Jedro

Sodišče mora presoditi, ali so podane vse predpostavke, ki so potrebne za prisojo odmene zaradi uporabe tuje stvari po določbi

219. člena ZOR, za kar morajo biti izpolnjene tudi vse predpostavke za zahtevek po določbi 2. odst. 210. člena ZOR. Tožnici morata tako za uveljavitev svojega obogatitvenega zahtevka dokazati svoje prikrajšanje in obogatitev toženke zaradi uporabe njunega solastnega deleža na solastnih nepremičninah, vzročno zvezo med enim in drugim ter odsotnost pravnega temelja za to prikrajšanje in obogatitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah 1. in 3. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v točki 1. izreka odločilo, da je zahtevek tožnic za plačilo nadomestila za uporabo nepremičnin za čas od 18.8.1998 do 22.5.2002 po temelju utemeljen, v točki 2. izreka je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača iz naslova nadomestila za uporabo solastne nepremičnine od 23.5.2002 dalje znesek 60.000,00 SIT mesečno, ki zapade v plačilo vsakega prvega dne v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje, v točki 3. izreka pa je odločilo, da se izrek o stroških postopka pridrži za končno odločitev.

Zoper prvo in tretjo točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da niso podane predpostavke za verzijski zahtevek tožečih strank, to je prehod premoženja brez pravne podlage, ki na eni strani povzroči okoriščenje, na drugi pa prikrajšanje. Pravi, da do okoriščenja tožene stranke zaradi uporabe stanovanjske hiše ni prišlo, saj tožena svojo nepremičnino vseskozi uporablja v enakem obsegu in na enak način. Poleg tega je tožnicama dovolila uporabljati to nepremičnino, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.4.2005. Vendar pa ker tožnici nista imeli interes za uporabo te nepremičnine, sta - če sta bili prikrajšani - v to sami privolili. Glede uporabnine za stanovanje navaja, da so vse pravdne stranke podedovale solastni del stanovanja, ki je bil obremenjen s pravico tretje osebe do brezplačnega najema. Tretja oseba je solastno nepremičnino vzdrževala in vanjo vlagala, s tem vložkom pa se je povečala vrednost solastnega dela tožnic, ki tako niso bile prikrajšanje. Poleg tega bi lahko tožnici, če bi imeli pravni in ekonomski interes, spremenili pravni režim glede spornega stanovanja, tako da bi zoper najemnika vložili tožbo, s katero bi uveljavili odpoved najemne pogodbe in njegovo izselitev iz spornega stanovanja. Sklicuje se tudi na izpoved tožnic, ki sta na glavni obravnavi dne 22.4.2005 povedali, da jima sporno stanovanje ni bilo všeč in sta se odločili, da ga ne bosta uporabljali. Meni, da je sodišče prve stopnje preširoko razlagalo določbo 219. člena ZOR in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni štelo, da sta tožnici vsaj tiho, pasivno soglašali glede načina uporabe spornih nepremičnin, podana pa je tudi odsotnost razlogovanja izpovedi tožnic o odločilnih dejstvih, predvsem o njuni nezainteresiranosti za uporabo sporne stanovanjske hiše in o dovoljenju toženke, da jo lahko uporabljata ter glede obremenjenosti stanovanja. Sodba se zato ne more preiskusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, ker se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi temi zapisniki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, in prvostopno vmesno sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnicama naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, podrejeno pa da vmesno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je za uporabo tuje stvari v svojo korist potreben izostanek imetnikovega soglasja glede načina uporabe te stvari. V nadaljevanju pa je brez obrazložitve zaključilo, da stranke v tej zadevi niso dosegle soglasja o uporabi obeh solastnih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče se namreč v zvezi s tem odločilnim dejstvom z ničemer ni opredelilo do izpovedb samih tožečih strank, zaslišanih dne 22.4.2005 in

8.6.2005, o tem, da jima tožnica ni preprečevala vstopa in uporabe solastne stanovanjske hiše v T. ter da glede hiše nista imeli želja.

Nadalje je sodišče prve stopnje glede uporabe solastne garosonjere v obrazložitvi izpodbijane sodbe po eni strani ugotovilo, da je bila garsonjera oddana v brezplačen najem, po drugi strani pa, da je toženka z brezplačno uporabo garsonjere od nje imela korist. Med navedenimi ugotovitvami tako obstaja nasprotje, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je garsonjero brezplačno uporabljala toženka, po drugi strani pa da je bil v njej najemnik.

Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kakšno korist naj bi toženka imela od tega, da je bil v garsonjeri najemnik, ki najemnine ni plačeval oziroma zakaj naj bi prav toženka s tem prikrajšala tožnice. Pritožnica zato utemeljeno zatrjuje, da se odločitve prvostopenjskega sodišča ne da preiskusiti, saj v obrazložitvi le-te manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so si ti razlogi med seboj v nasprotju, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v točkah 1. in 3. izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno ugotoviti vsa odločilna dejstva oziroma presoditi, ali so podane vse predpostavke, ki so potrebne za prisojo odmene zaradi uporabe tuje stvari po določbi 219. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradi list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami), za kar morajo biti izpolnjene tudi vse predpostavke za zahtevek po določbi 2. odst. 210. člena ZOR. Takšno stališče je tudi sicer zavzela sodna praksa (npr. v odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 212/2003 in II Ips 219/2004). Tožnici morata tako za uveljavitev svojega obogatitvenega zahtevka dokazati svoje prikrajšanje in obogatitev toženke zaradi uporabe njunega solastnega deleža na solastnih nepremičninah, vzročno zvezo med enim in drugim ter odsotnost pravnega temelja za to prikrajšanje in obogatitev. Sodišče prve stopnje bo moralo tako ponovno presoditi in obrazložiti, ali med pravdnimi strankami res ni bilo soglasja za to, da solastno stanovanjsko hišo uporablja le toženka oziroma ali sta tožnici sploh zahtevali souporabo te hiše (ali pa sta morda ves čas zahtevali le razdelitev solastnih nepremičnin, ne pa tudi določitve načina uporabe teh nepremičnin preden bi bile razdeljene) in predvsem, ali je toženka temu nasprotovala. V kolikor bi namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženka tožnicama ni onemogočala dostopa in uporabe stanovanjske hiše ter da sta se tožnici sami odločili, da sporne stanovanjske hiše ne bosta uporabljali, ne bo mogoče zaključiti, da med pravdnimi strankami ni bilo soglasja o tem, da hišo uporablja le tožena stranka in ne bo mogoče zaključiti, da je toženka tožnicama s tem kršila kakšno njuno pravico oziroma ju s tem za kaj prikrajšala. Ni namreč potrebno, da je soglasje strank glede načina uporabe solastne stvari izraženo le v obliki izrecne ustne ali pisne pogodbe, kot to nakazuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ampak se lahko izraža tudi le molče ali s konkludentnimi dejanji, kot to zatrjuje pritožnica. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ponovno presoditi in obrazložiti, kdo je v vtoževanem obdobju uporabljal solastno garsonjero, saj bo potrebno zahtevek tožečih strank iz naslova uporabe njima solastnega deleža na garsonjeri zavrniti, če bo sodišče ugotovilo, da je bil v garsonjeri najemnik, na podlagi pogodbe o brezplačnem najemu, katero je z njim sklenil že pokojni mož toženke.

V takšnem primeru toženki ne bo mogoče očitati, da je tožnici prikrajšala zaradi tega, ker najemnika po izteku najemne pogodbe ni s tožbo izselila, saj bi takšno tožbo za zoper njega lahko kot solastnice vložile tudi same tožnice, brez soglasja ali sodelovanja toženke. Pravdne stranke namreč v takšni pravdi ne bi bile nujne sospornice, saj na aktivni strani nujnega sosporništva ni. Nenazadnje bo moralo sodišče prve stopnje presoditi še, ali je bila tožnicama uporaba garsonjere onemogočena tudi po izselitvi najemnika. Le če bo ugotovilo, da je prav toženka onemogočala tožnicam souporabo ene in druge solastne nepremičnine in če bodo izpolnjene tudi vse zgoraj naštete predpostavke zahtevka tožnic po določbah 219. in 210. člena ZOR, bo zahtevku tožečih strank potrebno ugoditi.

Na podlagi določbe 4. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.