Jedro

Za omejitev gibanja prosilcu za azil v azilnem postopku zadošča že sum, da prosilec lažno navaja svojo istovetnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 192/03) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.9.2005, s katerim je ta na podlagi 3. odstavka 27. člena ZAzil odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A.A., rojen 17.7.1987 v kraju I., državljan Turčije, omeji gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece (1. točka izreka) ter da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka); s sklepom (2. točka izreka izpodbijane sodbe) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na podlagi 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil zato, da bi ugotovila njegovo istovetnost, saj tožnik ob predložitvi vloge za azil in tudi kasneje toženi stranki ni predložil nobenega osebnega dokumenta, iz katerega bi bila razvidna njegova istovetnost. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Glede na to, da je tožnik na zaslišanju pred sodiščem izjavil, da mu je ime B.A. ter navedel tudi druge podatke o svojem očetu in materi ter drug kraj in datum rojstva, o tem pa je predložil tudi osebno izkaznico, ki je na to ime izdana v Republiki Turčiji, je prvostopno sodišče spremenilo razloge za omejitev gibanja. Kot razlog je navedlo, da je tožnik svojo prošnjo za azil utemeljeval na podlagi napačne istovetnosti, to pa je razlog za omejitev gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 1. alineo 36. člena ZAzil. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da ni zavajal azilnega organa in da se je sodišče lahko prepričalo, da je tožnik tista oseba, za katero se izdaja in je zato izpodbijana sodba napačna, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da se pritožbi zoper odločbo o omejitvi gibanja ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, so v 1. odstavku 27. člena ZAzil navedeni razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje. Med drugim je razlog za tak ukrep po 3. alinei tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Po 1. alinei 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje med drugim tudi utemeljevanje prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov.

Ker je tožnik prošnjo za azil vložil pod imenom A.A., rojen 17.7.1987 v kraju I. - A., kjer tudi živi; da je ime njegovega očeta J., matere pa N., na zaslišanju na sodišču pa je izpovedal, da mu je ime B.A., da je ime njegovega očeta I., matere pa A., da se je rodil 18.7.1987 v kraju C. in da so ti podatki razvidni tudi iz osebne izkaznice, ki jo je na zaslišanju 26.9.2005 predložil sodišču in jo je na to ime izdala Republika Turčija, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi vložitve prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti in je zato izrek ukrepa začasne omejitve gibanja tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

Pritožbeni ugovor, da tožnik ni zavajal azilnega organa in da se je sodišče lahko prepričalo, da je tožnik ista oseba, za katero se izdaja, zato ni utemeljen. Tožnik pa je tudi pritožbo vložil kot A.A., kar po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj utemeljuje sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek in je zato izrek ukrepa začasne omejitve gibanja toliko bolj utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.