekom preneha oziroma ugasne2. Sodišče se v celoti strinja s stališčem toženke, da škodljivih posledic zamude materialnega roka ni mogoče popraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje, kar izhaja že iz besedila prvega odstavka 3. člena ZUP, po katerem se vrnitev v prejšnje stanje dovoli stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali kakšno drugo dejanje postopka. To besedilo se že jezikovno očitno nanaša zgolj na postopkovna dejanja oziroma roke, enako pa je tudi stališče povsem ustaljene sodne prakse, na katero se pravilno sklicuje toženka, in tudi pravne teorije3. 12. Tožnika imata prav, da bi morala toženka po določbi s tretjega odstavka 106. člena ZUP nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči in ne zavrniti. Vendar pa ta kršitev postopka ni uvrščena med tiste, ki jih je po drugem odstavku 237. člena ZUP vedno treba šteti za bistvene, kar pomeni, da bi jo bilo mogoče šteti za bistveno - in s tem za pomembno za odločitev - le v primeru, če bi obstajala vsaj možnost, da bi zaradi nje prišlo do nezakonite oziroma napačne odločitve. Ker so pravne posledice za tožnika (posebno glede možnosti vložitve pravnih sredstev) v obeh primerih enake, tožnika pa v tem pogledu ne navajata ničesar, sodišče meni, da ne gre za bistveno kršitev upravnega postopka.

13. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnika in prizadeta stranka so sodišču sicer predlagali izvedbo več dokazov, ki pa se nanašajo izključno na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankami niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Kadar sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Povračilo stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka, ki pa s svojimi vlogami po presoji sodišča ni bistveno prispevala k odločitvi v zadevi, saj je v njih v bistvenem povzela potek upravnega postopka in ponovila stališča iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, pri tem pa odločitev v upravnem sporu temelji na stališču, ki izhaja iz povsem enotne in ustaljene sodne prakse in pravne teorije. Stroškov za vloge prizadete stranke sodišče zato ne šteje za potrebne stroške, kar v skladu s prvim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pomeni, da se ne upoštevajo pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo.

1 Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 89 2 Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 196 3 Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 202