Jedro

Za začetek stečajnega postopka mora biti terjatev zoper dolžnika ugotovljena do standarda prepričanja. Ta standard mora biti izpolnjen glede vseh relevantnih dejstev, upoštevaje pri tem trditveno in dokazno breme, ki ga opredeljuje materialnopravni predpis. Dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvam o trajnejši nelikvidnosti ni nasprotoval, pač pa je nasprotoval upnikovim trditvam o dejstvih, s katerimi je upnik utemeljeval obstoj terjatve do dolžnika.

Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost podpisov nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v verodostojnost notarsko overjenih listin. Pavšalnih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva, kar je ustaljeno stališče tako sodne prakse kot pravne teorije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika začelo postopek osebnega stečaja in imenovalo upravitelja.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil in višjemu sodišču predlagal, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za začetek stečajnega postopka mora biti terjatev zoper dolžnika ugotovljena do standarda prepričanja. Ta standard mora biti izpolnjen glede vseh relevantnih dejstev, upoštevaje pri tem trditveno in dokazno breme, ki ga opredeljuje materialnopravni predpis. Dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje trditvam o trajnejši nelikvidnosti ni nasprotoval, pač pa je nasprotoval upnikovim trditvam o dejstvih, s katerimi je upnik utemeljeval obstoj terjatve do dolžnika (primerjaj drugi odstavek 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP).

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa natančno, obširno, predvsem pa pravilno pojasnilo, zakaj šteje upnikovo terjatev za izkazano do standarda prepričanja, zato višje sodišče, ob odsotnosti konkretnih pritožbenih navedb, po nepotrebnem ne ponavlja niti faktografskih podatkov o listinah, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo za podlago svoje odločitve, niti argumentov sodišča prve stopnje. V bistvenem je sodišče prve stopnje je navedlo, da ima upnik do dolžnika terjatev v višini 179.367,67 EUR, in sicer 171.163,82 EUR na podlagi kreditne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, glede katere se je vodil izvršilni postopek In 1866/2011 (izvršba na podlagi izvršilnega naslova), in 8.103,85 EUR na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa ter pogodbe o limitu na poslovnem računu, glede katere se je vodil izvršilni postopek VL 183564/2014 (sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je pravnomočen, torej je tudi ta terjatev izkazana z izvršilnim naslovom). To je povsem zadoščalo za ugotovitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžnikovega nasprotovanja, ki je, tako kot sedaj v pritožbi, šlo v smeri, da ne gre za njegove obveznosti (v pritožbi navaja, da obstoji še ena oseba z istim imenom in priimkom, kar ponovno ni v ničemer konkretizirano in dokazno podprto). Pravilno je že sodišče prve stopnje opozorilo na dejstvo, da dolžnik ni niti zatrjeval, da bi tovrstni ugovor pasivne legitimacije uveljavljal že v predhodnih izvršilnih postopkih (glej na primer razloge v predzadnjem odstavku na str. 4/8 obrazložitve). Sicer pa višje sodišče dodaja, da je pasivna legitimacija dolžnika nedvomno jasno izkazana s posebej kvalificiranimi listinami, ki jih je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo kot pomembne v tem postopku in ki vsebujejo jasne identifikacijske podatke tako za upnika kot tudi za dolžnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je odstop terjatve pogodbenega upnika na upnika predlagatelja izkazan z notarsko overjeno Pogodbo o potrditvi odstopa z dne 23. 11. 2016, kar ob odsotnosti konkretnejših nasprotnih navedb zadošča za podlago sodne odločitve (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožnik zato neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem grafologom, da bi ugotovilo, ali je pogodbeni upnik (Nx) terjatev do dolžnika dejansko odstopil upniku predlagatelju, in še, da bi potemtakem lahko vsak sodnik lahko odločal o pristnosti Picassovih del in njegovih podpisov. Višje sodišče le še dodaja, da pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost podpisov nikakor ne more zadoščati, da bi sodišče dvomilo v verodostojnost notarsko overjenih listin. Pavšalnih, nekonkretiziranih zanikanj nasprotnikovih trditev se ne upošteva, kar je ustaljeno stališče tako sodne prakse kot pravne teorije.

6. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep nerazumljiv in ga dolžnik ne razume. Pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

7. Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.