Jedro

Pravna prednica tožnice je pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih je tožeča stranka v postopku preoblikovanja vključila v otvoritveno bilanco. Tožeča stranka je zato na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila na njih lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 2.024,64 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin parc. št. 1/25, parc. št. 1/27, parc. št. 1/28 in parc. št. 1/30, vse k. o. X, do celote in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 10.272,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, da jo spremeni tako, da ugodi pritožbi toženca. V Pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča z dne 12. 10. 1977 navedene kupoprodajne pogodbe z dne 3. 8. 1977, s katero naj bi D., p.o. (v nadaljevanju D.) odkupil od pravnega prednika toženke sporna zemljišča, niti pravni prednik tožnice niti tožnica, pa tudi toženec niso našli v svojih arhivih. Kakršnakoli odškodnina v višini 177.632,00 DIN ni bila nakazana na račun toženca. Pogodba pa tudi ni bila overjena pred sodiščem. Sporne parcele so bile vseskozi knjižene kot „družbena lastnina v upravljanju toženke“, in so, s 1. 4. 1991, na podlagi 65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) prešle v last Republike Slovenije oziroma ustanovitelja toženke. Postavlja se pod vprašaj lastninjenje tožnice, ki ga je izvajala v letu 1996, medtem ko so predmetne nepremičnine, v skladu s 65. členom ZZ od 1. 4. 1991 v lasti RS oziroma ustanovitelja toženke. Slednja je tudi dejanska lastnica sedaj spornih zemljišč, zato toženka tudi ni pasivno legitimirana. Predmetna zemljišča, ki jih toženka uporablja za proces izobraževanja, so javno dobro in jih ni mogoče olastniniti ali priposestvovati. Napačna je tudi razlaga začetka priposestvovalne dobe, saj so sporne nepremičnine vse do leta 2011 bile vpisane kot splošno ljudsko premoženje, imetnik uporabe na njih pa je bila toženka. Toženka ni nikoli nasprotovala služnosti tožnice na spornih zemljiščih, na podlagi katere lahko tožnica na njej postavljeno infrastrukturo spreminja (iz zračnih vodnikov v zemeljske vodnike), prestavlja ali pa odstranjuje. Zaradi dodeljene služnosti je tožnica dobila ustrezna dovoljenja za gradnjo svojih infrastrukturnih objektov. Tožnica niti s toženko niti z njenim ustanoviteljem ni sklenila ustrezne pogodbe o odprodaji predmetnih parcel, olastniniti pa jih tudi ni mogla na podlagi prvega odstavka 76. člena ZGJS, kot sicer pravilno ugotavlja sodba.

3. Tožeča stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila in se opredelila do pritožbenih trditev. Ugotovitev, da so bile vse vtoževane nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco tožeče stranke, ki med strankama ni sporna, sama po sebi zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku brez nadaljnjega ugotavljanja upravičenosti vnosa spornih nepremičnin v otvoritveno bilanco. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 796/2007 z dne 17. 12. 2008, II Ips 850/2008 z dne 9. 6. 2011, II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013 in II Ips 109/2012 z dne 3. 7. 2014, v katerih je po stališču tožeče stranke zavzeto stališče, da zaradi zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja, spor o obsegu družbenega premoženja in morebitno naknadno lastninjenje tega premoženja ni več mogoče v postopku lastninskega preoblikovanja. Niti tožena stranka niti Republika Slovenija vključenosti spornih nepremičnin v otvoritveno bilanco tožeče stranke nista izpodbijali. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede lastništva Republike Slovenije, saj je bilo to razmerje v celoti in dokončno urejeno v okviru lastninskega preoblikovanja tožeče stranke. Infrastrukturni objekti na spornih parcelah so bili zgrajeni v letih 1978 in 1979, upravna dovoljenja za gradnjo, ki so bila izdana v letu 1977, zato ne temeljijo na dodeljenih služnostih (v zemljiško knjigo so bile vpisane v letu 2006).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba ob tokratnem sojenju(1) zavzame stališče, da je pravna prednica tožnice (S. in T.) pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih je tožeča stranka v postopku preoblikovanja vključila v otvoritveno bilanco, in je zato tožeča stranka na njih pridobila lastninsko pravico na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

6. Toženka zavzetemu stališču nasprotuje in kot nosilni razlog pritožbe navaja, da tožeča stranka nepremičnin ni mogla olastniniti, ker so bile sporne parcele vknjižene kot „družbena lastnina v upravljanju toženke“ in so s 1. 4. 1991 na podlagi 65. člena ZZ prešle v last Republike Slovenije (ustanovitelja toženke).

7. Dejanske ugotovitve sodbe so: - da so bila zemljišča parc. št. 1/25, parc. št. 1/27, parc. št. 1/28, parc. št. 1/29 in parc. št. 1/30, vse k. o. X (sporna zemljišča), na katerih tožnica uveljavlja lastninsko pravico, včasih del parc. št. 1/1 k. o. X, - da je tožeča stranka izvajalec obvezne republiške gospodarske javne službe distribucije električne energije, - da je bilo zemljišče, tedaj parc. št. 1/1 k. o. X, z odločbo Komisije za organizacijo evidence kmetijskega zemljišča Sklada splošnega ljudskega premoženja pri ULO v ... 3. 9. 1984 dodeljeno v uporabo pravnemu predniku tožene stranke (K.), - da je pravni prednik tožeče stranke, S. skupaj s T. (slednji je bil eden od delov S.) s Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča z dne 12. 10. 1977 od podjetja D. prejel del parc. št. 1/1 k. o. X, njiva, za gradnjo razdelilne trafo postaje v G., ki pa jo je D. s kupno pogodbo št. Z-38/77 z dne 3. 8. 1977 odkupil od K, - da je pravni prednik tožeče stranke v skladu z lokacijskim dovoljenjem Republiškega sekretariata za urbanizem z dne 8. 12. 1977 in gradbenim dovoljenjem Republiškega sekretariata za industrijo z dne 21. 12. 1977 zgradil razdelilno transformatorsko postajo, - da elektro energetski objekt, ki je bil zgrajen v letih 1978 in 1979, od takrat redno obratuje v okviru gospodarske javne službe distribucije električne energije, - da pravnemu predniku tožene stranke ni moglo biti neznano, da se je na sedaj spornih zemljiščih gradil velik infrastrukturni objekt, saj je bil o izdaji lokacijskega dovoljenja obveščen tudi K., - da je ob lastninskem preoblikovanju tožeče stranke Republika Slovenija s Pogodbo o določitvi deleža v kapitalu z dne 19. 7. 1996 prenesla na pravnega prednika tožeče stranke lastninsko pravico tudi na infrastrukturnih objektih, - da je Republika Slovenija infrastrukturne objekte tožeči stranki (oziroma njenemu pravnemu predniku) izročila kot stvarni vložek v zameno za delež v kapitalu oziroma v delnicah tožeče stranke, - da so bila sporna zemljišča in infrastrukturni objekti na njih ves čas v posesti tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika in so bili vključeni v otvoritveno bilanco tožeče stranke v postopku lastninskega preoblikovanja, - da je bila na podlagi otvoritvene bilance izdana odločba Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo o soglasju za vpis tožeče stranke v register 18. 3. 1998, - da je tožena stranka v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica spornih zemljišč.

8. Preoblikovanje družbene lastnine, ki so ga urejali številni zakoni, se je zaključilo s sprejemom ZLNDL, ki je stopil v veljavo 25. 7. 1997, po katerem so se lastninila zemljišča, ki še niso bila lastninjena po prejšnjih zakonih. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZLNDL nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Pri pravnih osebah je, po sedaj ustaljeni sodni praksi(2), pogoj, da je preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pravico uporabe, da so bile te zajete v otvoritveni bilanci družbene pravne osebe, ko se je lastninsko preoblikovala (4. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij; v nadaljevanju ZLPP(3)). Tako preoblikovana pravna oseba je lastninsko pravico pridobila na podlagi ZLNDL, s katerim se je pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini spremenila v lastninsko pravico.

9. Sodišče prve stopnje je zato v ponovljenem postopku materialnopravno pravilno ugotavljalo, ali je tožnica (oziroma njen pravni prednik) že pred lastninskim preoblikovanjem pridobila pravico uporabe na spornih parcelah. Za zavzeto stališče, da je pravni prednik tožnice pravico uporabe na spornih parcelah pridobil na podlagi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 12. 10. 1977, ima sodba prepričljive in jasne razloge. V skladu z napotki razveljavitvenega sklepa višjega sodišča, sodba zavzame jasno stališče glede vprašanja, ali je pravni prednik tožene stranke (K.) nepremičnino, parc. št. 1/1 X (sedaj sporne parcele) prodal. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost zaključka sodbe, da je toženkin pravni prednik s kupoprodajno pogodbo št. Z-38/77 z dne 3. 8. 1977, kot je to izrecno navedeno v 1. točki Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 12. 10. 1977, sporno parcelo prodal D. Navedba številke pogodbe in datuma sklenitve, ter dejstvo, da je bil D. v tistem času pooblaščena organizacija za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč na območju Občine ..., nedvomno, kot pravilno pojasni že sodba, potrjuje njen obstoj, čeprav ni bila predložena. Sklicevanje pritožbe, da je niso našli v arhivih, ne vzbuja pomislekov. Neupoštevno je poudarjanje pritožbe, da pogodba ni bila overjena, saj overitev na veljavnost pogodbe ne vpliva. Za pravno učinkovitost pogodbe pa tudi ni pomembno, ali je bila odškodnina v višini 177.632,00 (takratnih) DIN, toženi stranki nakazana. V prid pravilnosti odločitve sodbe, da je že pravni prednik razpolagal s sporno nepremičnino, govori tudi dejstvo, da je bil pravni prednik tožene stranke o izdaji lokacijskega dovoljenja tožeči stranki 8. 12. 1977 obveščen in mu ni moglo biti neznano, da se je na spornih zemljiščih gradil velik infrastrukturni objekt (tožeča stranka je zgradila razdelilno transformatorsko postajo). Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je tožnica pridobila ustrezna dovoljenja za gradnjo infrastrukturnih objektov zaradi sklenjenih služnostnih pogodb. Tožnica je, kot pravilno pojasni v odgovoru na pritožbo, upravna dovoljenja za gradnjo pridobila že v letu 1977 (bistven del infrastrukture je bil zgrajen v letih 1978 in 1979), služnostne pogodbe pa so bile sklenjene bistveno kasneje, od leta 2005 dalje (služnostne pogodbe v prilogi spisa B8 do vključno B11).

10. Sporne nepremičnine, na katerih je imel pravni prednik tožeče stranke pravico uporabe, so bile ob lastninskem preoblikovanju tožeče stranke zajete v otvoritveni bilanci (pritožba temu ne nasprotuje), zato je materialnopravno pravilna odločitev, da je na njih, ob uveljavitvi ZLNDL, tožnica pridobila lastninsko pravico.

11. Po utrjenem stališču sodne prakse se je pravica uporabe na družbeni lastnini lahko veljavno prenašala tudi izvenknjižno(4), zato ni pomembno, kot prikazuje pritožba, da so bile sporne parcele vknjižene kot „družbena lastnina v upravljanju toženke“.

12. Neutemeljena je nosilna teza pritožbe, da tožeča stranka predmetnih nepremičnin ni mogla lastniniti, ker so, s 1. 4. 1991, na podlagi 65. člena ZZ prešle v last RS (ustanovitelja toženke). Po določbi prvega odstavka 65. člena ZZ postane od 1. 4. 1991 dalje vse premoženje, s katerim je tedaj upravljala organizacija iz prvega odstavka 62. člena ZZ(5), lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni z zakonom določeno drugače. Ob ugotovitvi sodbe (11. točka obrazložitve), da pravni prednik toženca sedaj spornih zemljišč od leta 1977 ni imel niti v posesti niti v upravljanju, pritožba ne more omajati pravilnosti stališča sodbe, ki je sicer skladno s sodno prakso(6). Posledično ne drži trditev pritožbe, da je pasivno legitimirana Republika Slovenija, ker je ona dejanska lastnica sedaj spornih zemljišč. Tožena stranka je pasivno legitimirana, ker je zemljiškoknjižna lastnica spornih zemljišč.

13. Z Zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS) se niso lastninila zemljišča, temveč infrastrukturni objekti. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZGJS, na katerega se sklicuje pritožba, so bili infrastrukturni objekti z dnem uveljavitve tega zakona (2. 7. 1993), kot pravilno ugotavlja sodba, preneseni na Republiko Slovenijo. Slednja pa je s pogodbo o določitvi deleža v kapitalu z dne 19. 7. 1996 na pravnega prednika tožnice prenesla infrastrukturne objekte kot stvarni vložek. Ker so bili objekti ves čas v posesti tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika, in so bila sporna zemljišča ter infrastrukturni objekti vključeni v otvoritveno bilanco tožeče stranke v postopku lastninskega preoblikovanja, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve sodbe.

14. Ob pravilni ugotovitvi sodbe, da je tožeča stranka pridobitev lastninske pravice dokazala že na podlagi ZLNDL, ni pomembno, ali je lastninsko pravico pridobila tudi na podlagi priposestvovanja, kot sicer ugotavlja sodba. Pritožbenemu sodišču se o pritožbenih trditvah v zvezi z njim ni treba opredeliti.

15. Ob rob trditvam pritožbe, da za upravljanje z infrastrukturo tožeči stranki zadoščajo že služnostne pogodbe(7), naj pritožbeno sodišče doda, da je predmet odločanja v predmetni zadevi vprašanje pridobitve lastninske pravice in je brez pomena sklicevanje pritožbe na upravičenja tožeče stranke na podlagi služnostnih pogodb.

16. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, povrniti pa mora pritožbene stroške tožnice (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi je toženec dolžan tožnici plačati 2.024,64 EUR pritožbenih stroškov (nagrada po tar. št. 3210 ZOdvT, po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju Obče seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006. (1) Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo že s sodbo 16. 8. 2013, ki jo je sodišče druge stopnje glede odločitve o primarnem zahtevku delno razveljavilo (sklep I Cp 2849/2013 z dne 11. 3. 2014).

(2) Tako odločbe VS RS II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011, II Ips 213/2010 z dne 5. 5. 2011, II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013, II Ips 109/2012 z dne 3. 7. 2014

(3) ZLPP, ki velja od 5. 12. 1992, ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen ZLPP). V 4. členu določa, da se družbeni kapital, ki je osnova za preoblikovanje podjetij po tem zakonu, ugotovi z otvoritveno bilanco.

(4) Tako VS RS sodba II Ips 205/2012 z dne 3. 7. 2014

(5) Po tej določbi je status zavoda pridobila med drugim organizacija, ki je tedaj opravljala dejavnost vzgoje in izobraževanja.

(6) Tako VS RS sklep II Ips 198/2012 z dne 28. 11. 2013

(7) Gre za pritožbene trditve, da tožnica lahko potek svoje infrastrukture spreminja iz zračnih vodnikov v zemeljske vodnike oziroma ga prestavlja na druge parcele ali odstranjuje, vsled česar je potrebna zgolj služnost.