Jedro

Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je odvisna od presoje, ali je v odpovedi pisno obrazložen dejanski razlog za odpoved in od presoje utemeljenosti ocene neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved s tega vidika dovolj in ustrezno obrazložena in ne dopušča dvoma o tem, da je bila odpoved poslana zaradi ocene delodajalca, da je tožnikovo poskusno delo bilo neuspešno. Tožena stranka je v odpovedi obrazložila, da tožnik v času poskusnega dela ni dosegal pričakovanj glede vodenja in izvajanja procesa zunanje trgovine in nabave. S strani tožene stranke je bilo pričakovano večje prizadevanje tožnika pri pridobivanju novih kupcev in vodenja prodaje z obstoječimi kupci, pri čemer je izpostavila tudi, da niso bili pripravljeni marketinški plani za sporno leto, da se pogodbe s kupci za to leto niso sklenile, da se ni dokončno uredil arhiv kupoprodajnih pogodb, in da celoten oddelek, katerega vodja je bil tožnik, ni zaživel kot enoten tim, ker tožnik ni deloval dovolj povezovalno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 23. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, od vključno od 31. 12. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje; da se pogodba o zaposlitvi z dne 21. 5. 2015 razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, za obdobje od vključno 31. 12. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje za polni delovni čas; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto nadomestilo plač za čas od vključno 31. 12. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje, v bruto znesku 3.500,00 EUR na mesec, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestil plač v višini 1.844,74 EUR na mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačati denarno povračilo v višini 21.000,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper del, da tožena stranka krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je povzelo le navedbe tožnika iz tožbe, ne pa nadaljnjih navedb v pripravljalnih vlogah in s tem kršilo določbe pravdnega postopka (14. in 15. točko 339. člena ZPP). V 7. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da določba ZDR-1, ki se nanaša na predmetno zadevo, glede spremljanja in ocenjevanja uspešnosti poskusnega dela ne napotuje na kolektivne pogodbe, na podlagi česar zaključuje, da je to stvar ureditve v pogodbi o zaposlitvi in dogovora med delavcem in delodajalcem. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik, vsebuje le skopo določbo v zvezi s poskusnim delom (5. člen), ki ne opredeljuje niti osnovnih meril in kriterijev za ugotavljanje uspešnosti poskusnega dela. Tožnik je na te pomanjkljivosti opozarjal v pripravljalnih vlogah, vendar se sodišče do njih ni opredelilo. Ob pomanjkljivi ureditvi poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi se je tožnik oprl na primerljivo ureditev v Pravilniku o plačah tožene stranke, ki ureja ocenjevanje in nagrajevanje iz naslova delovne uspešnosti. Tožnik je izpovedal, da ga tožena stranka ni seznanila s konkretnimi cilji, še manj pa mu je določila roke za dokončanje konkretnih nalog. Priči, ki ju je predlagala tožena stranka in sicer zakoniti zastopnik A.A. ter tožnikov nadrejeni B.B. nista znala točno izpovedati, kakšne cilje bi moral doseči tožnik. Zakonit zastopnik je izpovedal, da so od tožnika pričakovali odpiranje novih trgov, iskanje novih kupcev ter poglobitev odnosov z obstoječimi kupci za vse programe. B.B. pa je izpovedal, da so od tožnika pričakovali, da bo formiral oddelek ter da bo v relativno kratkem času (časovno nedorečeno) popolnili količine za eno izmeno programa C. (proizvodnja konzerv). Izdelki D. naj bi bili v drugem planu. Priči sta tudi potrdili, da je bilo toženi stranki znano, da je tožnik popoln novinec v dejavnosti živilstva, zato ga že iz tega razloga ni bilo mogoče hitro uvesti v posel. B.B. je tudi izpovedal, da niso planirali rast na novih trgih, temveč na obstoječih. Iz navedenega je razvidno, da tožniku niso bili postavljeni cilji ali vsaj ne dovolj jasno, kot izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika in priče B.B., ki sta bila hkrati tudi člana komisije za spremljanje poskusnega dela tožnika. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je v 16. točki obrazložitve navedlo, da je za delo na vodilnem delovnem mestu značilno, da delavec delo opravlja v okviru bolj ali manj splošno opredeljenih planov in ciljev delodajalca ter sledi politiki delodajalca, saj je s tem preseglo trditveno podlago tožene stranke. V 17. točki pa je sodišče prve stopnje povzelo oceno poskusnega dela in odpoved zaradi neuspešnega poskusnega dela, ni pa se izreklo o navedbah tožnika v zvezi s posameznimi očitki. Sodišče je izpostavilo le izpoved priče A.A., da naj bi tožena stranka iskala nekoga, ki bi dal neko dodano vrednost, ki je samoiniciativen ali kot se je slikovito izrazil, da bo "vlečni konj" podjetja. Pri tem pa je popolnoma neutemeljeno minimaliziralo ugotovitev, da tožniku, tako nadrejeni B.B., kakor tudi A.A., tekom poskusne dobe, nista dajala nobenih jasno določenih ciljev za njegovo delo. Tekom poskusne dobe pa nista imela tudi nobenih pripomb na njegovo delo. V zvezi s skladnostjo in prepričljivosti zakonitega zastopnika in B.B. glede negativne ocene poskusne dobe, na katero se sklicuje sodišče, pa tožnik meni, da sta izpovedi prikrojeni temu postopku. Iz razpredelnice letnih indeksov prodaje za junij 2015 in november 2015 je mogoče razbrati, da so tožnikovi rezultati primerljivi rezultatom družbe. Sodišče pa je tudi prezrlo navedbe tožnika v zvezi z ocenjevanjem delovne uspešnosti, ki ga dejansko ni bilo, ocenjevanje pa bi se moralo opravljati kvartalno oziroma tožnik ni bil nikoli negativno ocenjen. Dokazno breme v primeru spora je bilo na toženi stranki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1, vendar pa tožena stranka ni uspela dokazati, da je odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljena. Prav tako je sodišče prve stopnje popolnoma napačno, nekritično in v nasprotju z materialnimi predpisi ocenilo ponudbo pogodbe o zaposlitvi za določen čas za isto delovno mesto, ki jo je tožniku ponudila tožena stranka. Ni upoštevalo, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da sprememba plače ne pomeni spremenjenih pogojev dela, zaradi katerih je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Če tožena stranka dejansko ne bi bila zadovoljna z delom tožnika, mu zagotovo ne bi ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto, čeprav za določen čas. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, da je bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas za isto delovno mesto, na pobudo oziroma željo tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitve niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbene navedbe o tem, da ima sodba nasprotujoče si zaključke glede izpovedi posameznih prič, so neutemeljene. Tožnik se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je navedena kolektivna pogodba prenehala veljati 31. 12. 2013, njen tarifni del pa 31. 3. 2014. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena po določbah 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.), za vodilno delovno mesto, na katerem ima delavec posebna pooblastila in odgovornosti, zato se glede na določbo 1. člena pogodbe o zaposlitvi določbe kolektivne pogodbe sploh ne uporabljajo, razen kadar stranki to izrecno določita, kar pa iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2015 ne izhaja. Pravilna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj Pravilnik o plačah družbe D. d. d. (priloga A7) za oceno uspešnosti iz poskusnega dela tožnika, ni uporabljiv. Pravilnik nima določb o ocenjevanju poskusnega dela. Določbe, na katere se dejansko sklicuje tožnik, pa se nanašajo na nagrajevanje zaposlenih na osnovi delovne uspešnosti.

7. Sodišče je pravilno izhajalo iz določbe 5. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer sta se stranki dogovorili za 6-mesečno poskusno delo, v času od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015, in da bo poskusno delo spremljala komisija v sestavi mag. A.A. in B.B. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da komisija izdela pisno oceno poskusnega dela, iz katere mora biti razvidno, ali je delavec sposoben opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ocena mora biti obrazložena in vročena delavcu. V 5. členu pogodbe o zaposlitvi je še določeno, da se delavčevi individualni cilji določajo na letnem nivoju in so opredeljeni v vsakokratnih letnih ciljih, ter da je delavec pred nastopom dela seznanjen z opisom delovnih nalog, ki so tudi navedene v istem členu pogodbe. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da tožena stranka tožnika ni seznanila s konkretnimi nalogami.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da ga tožena stranka ni sproti opozarjala na nedoseganje rezultatov oziroma na to, da ni zadovoljna z njegovim delom oziroma da ga je opozarjala na napake. Glede na določbo 125. člena ZDR-1 lahko delavec pričakuje, da se uspešnost njegovega dela ugotavlja z vidika dela v celotnem obdobju poskusnega dela. Pri oceni poskusnega dela ne gre za presojo krivdnih ravnanj oziroma kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Poskusno delo je namenjeno preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih le-ta utemeljeno oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma, ali je delavčevo delo v skladu z utemeljenimi standardi, ki jih je postavil delodajalec. Zakonitost redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je odvisna od presoje, ali je v odpovedi pisno obrazložen dejanski razlog za odpoved in od presoje utemeljenosti ocene neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved s tega vidika dovolj in ustrezno obrazložena in ne dopušča dvoma o tem, da je bila odpoved poslana zaradi ocene delodajalca, da je tožnikovo poskusno delo bilo neuspešno. Tožena stranka je v odpovedi obrazložila, da tožnik v času poskusnega dela ni dosegal pričakovanj glede vodenja in izvajanja procesa zunanje trgovine in nabave. S strani tožene stranke je bilo pričakovano večje prizadevanje tožnika pri pridobivanju novih kupcev in vodenja prodaje z obstoječimi kupci, pri čemer je izpostavila tudi, da niso bili pripravljeni marketinški plani za leto 2016, da se pogodbe s kupci za leto 2016 niso sklenile, da se ni dokončno uredil arhiv kupoprodajnih pogodb in da celoten oddelek, katerega vodja je bil tožnik, ni zaživel kot enoten tim, ker tožnik ni deloval dovolj povezovalno.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo v 16. točki sodbe prekoračilo trditveno podlago strank, saj je sodišče prve stopnje glede na določbo 74. člena ZDR-1 obrazložilo, da tožena stranka tožnika kot vodilnega delavca, glede dela po navodilih delodajalca, ne more primerjati z ostalimi zaposlenimi.

10. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno, nekritično in v nasprotju z materialnimi predpisi ocenilo ponujeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za isto delovno mesto, ki jo je tožena stranka ponudila v podpis tožniku. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi in sicer, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, da sprememba plače (znižanje plače) ne pomeni spremenjenih pogojev dela, zaradi katerih je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. V predmetni zadevi je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodja zunanje trgovine in nabave, vendar iz ponujene pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da stranki sklepata pogodbo o zaposlitvi na podlagi 74. člena ZDR-1 za vodilno delovno mesto v družbi in da ima delavec pri opravljanju del in nalog posebna pooblastila in odgovornosti. Zato ne drži trditev tožnika, da mu je tožena stranka želela s ponujeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas le znižati plačo. 11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. V skladu s 165. členom ZPP v povezavi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel.