Jedro

Za plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov v diskotekah se uporablja Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 133,71 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe; če bo zamudila s plačilom, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začeli teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila za predvajanje fonogramov.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v svojem poslovnem prostoru K. predvajala fonograme. To med strankama ni bilo sporno; predvajali so se od februarja 2014 do konca avgusta 2014, torej skupaj 7 mesecev. Klub K. je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča diskoteka. Klub K. je v večjem prostoru, v katerem pleše večje število ljudi ob plesni glasbi. V njem obstaja tudi ustrezna osvetlitev za svetlobne efekte. S tem ustreza opredelitvi diskoteke, kot jo je mogoče najti v sodbi VSL opr. št. II Cpg 3040/2008. Prvostopenjsko sodišče je sklepalo na obstoj diskoteke s pomočjo predloženih fotografij. Stranki sta sklenili Pogodbo o javni priobčitvi fonogramov št. 25910. Z njo je bila določena višina nadomestila za predvajanje fonogramov v Klubu K. Ta pogodba je bila v skladu s Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005).(1) Pogodba o javni priobčitvi ni bila v nasprotju s tarifo iz T 2005. Prvostopenjsko sodišče je zato odločilo, da Pogodba o javni priobčitvi fonogramov ni bila nična. Po Pogodbi o javni priobčitvi fonogramov je bila tožena stranka dolžna plačati 132,30 EUR mesečno in DDV. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče ugodilo v celoti.

3. Pritožba tožene stranke navaja, da se prvostopenjsko sodišče s številnimi ugovori tožene stranke ni ukvarjalo. S tem naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo določbe procesnega prava. Pritožba v nadaljevanju poda pravno mnenje pritožnika, da med strankama spora obstaja pogodbeno razmerje. To razmerje pa naj ne bi nastalo zaradi proste pogodbene volje strank, temveč zaradi prisilnih predpisov ZASP. O višini zahtevanega nadomestila se naj bi pravdni stranki ne pogajali in naj ne bi sklenili dogovora. T 2005 ni bila sprejeta v skladu z ZASP in se ne sme uporabljati. Zahtevati plačilo po T 2005 naj bi bila goljufija. Sodišče bi za odmero nadomestila moralo uporabiti Splošne pogoje in splošno tarifo za javno priobčitev fonogramov in sekundarno radiodifuzno oddajanje fonogramov (Ur. l. RS, št. 123/2003). V prehodnih določbah ZASP-B (4. odstavek 26. člena) naj bi bilo določeno, da se tarife, ki veljajo na dan uveljavitve ZASP-B, uporabljajo še naprej kot veljavni skupni sporazum o tarifi. Tako naj bi tudi prej imenovani Splošni pogoji in splošna tarifa veljali še naprej. T 2005 naj bi bila sprejeta enostransko in zato naj ne bi veljala.

4. V drugem delu pritožbe tožena stranka utemeljuje svoje mnenje, da velja Skupni sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006)(2) tudi za diskoteke. Svoje pravno mnenje tožena stranka opira na določila o osebni veljavnosti sporazuma.

5. V zadnjem delu pritožbe tožena stranka trdi, da Klub K. ni diskoteka. Za diskoteke naj bi veljali le prostori, ki lahko sprejmejo več kot 1000 oseb in so kot takšni registrirani v poslovnem registru. V poslovnem prostoru tožene stranke naj bi bilo prostora za največ 250 oseb. Beseda Nightclub naj bi pomenila, da gre pri lokalu tožene stranke za nočni klub in ne za diskoteko. Ugotavljanje sodišča, da gre pri lokalu tožene stranke za diskoteko brez ogleda, naj bi bilo nedopustno.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

7. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje.

8. Pritožba tožene stranke meni, da T 2005 ne velja. Takšno stališče je očitno pravno zmotno. T 2005 je sprejela tožeča stranka v letu 2005. Pravni temelj za enostransko sprejetje tarife je ustvaril šele ZASP-B iz leta 2004. Z ZASP-B je bil v ZASP spremenjen 157. člen. Prav 1. odstavek 157. člena ZASP (v besedilu, kot ga je imel po uveljavitvi ZASP-B) je bil pravni temelj za sprejetje T 2005. Protipravna v T 2005 postavljena tarifa torej ni bila in niti sedaj ni. Z ZASP-D je bil namreč sicer 157. člen ZASP (v besedilu, kot ga je imel po noveli ZASP-B) sicer spremenjen, vendar do takrat veljavne tarife niso bile razveljavljene, torej tudi T 2005 ne. Sicer pa je o veljavnosti T 2005 odločalo tudi VS RS v dveh zelo podobnih zadevah (opr. št. III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, vsakič v r. št. 12 in nasl.); veljavnosti T 2005 nikakor ni zanikalo.

9. Pred novelo ZASP-B tožeča stranka ni imela pravnega temelja za enostransko sprejetje kakršnekoli tarife. Tarifo je moral potrditi Urad RS za intelektualno lastnino (2. odstavek 153. člena ZASP v do ZASP-B veljavnem besedilu). Urad RS za intelektualno lastnino pa predloženega osnutka tarife ni hotel potrditi (glej sodbi VS RS, opr. št. V Cpg 839/2014, r. št. 19 in izčrpneje v VSL V Cpg 839/2014).

10. Če je tožeča stranka kakšno tarifo v času do uveljavitve ZASP-B vendarle sprejela, potem takšna tarifa ni bila veljavna. Pred ZASP-B namreč za enostransko sprejetje tarife ni imela pravnega temelja. Ker v času pred uveljavitvijo ZASP-B Prav zaradi tega, ker pred novelo ZASP-B veljavne tarife ni bilo, je od Republike Slovenije zahtevala odškodnino (glej obe prej navedeni zadevi). Tožeča stranka torej nikoli ni imela pravice zahtevati nadomestilo po tarifi, ki je bila del Splošnih pogojev in splošne tarife za javno priobčitev fonogramov in sekundarno radiodifuzno oddajanje fonogramov (Ur. l. RS, št. 123/2003). Te pravice nima niti sedaj.

11. Vsak skupni sporazum velja tudi za tiste predvajalce fonogramov, ki niso sklenili sporazuma (6. odstavek 157. člena ZASP). SS 2006 se torej nedvomno uporablja za vse osebe, ki spadajo v osebno in stvarno področje tega sporazuma. Vendar pa SS ne velja za predvajanje fonogramov v diskotekah.

12. Osebna veljavnost SS je opredeljena v prvem odstavku 5. člena, ki določa, da SS velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da ZTG GZS zastopa gospodarske oziroma pridobitne dejavnosti, skladno z Zakonom o Gospodarski zbornici Slovenije in Zakonom o gospodarskih zbornicah, v okviru tega sporazuma pa zastopa dejavnost gostinstva, vendar ne dejavnosti diskotek.

13. ZTG GZS pri sklepanju SS ni zastopala uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek oziroma točenja pijač in napitkov v diskotekah. SS 2006 za tovrstne uporabnike ne velja. Ker pa z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek/točenja pijač v diskotekah tožeča stranka ni sklenila drugega SS, se za takšne predvajalce fonogramov še naprej uporablja T 2005 (enako že sodba opr. št. VSL 1277/2014). Pogodba o predvajanju fonogramov je očitno predvidela enako nadomestilo kot sama T 2005 (postavka II A v tarifnem delu T 2005, velikost lokala do 100 m2 in predvajanje v do 16 obratovalnih dnevih). Tožeča stranka je torej zahtevala toliko, kolikor bi lahko tudi po T 2005. Zato tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnega pomisleka glede pravne pravilnosti sklenjene Pogodbe o javni priobčitvi fonogramov. Ker sta stranki sklenili veljavno pogodbo, je tožeča stranka upravičena zahtevati na njenem temelju plačilo. Da je posredno razlog za sklenitev takšne pogodbe tudi ZASP, konkretno njegova 130. in 158. člena, takšne pogodbe še ne naredi za neveljavno. Četudi je tarifa bila določena enostransko v T 2005, je bila sprejeta pravno pravilno in jo je zato treba uporabiti.

14. Končno tožena stranka zanikala, da bi njen lokal bil disko. Sama označba „Night club“ seveda še ne pomeni sama po sebi ničesar. Poimenovanje gostinskih obratov je stvar proste presoje samega imetnika obrata in lahko ima, ali pa tudi ne kakšno povezavo s samimi lastnostmi lokala. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo predložene fotografije, in na njihovem temelju sklepalo, da je obrat tožene stranke diskoteka. Te ocene tožena stranka pravzaprav sploh ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa se z njo izrecno strinja. Nobenega razloga namreč ni, da bi se pritožbeno sodišče ne strinjalo z opredelitvijo diskoteke v prvostopenjski sodbi. Le-ta sicer tudi sledi odločbi VSL II Cp 3040/2008. 15. Pritožbeno sodišče tudi ne najde prav nobenega pravnega temelja, zaradi katerega bi lahko za diskoteko veljal le prostor, ki lahko sprejme več kot 1000 oseb in je obratovalec registriran v poslovnem registru kot obratovalec diskoteke.

16. Nadomestilo se plačuje za predvajanje fonogramov, kot odmeno za uporabo pravice proizvajalcev fonogramov. Za plačevanje nadomestila za priobčevanje fonogramov torej ni in ne more biti odločilno upravnopravno razmerje med obratovalcem lokala, ki hkrati predvaja fonograme, do javnopravnega oblastva. Kako je lokal registriran, ni pomembno.

17. Končno prvostopenjskemu sodišču tudi ni bilo potrebno napraviti ogleda lokala. Velja načelo proste presoje dokazov, izvajajo pa se le potrebni dokazi (8. člen in 1. odstavek 213. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

19. Pač pa mora pritožnica povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 89,60 EUR (tar. št. 3210), 20,00 EUR (tar. št. 6002) in DDV od vsote prej navedenih dveh postavk. Skupaj mora tožena stranka povrniti 133,71 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 68/2005. Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 107/2006.