Jedro

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o določitvi preživnine spremeni:

-v prvi alineji drugega odstavka tč. IV izreka izpodbijane sodbe tako, da je toženec dolžan za čas od vložitve tožbe dne 29. 8. 2018 do 15. 9. 2021 plačati še preživnino v znesku 110 EUR mesečno,

-v drugi alineji drugega odstavka tč. IV izreka izpodbijane sodbe tako, da je toženec dolžan za preživljanje mladoletnega A. A. od 30. 7. 2024 (dan izdaje izpodbijane sodbe) dalje plačevati preživnino v znesku 115 EUR mesečno,

-v tč. V izreka izpodbijane sodbe pa tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo preživnine za čas od 29. 8. 2018 do 29. 7. 2024 v znesku 130 EUR mesečno in za čas od 30. 7. 2024 za 15 EUR mesečno.

II.V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni sin pravdnih strank A. A., EMŠO ..., zaupa staršema, pravdnima strankama v skupno varstvo in vzgojo (tč. I izreka sodbe), da ima stalno prebivališče na materinem naslovu (tč. II izreka izpodbijane sodbe), da se skupno starševstvo izvršuje tako: da otrok v prvem tednu z očetom preživi čas od torka do četrtka zjutraj, v drugem tednu od torka do srede zjutraj ter od petka popoldan do ponedeljka zjutraj, preostali čas pa preživi z materjo (tč. III izreka izpodbijane sodbe). Pod isto točko izreka je prvostopenjsko sodišče določilo tudi način preživljanje medletnih šolskih počitnic z vsakim od staršev, božično novoletnih praznikov in poletnih počitnic (10 dni strnjeno v mesecu juliju in avgustu). V letu 2025 je dalo prednost izbiri termina tožencu v naslednjem letu (2026) pa tožnici. Sodišče je še odločilo, kateri od staršev je dolžan poskrbeti za otroka v primeru bolezni, da je vsak dolžan ob predaji otroka drugemu staršu izročiti tudi njegovo osebno in zdravstveno izkaznico ter odločilo, kako potekajo predaje otroka v šoli in kako in kje, kadar ni pouka. O preživljanju otroka je sodišče prve stopnje odločilo v tč. IV izreka izpodbijane sodbe, in sicer, da vsak poskrbi zanj v času, ki ga preživi pri njem, vsako šolsko leto pa je eden od staršev dolžan otroku priskrbeti vse šolske potrebščine, vključujoč dvoje šolskih copat letno in peresnico, na tri leta pa mu izmenično kupita novo šolsko torbo. Odločilo je še, da je poleg preživljanja otroka v svojem gospodinjstvu oče (toženec) dolžan otrokovi materi (tožnici) plačati še preživnino oz. denarno izravnavo in sicer za čas od dneva vložitve tožbe do 15. 9. 2021 v znesku 240 EUR mesečno, za čas od 15. 9. 2021 dalje pa v znesku 130 EUR mesečno, vsakokrat do 20 dne v mesecu na materin tekoči račun. Za čas do 15. 9. 2021 zapadle zneske preživnine v višini 110 EUR mesečno je oče dolžan plačati materi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dvajsetega dne v vsakem mesecu do dne plačila. Višji oz. drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo (tč. V izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, sodne stroške izvedenke klinične psihologije pa nosita vsaka do polovice. Hkrati je odločilo, da bo sodišče te stroške odmerilo s posebnim sklepom (tč. VI izreka izpodbijane sodbe).

2.Zoper takšno odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka.

3.Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je kljub prehodni določbi 290. člena Družinskega zakonika (DZ), ki določa, da mora sodišče za postopke, začete pred uveljavitvijo DZ, uporabiti določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR), določilo skupno starševstvo brez soglasja pravdnih strank oz. kljub nasprotovanju tožnice, kar je v nasprotju z določbo 105. člena ZZZDR. Ker se starša o skupnem starševstvu nista sporazumela, je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba se opira na sodbe višjih sodišč, vrhovno sodišče pa se o vprašanju še ni izreklo. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na ustavna načela in meni, da 54. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ne daje podlage za skupno starševstvo, kot napačno meni prvostopenjsko sodišče. Prav tako podlage za skupno starševstvo ne daje 56. člen Ustave RS.

4.Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka tudi zato, ker ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala pritožnica in bi lahko izpovedale o primernosti njene skrbi za otroka in hkrati očetovi neprimernosti. Meni, da je utemeljeno predlagala postavitev drugega izvedenca klinične psihologije. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo njen predlog za izvedenkino izločitev. Izvedenka je najprej predlagala, da se mladoletni otrok pravdnih strank dodeli pritožnici, nato pa je tekom postopka brez znanega povoda, razloga, svojo odločitev glede dodelitve diametralno spremenila in predlagala skupno starševstvo, zato se poraja sum v strokovnost in nepristranskost njenega mnenja. Izvedenka klinične psihologije tudi ne razpolaga s pedopsihiatričnem znanjem. Le tak izvedenec bi lahko presodil ali je skupno starševstvo mladoletnemu otroku v korist ali pa je zanj in za njegovo osebnost to škodljivo. Sodišče prve stopnje je kršilo postopkovne določbe, ko je predlagani dokaz zavrnilo brez obrazložitve. Tožnica tako sploh ne ve, kateri razlogi so botrovali zavrnitvi predlaganih dokazov.

5.Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da med pravdnima strankama ni možna komunikacija glede ničesar, zato ne bi smelo določiti skupnega starševstva. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredeljevalo glede dejstva, da je mladoletni otrok izredno navezan na mater in ni ugotavljalo, kako bo nov način izvajanja starševske skrbi vplival nanj. Okoliščina, da se otrok očeta razveseli, še ne pomeni, da si želi z njim tudi prebivati na način, kot ga je določilo sodišče. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati otrokove primanjkljaje in še z večjo pozornostjo presojati, ali je otroku s posebnimi potrebami skupno starševstvo v korist. Kljub drugačnemu mnenju izvedenke je sodišče prve stopnje predaje in menjave otroka določilo na dva dni.

6.Prvostopenjsko sodišče ji je za kritje stanovanjskih stroškov od vložitve tožbe do konca leta 2022 priznalo 50 EUR mesečno, od začetka leta 2023 pa 30 EUR mesečno, kar je v nasprotju z rastjo življenjskih stroškov. Ti so se povišali, na to pa ne vpliva dejstvo, da so se gospodinjstvu pridružili še novi družinski člani. Prvostopenjsko sodišče je napačno odbilo strošek prehrane za otroka. Za pridelavo hrane na kmetiji je treba kupiti sadike, gnojila, in vložiti delo in čas. Sodišče bi moralo upoštevati strošek plenic, prav tako je strošek prostočasnih aktivnostih oz. strošek za razvedrilo in športno opremo napačno ocenilo le v znesku 20 EUR. Tudi ostali stroški, ki nastajajo tožnici, so ovrednoteni prenizko. Sodišče bi moralo upoštevati, da toženec kot voznik tovornjaka prejema denar tudi "na roke", kar pomeni, da pridobiva precej višji dohodek.

7.4. Toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o izvrševanju skupnega starševstva oziroma način njegovega izvrševanja, določitev preživnine in odločitev o stroških. Pomanjkljivost sodbe je v tem, da je določena neprimerna lokacija predaj otroka, kadar te ne potekajo v šoli, ker sodba ne vsebuje jasnih določil glede skrbi za otroka v primeru njegove bolezni, ker ni urejeno vprašanje nadomeščanja odpadlih stikov, ker ni urejen način preživljanja otrokovih rojstnih dni. Hkrati predlaga natančno določen način, s katerim naj bi se vse te pomanjkljivosti sodbe odpravile. Ker je odnos med pravdnima strankama izredno konflikten, je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS čimbolj natančno urediti stike, da se v kar največji meri odpravijo morebitni nadaljnji konflikti pri izvrševanju medsebojnih pravic in dolžnosti. V tč. III izreka izpodbijane sodbe je tudi očitna pisna napaka, ko je sodišče namesto leto 2026 zapisalo leto 2025. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri preživnine - nepravilno ocenilo čas, ki ga otrok preživi z vsakim od staršev, - nepravilno nekatere od stroškov preživljanja priznalo zgolj materi, čeprav v enaki meri nastajajo tudi očetu, - napačno ocenilo materin mesečni dohodek in močno precenilo očetov mesečni dohodek, v okviru katerega je upoštevalo tudi povračilo stroškov malice in potnih stroškov, - ni upoštevalo njegovega zahtevka glede delitve otroškega dodatka, - nepravilno porazdelilo preživninsko breme in tožencu nepravilno naložilo plačilo v preteklosti zapadlih preživninskih obrokov, za katere je sodišče sicer samo ugotovilo, da jih je toženec že poravnal. Nepravilno je tožnici priznalo tudi zakonske zamudne obresti od preživninskih obrokov, ki naj bi zapadli v plačilo pred izdajo izpodbijane sodbe. Meni, da je za preživljanje mld. otroka za čas od dneva izdaje sodbe dalje dolžan tožnici plačevati preživnino v znesku 58 EUR mesečno. Meni tudi, da je za čas do izdaje sodbe poravnal vse svoje obveznosti iz naslova plačila preživnine.

8.5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je nepotrebna podrobnejša opredelitev izvrševanja starševske skrbi, ki jo predlaga toženec, ostale toženčeve predloge pa šteje za neutemeljene.

9.6. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Odločitev o zaupanju v varstvo in vzgojo

8.7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se mld. A. A., roj. 2017, zaupa staršema v skupno varstvo in vzgojo. Takšna odločitev, s katero se tožnica ne strinja, je bila sprejeta po šest let trajajočem postopku, ki se je začel, ko je bil otrok star osem mesecev, ob odločitvi pa šest let in pol. Postopek je določal visok starševski konflikt. Ta je bil razlog, da je sodišče prve stopnje po predlogu Centra za socialno delo X, Enota Y (v nadaljevanju CSD), vzporedno s postopkom, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločitev, vodilo še postopek za izrek ukrepa trajnejšega značaja - omejitve starševske skrbi. Predlogu je s sklepom III N 1261/2020 z dne 27. 1. 2021 ugodilo in izreklo omenjeni ukrep za čas enega leta. Po poteku časa trajanja ukrepa je odločalo o njegovem podaljšanju in predlog istega dne, kot je izdalo izpodbijano sodbo, zavrnilo (sklep III N 1261/2020 z dne 30. 7. 2024). Podlaga tej in izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev. Te je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem pravdnih strank, strokovnih delavk CSD, s presojo listinskih dokazov, mnenj CSD in z izvedbo dokaza z izvedencem kliničnim psihologom.

9.8. Sodišče prve stopnje je že v letu 2019 postavilo sodno izvedenko klinično psihološke stroke B. B., ki je v svojem prvem (pisnem) mnenju z dne 1. 7. 2020 ugotavljala, da sta oba starša z vidika vzgoje otrok primerna, da sta sposobna izvajati materinsko oziroma očetovsko vlogo, da otroku izkazujeta pozitivna čustva in imata vzgojna načela ter vrednote in da imata do otroka ustrezen in ljubeč odnos. Hkrati pa je opozorila na neprimernost njunega postopanja v delu, ko postavljata svoje medosebne konflikte v ospredje pred potrebami otroka. V nadaljevanju postopka je na več narokih za glavno obravnavo podala svoje ustno mnenje. Svoje prvotno pisno mnenje je nadgrajevala glede na dinamiko otrokovega razvoja in razvoja odnosa med staršema. Pri tem nikoli ni postavila pod vprašaj zmožnosti obeh staršev glede varstva in vzgoje otroka. Pri ustnem podajanju mnenja na naroku z dne 25. 11. 2020 je izvedenka navedla, da ji je glede na starost otroka (23 mesecev) odločitev, da se zaupa v vzgojo in varstvo materi bližja, vendar je hkrati izrazila dvom v materino zmožnost dopuščanja stikov otroka z očetom. Nedvomno je velik pozitiven prispevek k oblikovanju odnosa med staršema predstavljal dogovor (začasna odredba z dne 15. 9. 2021) o določitvi intenzivnejših stikov otroka z očetom (med tednom in vsak drugi vikend), ki so se do konca postopka tudi vršili. V mnenju, ki ga je sodna izvedenka podala na naroku 7. 9. 2022, pa je opozorila na možnost otrokovega odtujevanja od očeta v primeru, da bi bil otrok zaupan varstvo in vzgojo izključno materi in se hkrati zavzela za skupno starševstvo, ki naj bi bilo glede na osebnostne lastnosti obeh staršev v otrokovo največjo korist. Na takšnem mnenju je vztrajala vse do konca sodnega postopka. Navedla je, da so "nastavki" za skupno starševstvo ugodni, vendar pa da bosta oba potrebovala ustrezno svetovanje in se morala čim prej vključiti v strokovne obravnave zaradi zmožnosti lažje medsebojne komunikacije. Navedla je še, da bi bila v primeru, če komunikacije ne bi bilo mogoče vzpostaviti, bolj naklonjena zaupanju otroka v vzgojo in varstvo očetu, ki ima boljši uvid v otrokovo potrebo po stikih z drugim staršem.

10.9. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe še izhaja, da je bilo med postopkom ugotovljeno, da ima mld. A. A. motnjo strjevanja krvi (hemofilijo A), kar je pojasnilo zaznane in bolj pogoste (bolj vidne) otrokove modrice, ki sta jih starša pripisovala poškodbam oziroma so bile razlog njunih medsebojnih obtoževanj. Prav tako sta se med postopkom seznanila z A. A. motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, ki je povzročala otrokovo neželeno vedenje v vrtcu in se je v šoli še stopnjevala.

10.Seznanitev staršev z navedenimi okoliščinami, ki so pogojevale udeležbo obeh na različnih terapijah skupaj z otrokom in obiskovanje razvojne ambulante, je hkrati pogojevala spremembo tudi v njuni medsebojni komunikaciji oziroma, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, je ta stekla. Sedaj se bolj umirjeno in obširno obveščata o A. A. posebnostih. Hkrati sta se oba vključila v različne treninge starševskih veščin, kar je izvedenka izpostavila kot pogoj za ustreznost skupnega starševstva. Sodišče je tudi ugotovilo, da stiki sedaj potekajo dobro, kar po mnenju izvedenke pomeni, da se je tožnica pomirila in sprejela, da tudi oče lahko poskrbi za otroka. Z enakovredno vlogo pri varstvu in vzgoji se krepi tudi pozitiven medsebojni odnos med njima.

11.Tožnica v pritožbi prereka ugotovitve izvedenke in ji očita nedoslednost, nestrokovnost in pristranskost. To so bili tudi njeni očitki izvedenki v predlogu za izločitev, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Tožnica ni izkazala nobene okoliščine, ki bi kazala na obstoj realnega tveganja za napako v izvedenskem mnenju. Njeni očitki so bili zgolj pavšalni in brez strokovne podlage. Glede na zgoraj povzete razloge je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da je izvedenka brez znanega povoda in razloga spremenila svoje prvotno mnenje, da naj se otrok zaupa v vzgojo in varstvo tožnici. Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca klinično psihološke stroke. Ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 354. člena ZPP, po katerem sodišče določi novega izvedenca, če so v mnenju nasprotja in pomanjkljivosti ali dvom o pravilnosti, teh pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne da odpraviti z zaslišanjem. Kot je bilo navedeno, je bila izvedenka večkrat zaslišana, s svojo izpovedjo pa je korektno odstranila pomisleke v pravilnost njenih ugotovitev. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ni sledilo tožničinemu predlogu po postavitvi izvedenca pedopsihiatra. Za oceno osebnostnih lastnosti staršev in z njimi povezanimi starševskimi veščinami, odnosih med otrokom in starši ter o otrokovih potrebah sodišče postavi izvedenca kliničnega psihologa, pedopsihiatra pa za odgovor na vprašanje o otrokovem duševnem zdravju. O tem med strankama ni bilo spora, hkrati pa odgovor izhaja tudi iz izvida pedopsihiatrične ambulante.

12.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič. Bolj kot njihovo zaslišanje so za ugotovitev okoliščin primernosti enega in drugega starša za izvajanje starševske skrbi nedvomno ustreznejši mnenje izvedenke klinično psihološke stroke, mnenje CSD in izpovedi strokovnih delavk CSD.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je določitev izvrševanja starševstva v izrecnem nasprotju s stališčem izvedenke, da naj bi menjave stikov na dva dni bile prevelika obremenitev za otroka. Gre za izjavo iztrgano iz konteksta izvedenkinega mnenja, v katerem je predlagala kot najbolj primeren način izvrševanja starševstva prav način, ki ga je v izpodbijani sodbi določilo sodišče prve stopnje.

14.Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče za določitev skupnega starševstva za mld. otroka ni imelo pravne podlage. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče svojo odločitev o zaupanju v vzgojo in varstvo opreti na 105. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ga je treba v obravnavanem primeru uporabiti na podlagi prehodne določbe prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika (DZ), ki odločitev o skupnem starševstvu veže na sporazum staršev, tega pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj je tožnica skupnemu starševstvu oziroma skupnemu varstvu in vzgoji otroka nasprotovala. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje oprlo neposredno na določbe 54. in 56. člena Ustave RS, iz katerih izhaja upoštevanje načela otrokove koristi kot odločilnega vodila pri odločanju v postopkih v zvezi z otroki. Razumevanje določil prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo, podpira jezikovna razlaga besedila navedenih določb. Vendar so se že pred sprejetjem DZ pojavili dvomi o skladnosti ureditve vzgoje in varstva z omenjeno koristjo otrok kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na otroka. To vodilo je vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvenvijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vneseno je bilo tudi v ZZZDR (5.a člen). Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev. Ob drugačnem razumevanju bi sodišče podprlo ravnanje staršev, ki bi bilo v nasprotju z načelom otrokove koristi kot izhaja iz 5.a člena ZZZDR.

15.Kot je bilo navedeno, je v obravnavanem primeru sodišče tehtalo vse dejavnike, ki vplivajo na otrokovo korist in zaključilo, da je v največjo otrokovo korist njegovo zaupanje v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. Če je tako, bi bila drugačna odločitev v nasprotju s temeljnim načelom oziroma vodilom, ki je odločilno pri presoji o zaupanju vzgoji in varstvo. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je zato pravilna. Tožničina pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16.Neutemeljena pa je tudi pritožba toženca zoper odločitev o načinu izvrševanja skupnega starševstva (odločitev pod tč. III izreka izpodbijane sodbe). Po mnenju toženca bi bilo treba način izvrševanja natančneje določiti. Svoje pripombe je prelil v obsežno besedilo navodil postopanja obeh staršev v primeru otrokove bolezni, glede predaj in prevzema otroka v šoli in izven šole, glede nadomeščanja odpadlih vikendov, glede odpadlih stikov v času medletnih šolskih počitnic, praznikov, glede praznovanja rojstnega dne otroka itd, kar vse naj se vnese v izpodbijano sodbo. V zvezi s toženčevimi predlogi je tožnica v odgovoru na pritožbo navedla, da na sodišče ni mogoče prevaliti ureditev vseh življenjsko nepredvidljivih situacij in da je naloga sodišča, da uredi stike na predvidljiv in določen način, vse nianse pa so v domeni staršev, ki se dogovorita, kako bosta v korist mld. otroka ravnala, pri tem pa med seboj komunicirala na spoštljiv način in se sproti dogovarjala glede vseh potreb mld. otroka. Takšnemu stališču tožnice je treba v celoti pritrditi. Sodišče ni poklicano, da prav vse pričakovane odločitve v zvezi z otrokom v naprej oblastno uredi. Takšno postopanje bi bilo v nasprotju s pravicami in dolžnostmi staršev iz omenjenih določb Ustave in konvencijsko pravico do varstva družinskega življenja, katerih izhodišče je v domnevi, da so starši sposobni oziroma zmožni ravnati tako, da bo z njihovimi ravnanji zagotovljena največja otrokova korist, in prepovedi oblasti, da v njih posega, razen če to terja otrokova koristi. Prav na tem temelji izpodbijana odločitev, torej na pričakovanju, da je vsak od staršev mld. A. A. zmožen dogovarjanja za uspešno skupno starševsko skrb. Oba je otrokovo zdravstveno stanje, ki je v veliki meri odvisno od pravilnosti njunega ravnanja, povezalo v skupni skrbi zanj, kar naj bo ob medsebojnem zaupanju, ki dopušča tudi tu ali tam morebitno storjeno napako, najvišje vodilo njunega ravnanja v dobrobit otroka.

Odločitev o preživnini

17.Vsebina odločitve o določitvi preživnine je v najdenju ustreznega sorazmerja med potrebami preživninskega upravičenca na eni strani in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezancev na drugi (129. člen ZZZDR). V primeru skupnega starševstva določitev preživnine ne bi bila potrebna, če bi otrok pri vsakem staršu preživel enak čas in če bi bile njune preživninske zmožnosti povsem enake, vendar v resničnem življenju takšnih primerov dejansko ni. Če so pri enem od staršev preživninske zmožnosti boljše ali pa če pri njem preživi več časa, se starša lahko dogovorita, da drugi krije več določenih stroškov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ali pa se dogovorita za zagotovitev ustrezne denarne izravnave. To pomeni, da starša določen del preživnine zagotavljata v naravi, v okviru gospodinjstva, tisti od njiju, ki ima boljše preživninske zmožnosti ali pa pri njem otrok preživi manj časa, pa zagotavlja razliko v denarju. Če takšnega dogovora oziroma sporazuma ne zmoreta, znesek izravnave določi sodišče. Omenjeni pravno relevantni dejavniki so bili izhodišče za odločitev tudi v obravnavani zadevi.

18.Ocena stroškov za kritje otrokovih potreb, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je korektna in realna. Zgolj s pavšalnimi trditvami je tožnica ne more izpodbiti. Pri tem je treba poudariti, da višine stroškov ugotovljenih potreb ni mogoče ugotoviti matematično eksaktno ampak gre zgolj za približek, saj se potrebe tekom časa spreminjajo. Ugotovljeni stroški niso ne pretirano, ne prenizko ocenjeni, temeljijo pa na izvedenih dokazih ter na splošno znanih cenah življenjskih stroškov. Na oceno stroškov preživljanja (tč. 38 obrazložitve izpodbijane sodbe), katerih seštevek brez stroškov šolskih potrebščin znaša 410 EUR (prvostopenjsko sodišče jih je seštelo v znesku 405 EUR) se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

19.Sodišče prve stopnje je odločilo, katere stroške za zadovoljevanje otrokovih potreb starša krijeta v okviru lastnega gospodinjstva, stroške šolskih potrebščin pa krijeta na letni ravni izmenjaje. Upoštevalo je, da so stanovanjski stroški očeta nekoliko višji kot materini, ob upoštevanju, da otrok preživi pri očetu manj časa (približno 40%) pa so otrokovi stroški stanovanja pri obeh približno enaki (pri vsakem znašajo 30 EUR). Enak je tudi njegov v denarju izražen strošek prehrane pri vsakem od staršev. Res pri materi preživi več časa, vendar ta z lastno pridelavo hrane na kmetiji za kritje te potrebe potroši manj denarja. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tudi, da vsak od staršev otroku sam kupi obleko in obutev (ocenjeni strošek v skupni višini 70 EUR). Upoštevalo pa je še, da mati otroka, na katere naslovu ima otrok stalno prebivališče, krije stroške šolskih položnic, obšolskih dejavnosti, higiene in frizerja in odločilo, da si morata stroške teh v skupni višini 180 EUR porazdeliti glede na njune materialne in pridobitne zmožnosti.

20.Pritrditi je treba pritožbeni kritiki toženca, da je treba upoštevati, da del teh skupnih stroškov potreb, in sicer za higieno, del pa tudi na račun razvedrila, krije tudi toženec v okviru njegovega gospodinjstva oziroma, ko je otrok pri njem. Pritožbeno sodišče jih glede na čas, ki ga otrok preživi pri tožencu, ocenjuje na približen znesek 20 EUR, zato je treba ocenjeni znesek potreb, ki sta si ga dolžna razdeliti starša, za ta znesek znižati na 160 EUR.

21.Napačno je pritožbeno stališče toženca, da bi moralo sodišče upoštevati otroški dodatek pri obeh starših. Po zakonski opredelitvi otroškega dodatka gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Ker je tako, otroški dodatek ne more vplivati na preživninsko obveznost preživninskega zavezanca. Gre za pravico iz javnih sredstev, način njegovega uveljavljanja in upoštevanja pa določa ZSDP-1.

22.Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da naj oče h kritju teh stroškov prispeva približno 70 %. Takšen zaključek je rezultat primerjave materialne in pridobitne zmožnosti obeh staršev. Ne more biti dvoma, da je ta pri očetu višja, sodišče prve stopnje pa jo je predvsem na podlagi primerjave njunih dohodkov, ki temelji na uradnih podatkih, tudi pravilno zneskovno opredelilo. Pri določitvi navedenega obsega očetovega bremena, pa ni upoštevalo zgolj materialne in pridobitne zmožnosti staršev temveč tudi okoliščino, da otrok več časa preživi pri materi, ki tako tudi v večji meri prevzema starševsko skrb zanj (tč. 41. obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevalo pa je tudi, da ima tožnica še preživninsko obveznost do hčerke.

23.Glede na navedeno se preživninska obveznost obeh staršev mld. A. A., ki jo večinoma izpolnjujeta v okviru svojih gospodinjstev in ob upoštevanju ugotovljenih otrokovih potreb ter materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev uravnoteži z očetovim (do)plačilom 115 EUR (približno 70% od 160 EUR) otrokovi materi na račun otrokovega preživljanja.

24.Očetova obveznost prispevka k preživnini v navedenem znesku je obstajala od 15. 9. 2021. Tega dne je bila namreč izdana začasna odredba, s katero so bili določeni stiki otroka z očetom v praktično enakem obsegu kot s sodbo. Pred njeno izdajo je otrok skoraj ves čas preživel z materjo oziroma ni imel stikov z očetom oziroma so bili ti le urni. Očetov prispevek k preživljanju je bil zato lahko le denarni. Seštevek stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče za obdobje od 29. 8. 2018, ko je bila vložena tožba, do 15. 9. 2021, znaša 400 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je oče, ki je imel v tem obdobju boljše materialne in pridobitne zmožnosti od matere, dolžan kriti 60% teh stroškov, je pravilna.

25.Za čas od vložitve tožbe do 15. 9. 2021 je sodišče prve stopnje torej pravilno določilo preživninska obveznost toženca v znesku 240 EUR mesečno. Ker je tekom postopka materi plačeval preživnino v znesku 130 EUR ji je dolžan za ta čas (do)plačati še razliko do zneska 240 EUR oziroma 110 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče je to v razlogih sodbe ugotovilo, ne pa tudi upoštevalo v njenem izreku. Pritožbeno sodišče zato s to odločbo odpravlja navedeno nasprotje.

26.Tožnica je s tožbo zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska preživnine (takrat 300 EUR, kasneje pa je znesek še zvišala), kar je v skladu z določilom 131.c člena ZZZDR, po katerem se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je vložena tožba za preživnino. Od vložitve tožbe dalje so preživninski obroki mesečno zapadali, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko se ustno ali pisno ali z vložitvijo tožbe od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. Toženec je torej od vložitve tožbe v zamudi s plačilom (neplačanih) zneskov preživnine, zato je dolžan plačati tudi zamudne obresti.

27.Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zaključilo, da je toženec za čas od 15. 9. 2021 dalje (do izdaje sodbe) nesporno plačeval materi 130 EUR mesečno na račun preživnine za preživljanje mld. otroka in da zato iz tega naslova nima več dolga. Kljub temu je v dajatvenem izreku sodbe zapisalo, da je dolžan plačati preživnino tudi za to obdobje. Če je svojo obveznost izpolnil, potem je ta prenehala (270. člen OZ). Za izpolnjeni del obveznosti bi zato moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti oziroma odločiti, da je dolžan preživnino plačevati od izdaje sodbe dalje.

28.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo v prvi alineji drugega odstavka tč. IV izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je toženec dolžan za čas od 29. 8. 2018 do 15. 9. 2021 plačati še preživnino v znesku 110 EUR mesečno, v drugi alineji tega odstavka pa tako, da je dolžan za čas od izdaje sodbe dalje plačevati preživnino v znesku 115 EUR mesečno (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29.Predmet pritožbenega izpodbijanja je tudi stroškovna odločitev, vendar brez navedbe pritožbenih razlogov. V okviru njenega preizkusa po uradni dolžnosti pa je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen in v skladu z 413. členom ZPP zaključek sodišča prve stopnje, da se je v postopku urejalo razmerje strank v odnosu do skupnega otroka, kar je bilo v interesu obeh in da naj zato sama krijeta vsak svoje stroške postopka, stroške sodne izvedenke pa vsaka stranka do polovice.

30.Enako velja tudi glede stroškov pritožbenega postopka, v katerem tožnica ni uspela, toženec pa le v majhnem delu.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je v izreku pomotoma zapisalo letnico 2025. Toženec to dejstvo uveljavlja s pritožbo, kar pa je po vsebini očitka treba šteti kot predlog za popravo sodbe (328. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

2Starša sta se vključila v programe krepitve starševskih veščin, in sicer oče na terapevtskem inštitutu C., mati pa v program v okviru DNK. Oba sta se vključila tudi v program D., v program E. in storitve osebne pomoči pri CSD (tč. 23 obrazložitve sklepa III N 1261/2020 z dne 30. 7. 2024).

3Izvedenka je na naroku 25. 11. 2020 pri ustnem podajanju mnenja dala prednost materi, vendar je pri tem izrecno poudarila otrokovo starost (takrat manj kot dve leti), hkrati pa sta bila takrat oba starša v intenzivnem partnerskem konfliktu.

4V obravnavani zadevi je določeno skupno varstvo in vzgoja otroka v obliki, ki je v strokovni literaturi znana pod imenom rezidenčna, in po kateri je otrok večji del časa pri enem od staršev, pa hkrati pogosto tudi pri drugem od njiju, pri tem drugem pa praviloma pogosteje, kakor bi potekali stiki, če bi bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo samo enemu od staršev (prim. B. Novak, Skupno varstvo in vzgoja otroka, ko starši živijo ločeno, Pravosodni bilten, I/2009, str. 85).

5Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo.

6Po prvem odstavku 290. člena DZ (Uradni list RS, št. 15/17) se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred začetkom uporabe DZ uvedeni pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah ZZZDR.

7DZ omogoča sodišču, da odloči o t.i. skupnem starševstvu tudi v primeru, ko med staršema o tem ne obstaja soglasje oziroma sporazum. Ureditev sledi načelu prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ ter daje prednost koristi otroka pred interesi staršev (Predlog DZ, Poročevalec str. 192).

8Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1068/2021 (v zvezi s to odločbo je bil vložen predlog za dopustitev revizije II DoR 623/2021, ki je bil zavrnjen s sklepom z dne 16. 2. 2022) in številne druge, ki jih je citiralo že prvostopenjsko sodišče.

970. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP-1 (Ur. l. RS 26/2014).

10Napačen je seštevek sodišča prve stopnje v višini 395 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54, 56 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 290, 290/1 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 5a, 105, 105/1, 105/3, 129, 131c Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 354, 354/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 270, 299, 299/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.