Jedro

Skrajni rok, do katerega je tožnica lahko uveljavila obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja (zaradi neupravičenega izostanka z dela), je datum, do katerega je imela sklenjeno delovno razmerje za določen čas in izdano delovno dovoljenje.

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko delavec sploh ni v delovnem razmerju, tudi teoretično ne more priti do situacije, ko bi bivši delodajalec delavcu onemogočil koriščenje letnega dopusta, zato takim delavcem odškodnina za neizkoriščeni letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne pripada.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami svoje stroške pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 6.5.1998 in 7.1.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnici in ugotovilo, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki trajalo do 12.11.1998. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 21.4.1998 do 12.11.1998 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji izplačati plačo razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ter regres za letni dopust za leto 1998 vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Višji zahtevek in zahtevek iz naslova odpravnine ter odškodnine za neizrabljeni letni dopust je zavrnilo. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ponoven poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po 12.11.1998 je zavrnilo. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del zgoraj navedene sodbe se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da bi sodišče moralo zahtevek zavrniti, potem ko je ugotovilo, da tožnica od 15.4.1998 dalje nima opravičljivega razloga za izostanek z dela. Do 21.4.1998, ko ji je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja je izostala več kot 5 zaporednih delovnih dni. Tožnici bi lahko delovno razmerje prenehalo z dokočnostjo sklepa oz. s potekom delovnega dovoljenja le, če bi se na delo vrnila. Vrniti se na delo pa pomeni, da delavec pride na delovno mesto in dejansko dela kot mu nalagajo njegove obveznosti, tega pa tožeča stranka ni storila. Tožnica je prišla in hotela delati v izmeni, ki si jo je izbrala in ne tako kot ji je veleval delodajalec. Tako se na delo ni vrnila. Sodišče pa kljub tako ugotovljenemu dejanskemu stanju ugotavlja, da je imela namen delovno razmerje nadaljevati in je dejansko stanje presodilo po 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Dejstvo, da je tožnica nekaj časa prihajala na delo v pralnico v času, ko zanjo ni bilo dela in je motila delovni proces ne spremeni ugotovitve tožene stranke, da se na delo ni vrnila in je zato le-ta pravilno uporabila določbo 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni neopravičeno izostala z dela. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj meni, da je vprašljivo, ali tožnici preneha delovno razmerje novembra 1998 ali januarja 2000, ko je postal sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončen. Meni, da je določilo dokončnosti sklepa kogentna norma in se je ne da spreminjati. Tožnica je po odločbi tožene stranke imela tudi 22 dni letnega dopusta, ki ga ni koristila. Sodišče bi ji moralo zato priznati odškodnino za navedeni dopust. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o stroških postopka, saj je tožnica bila prisiljena v pravdo, ker ji tožena stranka prostovoljno ni priznala ničesar od tega, kar je zahtevala v tožbi. Uspela je z dobršnjim delom svojega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnica je bila delovnem razmerju za določen čas pri toženi stranki, ki ji je zaradi neopravičenih izostankov izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Iz sklepa izdanega dne 6.5.1998 ni razvidno, ali je bil izdan na podlagi 5. ali 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Vprašanje na kateri pravni podlagi je tožnici prenehalo delovno razmerje pa je bilo pomembno iz razloga, ker tožena stranka o pravočasnem ugovoru tožnice do vložitve tožbe ni odločila, tako da sklep ni postal dokončen. Zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali se je tožnica imela namen vrniti na delo ali ne. Ugotovilo je, da se je tožnica na delo vrnila, po navedbah tožene stranke naj bi celo motila sodelavke, ker je prihajala na delo v drugo izmeno, kot je bila razporejena. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bila podana podlaga za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih na podlagi katere delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če se na delo ne vrne. Navedena pravna podlaga je predvidena namreč za primere, ko delavci neopraivčeno izostanejo z dela in se na delo več ne vrnejo. Ta norma namreč daje podlago delodajalcu, da zaključi delovno razmerje delavcu pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kadar delavca na delo in k delodajalcu ni več in bi bilo nesmotrno od delodajalca zahtevati, da takemu delavcu preneha delovno razmerje šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa iz ravnanja tožnice ni mogoče zaključiti, da se le-ta ne bi želela vrniti na delo, temveč je bil sporen med njo in delodajalcem le čas oz. izmena v kateri je morala delati. Iz izpovedi tožnice izhaja, da se je po izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja in pred njegovo dokončnostjo želela vrniti nazaj na delo in da sta se o tem s toženo stranko dogovarjali. Zato je bila pravna podlaga za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja lahko samo 5. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih, po navedeni pravni podlagi pa delavcu preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker je tožena stranka odločila o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja šele v letu 2000 in je takrat sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen, je tožnici prenehalo delovno razmerje pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. tč. 1. odst. 100. čl. in sicer zaradi preteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o delu za določen čas. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi ji sodišče moralo priznati delovno razmerje do januarja leta 2000. Skrajni rok, do katerega je tožnica lahko uveljavila obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi nedokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je namreč datum do katerega je imela sklenjeno delovno razmerje za določen čas in izdano delovno dovoljenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi višino prisojenih zneskov tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zoper katere se pavšalno pritožuje tožnica. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino plače, ki bi jo tožnica prejemala v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poteka pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in so pritožbene navedbe neutemeljene oz. se jih sploh ne da preizkusiti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odškodnino za neizkoriščeni letni dopust, saj le-ta delavcu pripada le v primeru, da mu delodajalec oneomogoči koriščenja letnega dopusta. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko delavec sploh ni v delovnem razmerju, pa tudi teoretično ne more priti do situacije, ko bi bivši delodajalec delavcu onemogočil koriščenje letnega dopusta, zato takim delavcem odškodnina za neizkoriščeni letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne pripada. Zato je tudi pritožbena navedba v tej smeri neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ob uporabi 2. odst. 154. čl. ZPP iz razloga, ker je tožnica s svojim zahtevkom le delno uspela. Zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. V sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec zmeraj nosi svoje stroške postopka, kot to določa 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94 in nadalj.) v zvezi z denarnim zahtevkom pa se odloča po uspehu v postopku. Pri odločanju o stroških postopka glede na uspeh, pa se ne upošteva matematične sredine, kadar sodišče odloči o tem, kako bo razdelilo stroške postopka med strankama. V konkretnem sporu pa je bilo razpisanih več obravnav iz razloga, ker tožeča stranka ni postavila svojega tožbenega zahtevka po višini, čeprav je bila tožba vložena v letu 1999, ko je že 5 let veljal tudi v delovnih sporih Zakon o pravdnem postopku, ki določa, da morajo stranke svoje denarne zahtevke opredeliti po višini. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je postopek trajal iz razlogov na strani tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga ker s pritožbama nista uspeli.